Koalicija zato zdaj predlaga amandma k predlogu zakona, s katerim bi rok za ukinitev registrskih računov za fizične osebe zamaknili do 1. januarja 2017, pravne osebe pa bi morale registrske račune ukiniti do 30. 9. 2016. Z dopolnitvijo predlagajo tudi, da mora KDD vse imetnike obvestiti o ukinitvi registrskih računov, dodatno mora to obvestilo objaviti tudi v javnih občilih.
Predlagajo tudi oprostitev sodnih taks, in sicer za tiste fizične osebe, ki svojih delnic ne bodo prenesle z registrskih računov na trgovalne, temveč se bodo odločili za prenos delnic na sodni depozit oziroma za ležarino. Imetniki bi bili plačila sodne takse oproščeni, če vrednost njihovih delnic ne bi presegla oziroma ne bo presegala vrednosti stotih evrov.
»Amandma k 48. členu zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih je kompromis, ki bo omogočil brezplačno položitev delnic na sodišču za tiste imetnike, ki imajo v vrednostnih papirjih manj kot sto evrov,« je poudarila državna sekretarka na ministrstvu za finance Irena Sodin.
Od skupaj 260.000 imetnikov registrskih računov jih je približno 82.000, ki imajo v vrednostnih papirjih med ena in 50 evrov, in nekaj več kot 10.000 imetnikov, ki imajo na računih delnice vredne med 50 in sto evri.
»Za te ljudi bo izbira hrambe delnic na sodišču brezplačna,« je pojasnila Sodinova.
A tudi ta kompromisna rešitev ne prihaja brez cene, je dodala Sodinova. Za imetnike, za katere bo ukinitev registrskih računov brezplačna, bo moral državni proračun sodiščem namreč zagotoviti ocenjene finančne posledice, kar bo stalo približno 300.000 evrov. Pri tem je spomnila, da smo imeli v preteklosti tudi brezplačne tekoče račune v bankah, danes pa je njihovo vodenje povezano s stroški.
Združena levica proti ukinitvi registrskih računov
Medtem ko so v poslanskih skupinah koalicijskih strank napovedali podporo predlogu zakona, v SDS pa se, kot je povedala poslanka Suzana Lep Šimenko, o tej še odločajo, je Združena levica (ZL) znova protestirala proti sprejetju zakona. Po njihovem mnenju gre za na videz tehničen zakon, ki ga vlada prenavlja zaradi spremembe evropskih predpisov, toda za tem videzom in direktivami se skrivajo zelo otipljivi materialni interesi skupin finančnega kapitala.
»Bistvo uredbe in zakona, ki se sprejema na njeni podlagi, je pospešitev čezmejnega trgovanja z vrednostnimi papirji. Glede na to, da obseg tega trgovanja ves čas narašča in je eden izmed ključnih povzročiteljev finančne krize, gre za resen problem. Zato v Združeni levici menimo, da bi bilo treba z omejevanjem hitrosti gibanja kapitala preprečiti širjenje finančnih kriz in tok kapitala usmerjati v korist manj razvitih držav. To velja tudi za Slovenijo, kjer se je v letih 2006-2008 ogromno tujih kreditov prelilo v nakupe tujih vrednostnih papirjev, kar je kasneje pospeševalo kreditni krč in recesijo,« poudarjajo v ZL.
Po oceni stranke se v ozadju skriva tudi interes klirinško-depotnih družb iz tujine, ki bodo lahko opravljale svoje storitve tudi v Sloveniji oziroma bodo naša podjetja izdajala papirje pri tujih depotnih družbah.
»Tudi tu je jasno, da periferija EU ne more konkurirati finančnim središčem. V Združeni levici se zavzemamo, da se evidentiranje vrednostnih papirjev opravlja kot neprofitna javna služba. Zamislite si, na primer, da bi moral imeti vsak imetnik nepremičnine pri nepremičninskem posredniku odprt »trgovalni račun«, zato da bi bila njegova nepremičnina sploh zakonito evidentirana. In da bi »knjigo« vodila profitna ustanova v lasti teh istih nepremičninskih posrednikov.«
V ZL že ves čas ostro protestirajo tudi zaradi visokih stroškov prenosa vrednostnih papirjev z registrskih računov na trgovalne račune pri eni od borznoposredniških družb, strošek pa bo po žepu udaril predvsem male delničarje, ki so postali lastniki delnic med razdeljevanjem certifikatov v tranziciji.
»Gre večinoma za starejše ljudi in morda je to njihovo edino finančno premoženje in sploh prihranek. Zdaj bodo postavljeni pred dilemo: ali vas razlastimo ali pa boste pri borznoposredniški hiši odprli trgovalni račun. Jasno je, kdo bo ta ukrep plačal, ljudje, prav tako pa je jasno, komu bo koristil: borznoposredniškim hišam. Glede na to, da odprtje računa na borznoposredniški hiši stane od 25 do 35 evrov, si lahko borzni posredniki od tega ukrepa obetajo več kot pet milijonov evrov neposrednih prihodkov zaradi tega zakona. Upoštevati je treba še posredne prihodke od povečanega trgovanja z vrednostnimi papirji.«
V ZL še opozarjajo, da amandma, ki ga je ustvarila koalicija, tako rekoč ne posega v predvidene zaslužke borznih posrednikov, bo pa ustvaril zmoten občutek pri imetnikih, da ni treba storiti nič, zaradi česar bodo sodišča zasuta z deset tisoči primerov »položitev« vrednostnih papirjev.
»Če od liberalne vlade že ne moremo pričakovati, da bi se uprla škodljivim trendom finacializacije, pa je nesprejemljivo, da ne zaščiti minimalnih interesov svojih državljanov. In, če upoštevamo še velike zaslužke pri prevzemnih poslih v okviru privatizacije, vidimo, katere razredne interese pod pokroviteljstvom evropske komisije uveljavlja vlada Mira Cerarja.«
Državni zbor bo o amandmajih k predlogu zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih glasoval v sredo.
Kar v petindvajsetih letih ni uspelo ne politiki ne monetarni oblasti, je v dobrem letu bruseljskim uradnikom: nekdanji predsednici vlade so zapovedali, da mora prodati državne banke (ki jih je treba prej seveda podržaviti, da bo lahko z njimi razpolagala), če želi državo obvarovati bankrota. Resničnega ali zrežiranega? Scenarij je podoben tistemu pri ugotavljanju globine bančne luknje. Prvi, ki si jo je upal javno imenovati "virtualno luknjo" v intervjuju za Večer lanske pomladi, je bil nekdanji guverner dr. France Arhar. Prislužil sije neusmiljeno kritiko domačih oblasti, kakršne dotlej ni doživel še nikoli. In je verjetno tudi več ne bo. Prav ti izračuni, še danes sporni, ki jih izpodbijajo mali delničarji na sodiščih, so veliko skrbi povzročili tudi aktualnemu guvernerju Banke Slovenije dr. Boštjanu Jazbecu, saj je podobne zapovedi kot Alenka Bratušek v Bruslju poslušal v Frankfurtu, na sedežu evropske monetarne oblasti. Razlastiti je bilo treba vse takratne lastnike bank, pahnjene na rob obstoja, pa naj kasneje sodišča dosodijo, kakor pač bodo. Slovenija ni prvič poskusni zajec za bruseljske arhitekte. Danes se odvija nadaljevanje zgodbe, imenovane prodaja bank tujcem: Abanka formalnopravno jemlje pod svoje okrilje Banko Celje. Tisti bančni biser, ki se je vrsto let držal daleč od plenilskih apetitov, ker so ga varovali močni menedžerji. Dokler niso zlomili tudi njih. Prva združitev dveh slovenskih bank po osamosvojitvi Slovenije tako ni plod hladne ekonomske računice ali krepitve bančne moči, ampak politične odločitve, nekje tam daleč v Evropi. Na koncu bosta prodani skupaj in še NLB z njima. Slovenski oblasti v teh letih niso povezale niti Abanke in Gorenjske banke, čeprav so se o tem dolgo pretvarjali. So pa, po prvi sanaciji NLB in NKBM, bolj ali manj iskreno skušali graditi drugi bančni steber okoli NKBM. Toliko let kasneje, ko se je ta sesul sam vase, pa štajerska banka, sredi leta 2015 prodana Američanom, sploh ni bila v igri za Banko Celje. Pa čeprav ta bolj gravitira proti Mariboru kot proti Ljubljani. Združena Abanka je zdaj okrepljena in kaj lahko bi bila pomembna igralka na slovenskem bančnem trgu. Zato pa bo še prej zanimivo videti, kaj bodo v nekaj letih iz NKBM naredili ameriški lastniki. Banka Celje seje vrsto let držala daleč proč od plenilskih apetitov W
