Delo, Tekavec Vanja, 15. 10. 2015 
Podravka zahteva sklic skupšdne Žita V tuje roke Glavno besedo v pekarskem podjetju bodo po prevzemu imeli hrvaška država in hrvaški pokojninski skladi Ljubljana - Hrvaška družba Podravka, ki že ima v lasti dobro polovico Žita, je od njegove uprave zahtevala sklic skupve ujjiavc icmievaia irm_ sivupščine, na kateri bodo izvolili nove člane nadzornega sveta. Podravka bo tako imenovala svoje nadzornike. Vanja tekavec Sklic skupščine ni nepričakovan, saj je hrvaška Podravka že poravnala kupnino za dobrih 51 odstotkov Žita, prejšnji teden pa objavila še namero za prevzem ljubljanskega pekarskega podjetja. V skladu z ZGD mora uprava Žita skupščino sklicati najkasneje v 30 dneh od prejete zahteve, zatem sledi še 30-dnevni rok do izvedbe same skupščine. Pri prodajah podjetij je običajno, da bodoči lastnik plačilo kupnine „ata< ah, ,4,- „ „ „^„t„„ An+nA~*yiiU *1 veže tudi na odstop dotedanjih članov nadzornega sveta. To se je zgodilo tudi pri Žitu, saj so predstavniki kapitala v nadzornem svetu Milan Kneževič (dolgoletni predsednik uprave Deželne banke Slovenije, zdaj upokojenec), Adrijan Rožič (Kad) in Rajko Stankovič (predsednik društva MDS) že aprila letos, ob podpisu kupo-prodajne pogodbe med Podravko in konzorcijem prodajalcev Žita, podali odstopne izjave, ki bodo najverjetneje začele veljati na dan skupščine. Nove nadzornike bo imenovala Podravka, v kateri imajo glavno besedo hrvaška država in hrvaški pokojninski skladi. Na skupščini bodo sicer odločali tudi o novem statutu in razveljavitvi sklepa o imenovanju pooblaščenega revizorja za leto 2015. Za delničarje Žita, ki svojih delnic še niso prodali, je najpomembnejše, da je Podravka prejšnji teden objavila namero za prevzem ljubljanske pekarske družbe in ima zdaj še največ 30 dni časa za objavo prevzemne ponudbe. Za dobrih 51 odstotkov Žita je Podravka odštela skupaj dobrih 33 milijonov evrov ali 180,10 evra za delnico, enako kupnino bo morala zdaj ponuditi še preostalim delničarjem. Prevzem Žita bi bil lahko končan najkasneje v dveh mesecih, predvidoma sredi decembra. Podravka je eno najpomembnejših hrvaških podjetij z več kot 5000 zaposlenimi.

Mladina, Piber Petra,16. 10. 2015 
Varufakisovo pričevanje Kdo je tisti, ki v Evropi odloča? Kdo ima zadnjo besedo? Nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis je prejšnji teden v Berlinu opisal tisto, kar smo sumili, a upali, da ni res. Piše: Petra Piber Nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis je bil v torek, 6. oktobra, gost okrogle mize Rezervni načrt za Evropo v polni dvorani berlinskega gledališča Volksbuhne. Njegov nastop je bil deležen velike pozornosti, a še zlasti je izstopal opis, kako dejansko poteka odločanje v Evropski uniji in evroskupini. Ta del nastopa na okrogli mizi objavljamo v celoti. »Evrsko območje - predstavljajte si ga kot našo konfederacijo, konfederalno makroekonomijo, politično ekonomijo, Združene države Evrope. Evrsko območje je pač to, kar imamo namesto Združenih držav Evrope. Temeljno vprašanje, ki si ga moramo postaviti, je, kdo vodi evrsko območje. Kdo je njegov neformalni vodja? Kdo odloča? In naj vam povem: ne, ne vodi ga Angela Merkel, ne Wolfgang Schauble, ne finančni ministri, ki sedijo za mizo evroskupine. Ta skupina je odgovorna za vse pomembne odločitve, ki vplivajo na vaše življenje. Vse odločitve do zadnje. Državne vlade, zvezne vlade res sprejemajo nekatere odločitve, a glavne, ki vplivajo na vaše vsakdanje življenje, se sprejemajo v evrski skupini. Kaj je torej evrska skupina? Junija letos se je predsednik te skupine Jeroen Dijsselbloem odločil za nekaj, čemur sem ugovarjal. Zato sem sekretariat evrske skupine prosil za pravni nasvet. Rekel sem: predsednik Dijsselbloem se je ravno odločil, da bo naredil to in to. Ali v skladu s pravili to lahko naredi? Nenadoma je nastala panika, deset minut so uradniki govorili drug z drugim, telefonirali, govorili z drugimi uradniki, kijih nisem videl. Deset minut! Nato meje neki birokrat nagovoril: 'Gospod minister, evrska skupina glede na zakone ne obstaja, ne sodi pod nobeno od evropskih pogodb. To pomeni, da ni zavezana nobenim pravilom, zato predsednik lahko naredi, kar želi.' To je torej organ, ki usmerja naše gospodarstvo, naše skupno evrsko gospodarstvo. A pojdimo naprej: predstavljajte si, da ste muha na steni in gledate evrsko skupino. Vidite zelo veliko mizo, pravokotno, vzdolž obeh daljših stranic so sedeli finančni ministri. Sedel sem nasproti Schaubla, poleg mene je sedel Luis de Guindos, španski finančni minister, na moji levi pa irski finančni minister Michael Noonan. Finančni ministri so sedeli vzdolž daljših stranic mize. Ob kratkih stranicah pa je sedela oblast. V resnici Dijsselbloem niti ni tako močan, čeprav je predsednik. Poleg njega je sedel Thomas Wieser. Ste kdaj slišali zanj? Verjetno ne. Je Dijsselbloemov namestnik, vodi pa evrsko delovno skupino; tega izraza verjetno ne poznate. Evrska delovna skupina so birokrati oziroma kabinet evrske skupine. Ta delovna skupina je veliko močnejša od vseh ministrov, ki smo sedeli tam. Nikoli niste slišali za Wieserja, niste ga niti volili, ker ga niste mogli, saj ni voljen. Pojdimo naprej. Na nasprotni strani mize je sedel Mario Draghi, predsednik Evropske centralne banke. Zelo pameten mož, poleg njega pa še en pameten mož, zelo prijeten človek, Ben Bernanke, tudi on ni izvoljen. Predstavljata Evropsko centralno banko. Nasproti njiju, vračam se k Dijsselbloemovi strani, je Poul Thomsen, vodja evropskega oddelka v Mednarodnem denarnem skladu. Včasih je z njim tudi Christine Lagarde - ko je v mestu, kadar paje ni, jo zastopa on. Kaj sem vam pravkar povedal? Da ima Mednarodni denarni sklad sedež, zelo pomemben sedež, v naši vladi, evrski skupini. Ker ta gremij je pravzaprav naša vlada, kjer se sprejemajo pomembne odločitve. Ostanimo na tej strani, kjer sedi Draghi. Poleg njega je najmanj pomemben član trojke, komisar za gospodarske in finančne zadeve Pierre Moscovici. Najmanj pomemben ni zato, ker bi bil nepomemben človek, temveč zato, ker komisija dandanašnji tako rekoč nima moči in vpliva. Njena mnenja so po navadi dejansko slabe novice. Škodi nam, ko nam skuša pomagati. In kako poteka odločanje, kako tečejo razprave? Naj vam razložim to koreografijo, kije kot v gledališču. Primer obravnave Grčije. Predsednik Dijsselbloem reče, zdaj bomo govorili o Grčiji in ocenili napredek pri izvajanju velikega programa. Najprej bo govoril Moscovici v imenu komisije, iz zgodovinskih razlogov govori prvi. Nato govori Draghi v imenu ECB, pove Evrska skupina glede na zakone ne obstaja, ne sodi pod nobeno od evropskih pogodb. To pomeni, da ni zavezana nobenim pravilom, zato predsednik lahko naredi, kar želi. svoje mnenje, kako gre Grčiji, če se govori o Španiji, bi govoril, kako napreduje uresničevanje zahtev glede španskega proračuna, če je na vrsti Italija, govori o Italiji, Franciji. Nato spregovori predstavnik MDS. Šele nato dobi besedo minister iz države, o kateri se pogovarjajo. A na voljo ima le približno deset minut, da povzame položaj, da pove nekaj stvari. Ministri, ki sedijo tam, imajo pred seboj natančno nič podatkov o tem, o čemer se razpravlja. Nimajo mape s pojasnili, nobene statistike, nobenih podatkov, ničesar. Nič. Vedo le to, kar jim povedo predstavniki trojke. Nato ima besedo vsak od njih in pove nekaj stvari na podlagi popolne, totalne inherentne neobveščenosti. A zdaj vam govorim prav o določenem sestanku, da si boste laže predstavljali vse skupaj. Grška pogajanja so se razvnemala in na tem sestanku mi je predsednik Dijsselbloem postavil ultimat. Irski finančni minister Michael Noonan je dvignil roko in rekel: »Prosili ste me, naj sodelujem v pogovoru, za katerega sem popolnoma brez podatkov, kaj se dogaja. Ne vem, kakšni so grški predlogi, ne vem, kaj za Grčijo predlaga trojka, kako naj imam mnenje o tem?« To vam pripovedujem, da boste dobili občutek, kako se torej EU odloča v našem imenu, finančni ministri pa v resnici na te odločitve nimajo vpliva. Finančni ministri so tam, da zagotovijo legitimnost postopka. Morda VVolfgang Schauble ni neobveščen, ker ima dostop do zaupnih podatkov. A lahko vam zagotovim, da sem bil sam neobveščen, razen ko smo razpravljali o vprašanjih v zvezi z Grčijo, toda to je bilo seveda moje strokovno področje. Ko smo govorili o Franciji, na primer nisem imel podatkov, razen tistih, ki jih lahko vsak prebere na primer v časopisih Die Zeit in Financial Times. Torej imate vi, spoštovano občinstvo, toliko podatkov, kot sem jih imel jaz. Kdo torej odloča? To so vse vnaprej pripravljene odločitve. Odločitve, o katerih je trojka že odločila za zaprtimi vrati. Evrska skupina je preprosto proces ... Edina otipljiva stvar, ki jo tam počnejo ministri, je, da se odločajo o skupni izjavi, saj veste, o vsebini sporočila za javnost. Nekoč smo se sedem ur prepirali zaradi ene besede. Primerjajmo to z ZDA. Raven demokracije tam ni ravno bleščeča, kot vsi vemo. A tam imajo vsaj senat, predstavniški dom, kjer si odgovornosti ne podajajo kot vročega kostanja. Senat lahko nepravilnosti obtoži celo predsednika. Finančni minister mora v senat in mora tam utemeljevati svoje odločitve. Zvezne rezerve, Janet Yellen zdaj in pred njo že Ben Bernanke, se morajo redno pojavljati v senatu in ta lahko graja zvezne rezerve. Evrske skupine pa v smislu odločanja sploh ne vodijo njene članice. V domovino se ministri vrnejo - to vam lahko povem iz lastnih izkušenj - popolnoma nevedni o tem, kaj je bistvo tega, o čemer se je odločalo. Niso odgovorni. Finančni ministri pridejo v svoj parlament in rečejo: 'Hej, naredil sem vse, kar sem lahko.' Nisem bil odgovoren parlamentu. Poglejte me: kako bi me parlament lahko obsojal za odločitev, ki ni bila moja - ko smo govorili o Franciji, Španiji in tako dalje? Ustvarili smo skupno valuto, kije skupaj z dolarjem najpomembnejša valuta na svetu, a popolnoma zunaj političnega procesa. In ker denar nikoli ni apolitičen, saj ko ga vzamete iz političnega procesa, povzročite, daje, prvič, ekonomsko neučinkovit, drugič, sproža krize in neuspehe pri reševanju kriz, zaradi teh neuspehov pa mora sistem, da bi se spet reproduciral, stisniti države, kot je Grčija, ko si in če si drznejo reči ne. Pri čemer moram ob tem spregovoriti še o nečem. Levica se vse od drage internacionale pojavlja v dveh različicah: socialni demokrati in bolj tradicionalna marksistična levica. Marksistična levica je leta 1991 dobila EU se odloča v našem imenu in na odločitve finančni ministri v resnici nimajo vpliva. Finančni ministri so tam, da zagotovijo legitimnost postopka. Franco Berardi Bifo, Srečko Horvat in Janis Varufakis na okrogli mizi Rezervni načrt za Evropo v Berlinu 6. oktobra veliko stigmo. Imam se za marksista, pravim si eratični marksist, nedosledni marksist, a vseeno sem marksist. Reči vam moram, ko vas takole gledam, ko vas pogledam v oči, čutim kolektivno krivdo za to, ker smo marksisti dopustili, daje levica, naša levica, opustila navade humanizma v korist navad gulaga, kot to sam imenujem. Leta 1991 smo izgubili nedolžnost. Izgubili smo jo že davno pred tem, nikoli pa se nismo pobrali po hudem neuspehu in moralnem porazu. To večidel pojasni, zakaj marksistična levica nikoli ni zmogla biti dovolj kritična do tega, kar se danes dogaja v Evropi. Socialdemokratska levica je druga pesem. Prav Nemčija je država, v kateri bi socialdemokratska stranka morala biti branik pred tem, kar sem opisal glede Evrope in odločanja v njej. Zlasti ker je politika evrske skupine izrazito nasprotje vsemu, za kar seje v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih bojevala nemška socialdemokracija. Kaj seje zgodilo, zakaj je socialdemokracija lobotomirala samo sebe? Pa ne govorim samo o Nemčiji. V Grčiji so bili socialisti stranka s 45-odstotno podporo, zdaj so stranka s štiriodstotno podporo. V Franciji bodo socialisti na naslednjih predsedniških volitvah tretji za Sarkozyjem in Le Penovo. Videli ste, kaj seje zgodilo na Portugalskem. Tam so razmere grozne, a desnici je uspelo zmagati na volitvah. Kaj se je zgodilo s socialdemokracijo? Moja teorija je zelo preprosta. Ljudje, kot sta bila Bruno Kreisky in Willy Brandt, so razumeli pomen demokracije pri posredovanju med kapitalom in delom, med plačami in dobičkom. Izkoristili so državo za obdavčitev dobička, s čimer so financirali socialno državo in s tem stabilizirali kapitalizem. Humanizirati in stabilizirati, to je bil socialdemokratski program. Lahko se strinjate z njim ali ne, ampak to sta skušala doseči Willy Brandt in Bruno Kreislcy, pa tudi Harold VVilson, vodja britanske laburistične stranke v šestdesetih letih. S financializacijo - vzponom finančnega kapitala in zatonom industrijskega kapitala ter dela konec sedemdesetih let, v osemdesetih letih in nato v devetdesetih letih - seje zgodilo tole: socialdemokrati - Schroder v Nemčiji, Tony Blair v Veliki Britaniji, socialistična stranka v Franciji in zdaj Renzi v Italiji - so zaznali, daje industrija gospodarsko zatirana, daje v primerjavi z bankami nazadovala. Moč bank, zmogljivost bank seje eksponentno večala pravzaprav tiskajo svoj lastni dobiček. Zato so pomislili, da bi, namesto da bi ves čas porabili zaboj z industrialci, da bi jih obdavčili, jim vzeli nekaj dobička in ga dali bolnišnicam in tako dalje, šli v posteljo z bančniki, s finančnim sektorjem. Samo pomislite. To je bila Schroderjeva, pa tudi Blairova strategija. Če povem preprosto, bančnikom so dovolili, da so se mrzlično lotili ustvarjanja dolžniških papirjev, kar financializacija pravzaprav tudi je, pač vsi pojejo in plešejo s postmodernimi dolžniškimi papirji. Vsi ti izvedeni finančni instrumenti niso nič drugega kot zelo zapletena oblika dolga. Dovolili so jim torej, da zapadejo v ta paroksizem, orgazem ustvarjanja dolžniških papirjev in tiskanja zasebnega denarja pod pogojem, da se majhen odstotek tega vrne državi za financiranje šol, podpore za brezposelne in tako dalje. Velik del financiranja je bil pod Schroderjem in Blairom namenjen za povečanje sredstev za socialno državo, kar je samo po sebi dobro. Vprašanje, ki je ostalo, paje, od kod je bil denar. Ni prišel iz davkov na industrijsko dejavnost, na proizvodnjo stvari. Prišel je kot posledica tega, da so bankam dovolili blaznost, gradnjo piramid dolga, pri čemer so bili zadovoljni z jemanjem nekaj drobtinic z njihove ogromne mize. Seveda se piramide, ki se zvišujejo in zvišujejo, nekoč pač porušijo. Prav to se je zgodilo leta 2008. Takrat socialdemokratske vlade, ki so dovolile, da so te piramide rasle, in so jemale del pogače od njih za financiranje socialne države in samih sebe ter svojih političnih strank, seveda niso imele analitičnih zmožnosti, predvsem pa ne moralne hrbtenice, da bi nasprotovale bančnikom. Namesto tega so bile prve, ki so priskočile na pomoč in jih rešile - ne bank, temveč bančnike. To je naredila nemška socialdemokratska stranka, to je naredila socialistična Grčija s ciničnim transferjem davkoplačevalskega denarja v bančne knjige. Nemčija je šla v reševanje nemških bank, nato tudi Grčija grških bank. Pravzaprav je socialdemokratske stranke oziroma njihove ustreznice v Nemčiji, Avstriji, VB, Grčiji, Franciji, Španiji, na Portugalskem financializacija ugrabila, in ko je leta 2008 doživela zlom, so bile kot zajci pred drvečim vlakom ponoči, strmele so v žaromete in niso vedele, kaj bi naredile. Samo povozilo jih je. Tako so socialdemokratske stranke postale nepomembne. Nemški socialdemokrati so bili zame, ko sem bil minister, najmanj zanimiv sogovornik. Bili so tisti, na katere sem se lahko najmanj zanesel. Ker niso imeli niti analitičnih zmožnosti, da bi kaj povedali, niti moralne žilavosti, da bi se nam pridružili.« x V domovino se ministri vrnejo popolnoma nevedni o tem, o čemer seje odločalo. Niso odgovorni.

Večer, Toplak Damijan, 15. 10. 2015 

Bomo Heinekenu vrnili polovico kupnine? Ker naj bi aprila 2011 državna agencija za varstvo konkurence skupini Laško nezakonito preprečila prodajo četrtine Mercatorja, si lahko Heineken obeta polovico kupnine za Laško DAMIJAN TOPLAK V teku so številni nakupi pomembnih gospodarskih sistemov: Pivovarne Laško s strani nizozemskega Heinekena, Žito prevzema hrvaška Podravka, kranjski Alpetour pa Arriva, ki sodi v skupino Deutsche Bahn oziroma nemških železnic. Vrednost nakupov vseh treh družb je 312,4 milijona evrov, pri čemer Podravki ne bo treba kupiti desetih odstotkov (lastnih) delnic Žita, s čimer bo privarčevala dobrih šest milijonov evrov. Omenjeni znesek je bistveno nižji od 719 milijonov evrov, kolikor bi pri ceni vsaj 1 10 evrov moral za Telekom Slovenije odšteti britanski naložbeni sklad Cinven, a je posel padel. Nekateri raje znižujejo kupnine Dobro obveščeni pravijo, da je sicer dobro, ker do (pre)poceni prodaje Telekoma Slovenije ni prišlo, četudi so se nekateri za nekaj drobtinic trudili na vso moč, da bi Telekomu znižali kupnino, kakor jim je to uspelo pred dobrim letom pri Mercatorju, ko ga je kupoval hrvaški Agrokor. Tedaj so vsi delničarji Mercatorja izgubili približno pol milijarde evrov, od tega četrtino delničarji skupine Pivovarne Laško, ki ji je, kot izhaja iz odločitve vrhovnega sodišča, agencija za varstvo konkurence aprila 2011 nezakonito preprečila prodajo delnic četrtine Mercatorja. In to ravno Agrokorju, a tedaj po 221 evrov za delnico, namesto 86 evrov tri leta kasneje. S tem so bili oškodovani delničarji Pivovarne Laško, med katerimi je prek Kada, državnih bank in DUTB prevladovala slovenska država. Če bi zdaj morala država oziroma davkoplačevalci to škodo poravnati Heinekenu kot potencialnemu novemu lastniku laške skupine, bi temu tako vrnili polovico kupnine za Laško. Kam bodo šle kupnine? Kam pa bi lahko šla kupnina od prodanih naložb v Pivovarni Laško, Žitu in Alpetourju? Večino za vrnitev najetih posojil, državnim lastnikom za poplačilo njihovih obveznosti, zasebni investitorji, ki so investirali lastna sredstva, pa bi lahko del sredstev reinvestirali v slovenska borzna podjetja predvsem v Telekom Slovenije, Krko, Petrol, Zavarovalnico Triglav in Luko Koper, morda še v Savo Re in Cinkarno Celje, katere prodajni postopek je tudi zaustavljen, medtem ko se na plačilo kupnine 250 milijonov evrov za Novo KBM še čaka. Pri tem je zanimivo, da je ameriški sklad Apollo ob določenih pogojih uspel zbiti ceno za Novo KBM, prodajalcem Laškega pa ni uspelo doseči, da bi se morebitna odškodnina za napačno odločitev AVK pred štirimi leti prelila k obstoječim lastnikom laške pivovarne. Če bo šel denar od prejetih kupnin v domačo potrošnjo, pa bo to plus za nacionalno gospodarstvo in državo pri pobranih davkih. Del denarja bo končal v bankah "Glavnina kupnin iz prodaje Žita, Pivovarne Laško in Alpetourja se že zaradi specifičnih lastniških struktur teh podjetij ne bo vrnila na Ljubljansko borzo. V manjši meri je sicer pričakovati, da bodo vlagatelji del prejetih kupnin želeli ponovno naložiti na borzo, a večjega vpliva na rast tečajev na Ljubljanski borzi zaradi tega ni pričakovati," pravi Slavko Rogan, direktor sektorja upravljanja premoženja v družbi Alta Skladi, in doda, da je struktura kupnine v teh treh podjetij precej v prid institucionalnim vlagateljem (država, banke, skladi), ki pa seveda ne bodo pripomogli k povečani potrošnji. "Prav tako je malo možnosti, da bi ti vlagatelji prejete kupnine vložili nazaj na Ljubljansko borzo. Velika večina teh investitorjev ima v svojih portfeljih že zdaj veliko slovenskih naložb. Ker je likvidnost teh naložb nizka, nekatere privatizacijske zgodbe so se končale brez prodaje, zaradi strategije upravljanja državnega premoženja pa novih privatizacijskih postopkov ni pričakovati, bo to za institucionalne investitorje predstavljalo veliko oviro pri odločitvah o povečanju deleža slovenskih naložb," ugotavlja Rogan. Razen hrvaških portfeljskih vlagateljev tujih portfeljskih investitorjev pri nas ni veliko. Prav tako ni pričakovati, da bi se število portfeljskih vlagateljev na slovenskem trgu kapitala v kratkem povečalo, čeprav so nekatere delnice relativno poceni in dobre naložbe. "Denar, ki bo od teh kupnin pritekel na račune zasebnih investitorjev, bo šel v več smeri. Nekaj bo gotovo namenjenega klasični potrošnji, nekaj za nakup različnih nepremičnin, manjši delež bo prišel nazaj na borzo, del pa bo prav gotovo končal tudi v bankah. Toda ker mali vlagatelji od teh prodaj ne bodo dobili pretirano visokega zneska (prodajalci so bili v vseh treh primerih pretežno institucionalni vlagatelji), velikega vpliva na slovensko gospodarstvo te kupnine ne bodo imele. Vpliv pa bi bil lahko veliko večji, če bi se prodalo kakšno veliko slovensko podjetje, v katerem somali delničarji veliko bolj zastopani," sklene sogovornik. lB 'ftffr ■ fft K E £EIE Cub ,hi~t- -o- Fltfrt I S l^gl jJUS M v 11H 4% -5- j Žito, ena od velikih prodaj tega leta (Robert Balen) "Glavnina kupnin za Žito, Pivovarno Laško in Alpetour se zaradi specifičnih lastniških struktur ne bo vrnila na Ljubljansko borzo" Telekom Slovenije 250,0 223,6 64,1 24J Podatki so v milijonih evrov, pri čemer prodaje Telekoma Slovenije ni bilo, pri Žitu pa Podravki ne bo treba kupiti desetine (lastnih) delnic in bo prevzem za 6,4 milijona evrov cenejši. VEČER

Vestnik Murska Sobota, 15. 10. 2015 
Ruski rešitelj za Galex Dilema delničarjev Ponujena cena za delnico je simbolna Za farmacevtsko družbo Galex iz Murske Sobote se je našel ruski vlagatelj, ki je pripravljen prevzeti podjetje in njegove dolgove do bank in upnikov. V torek so namreč delničarji Galexa dobili ponudbo za odkup delnic s povabilom za podpisovanje namere o prodaji, ki naj bi potekalo danes med 12. in 16. uro. Ponudbo jim je poslala družba CNMT, center novih medicinskih tehnolog, d. o. o., iz Ljubljane. Ponudbena cena je en evro za celoten paket delnic posameznega delničarja. Družba CNMT je pripravljena prevzeti lastništvo skupaj z dolgom Galexa do bank in upnikov pod pogojem, da pridobi najmanj 75 odstotkov delnic plus eno delnico z glasovalno pravico. Galex dolguje bankam 9,5 milijona evrov in obresti ter 1,2 milijona evrov drugim upnikom v postopku prisilne poravnave. Največja posamična lastnika Galexa sta Pomurske lekarne, ki imajo nekaj manj kot 23- odstotni delež, in družba Pental z 20 odstotki, preostalo pa pripada fizičnim osebam oziroma malim delničarjem. Kako se bodo odločili o ponudbi, ki ničesar ne prinaša zdajšnjim lastnikom, lahko pa pomeni rešitev za podjetje in je pomembna za upnike, mali delničarji, je težko napovedati, direktor Pomurskih lekarn Ivan Zaje pa je že napovedal, da bodo o ponudbi odločali na svetu zavoda prihodnji teden. Direktor Galexa Sašo Zidarje povedal, da so zelo intenzivno iskali strateškega partnerja oziroma kupca in da je prepričan, da so našli pravega. Družba CNMT je bila ustanovljena aprila lani z osnovnim kapitalom sedem tisoč 500 evrov, njen lastnik in direktor pa je aalexey Adreev iz Moskve. Prokuristka v tej družbi je Iva Živanovič, ki je slovenski javnosti znana kot odvetnica nesojenega vlagatelja, ruskega zdravnika Musa T. Abidova, v kompleks Rimski vrelec v Kotljah na Koroškem. Sašo Zidar je zagotovil, da kljub tej povezavi Musa T. Abidov ni investitor, ki bi izpeljal prevzem podjetja Galex. Kdo natanko je, pa v tem trenutku še ne more razkriti. Pomembno pa je, da se bodo s pomočjo novega lastnika, tako Zidar, Galexu odprli novi trgi in tudi izdelki, ki so jih poskusno že uspešno proizvedli. M. H.

Delo, Tekavec Vanja, 13. 10. 2015 

Avstrijci bi prodali manjšinski delež Heliosa Sveži kapital V Ringu zanikajo, da hočejo unovčiti učinke prestrukturiranja podjetja - Domžalska družba v Rusiji ustvari le še petino prihodkov Ljubljana - Slabo leto in pol po prevzemu Heliosa njegovi avstrijski lastniki že iščejo kupca za delež v premazniku. Neuradno naj bi interes za vstop izkazali predvsem finančni skladi, strategi pa ne trkajo na naša vrata, pravijo v skupini. Vanja Tekavec Dogajanje v domžalskem Heliosu je spet vroča gospodarska tema. Tokrat ne zaradi odpuščanj in obračunavanj z zaposlenimi, ki so pretresali javnost predvsem lani spomladi, ampak zaradi morebitnih sprememb v lastništvu premaznika, ki je od maja v lasti avstrijskega holdinga Ring. Avstrijci za Helios zdaj znova iščejo lastnika, uradno zaradi širitvenih načrtov skupine. »Govorimo o vstopu novega lastnika, ki ne bi dobil več kot 15 odstotkov deleža Heliosa,« je pred kratkim za Finance komentiral prvi mož Heliosa Aleš Klavžar. A vse kaže, da so Avstrijci pripravljeni prodati še nekoliko višji delež, saj so v Heliosu potrdili, da so pripravljeni »na pogovore o vstopu svežega kapitala v zameno za 15- do največ 25-odstotni delež«. Naprodaj je torej manjšinski delež Heliosa. Neuradno je slišati, da se je v prvem krogu testiranja trga odzvalo deset investitorjev, a da je Ring v podatkovno sobo povabil le tri, med katerimi naj bi se eden (neuradno se omenja sklad CVC Capital Partners, ki se je pred kratkim zanimal za nakup Pivovarne Laško) že umaknil. Na vrata Heliosa naj bi pred meseci potrkal tudi finančni sklad Advent International Partners, česar v Heliosu niso niti zanikali niti potrdili. Težave s financiranjem prevzema? Ob iskanju novega (so)lastnika za Helios se opazovalcem dogajanja postavlja kar nekaj vprašanj; denimo to, za kakšen tip vlagatelja bi lahko bil zanimiv manjšinski delež premaznika. Za portfeljske vlagatelje se zdi nakup 25-odstotnega deleža prevelik zalogaj, saj sredstva običajno razpršijo oziroma v posamezni družbi ne presegajo desetodstotnega deleža. Za zasebne delniške sklade pa načelno velja, da hočejo pridobiti večji lastniški vpliv; predvsem pa, da želijo naložbo tudi aktivno upravljati. Rajka Stankoviča, predsednika društva Mali delničarji Slovenije, pa zanima tudi, ali imajo Avstrijci težave s financiranjem približno 140-milijonskega prevzema, za katerega so si večji del denarja izposodili v finančnih skladih Templeton in Blackstone Group ter v zameno celo zastavili premoženje premaznika. »Ob informaciji, da Ring išče solastnika za Helios, je več dilem, katera je prava, bo pokazal čas. Ker so Avstrijci očistili Helios, je možno, da hočejo s prodajo manjšinskega deleža unovčiti učinke prestrukturiranja podjetja in hkrati delno povrniti del dolga do ameriških posojilodajalcev. Druga možnost je, da želijo Helios prodati dolgoročnemu strategu; kar bi kazalo, da so imeli prav tisti, ki so pred prevzemom opozarjali, da manjše podjetje ne more prevzeti večjega,« je ugotovil Stankovič. Želijo zmanjšati tveganja na vzhodnih trgih Ugibanja o tem, ali hoče Ring delno unovčiti svojo naložbo v premazniku, v Heliosu zavračajo in poudarjajo, da sveži kapital potrebujejo za širitev. Pravijo, da se za prevzemnimi tarčami ozirajo v zahodni Evropi, s čimer želijo zmanjšati veliko odvisnost od težavnih vzhodnih trgov. Največje težave ima Helios v Rusiji in Ukrajini, kjer je v preteklosti ustvaril dobro tretjino prihodkov, zdaj pa prodaja pada. »V drugi polovici leta 2014 smo bili priča hudemu upadu prodaje zaradi krize na glavnih trgih Heliosa (Rusija, Ukrajina, Balkan). Izgubili smo kar 25 milijonov evrov prodaje, kar je več kot 15 odstotkov v primerjavi z letom poprej,« je v lanskem letnem poročilu opozorila uprava. Trend padanja prihodkov se sicer nadaljuje tudi letos, saj so ti v prvem šestmesečju leta v primerjavi z istim obdobjem lani padli za kar 16 milijonov evrov. V Heliosu poudarjajo, da se »minus nanaša izključno na trge SND, kamor so lani v tem obdobju prodali za 45 milijonov evrov izdelkov, letos pa le za 29 milijonov evrov. Na preostalih trgih Helios prodaja v skladu s plani,« sporoča uprava. Prihodki padajo, dobiček se povečuje A medtem ko je trend padanja prihodkov slab, saj pada že drugo leto zapored, se finančna slika, še zlasti pa dobičkonosnost skupine, izboljšujeta, kar posredno nakazuje, da bi lahko Ring zdaj ugodneje prodal delež v Heliosu, kot ga je kupil. Lani je premaznik končal leto s 4,6 milijona evrov dobička (leta 2013 je znašal 1,3 milijona evrov), letos pa ga bo po pričakovanjih uprave še več, saj je imela skupina ob polletju za kar 12,1 milijona evrov dobička. In koliko so na dober rezultat vplivale surovine, ki so pomemben del barvarske industrije in so zdaj poceni? Ta vpliv ni bistvenega pomena, odgovarja uprava, ki dober rezultat v največji meri pripisuje predvsem racionalizaciji obratnega kapitala, optimizaciji poslovnih procesov, aktivnostim na prodajnem področju in drugim aktivnostim, verjetno tudi znižanju števila zaposlenih. »Kljub padcu prodaje v regiji SND, nam je uspelo v prvem polletju letos EBITDA z lanskih 17 milijonov evrov povečati na 23 milijonov evrov, kar je več kot v celem letu 2013,« med drugim poudarja uprava. 

Finance, Lipnik Karel, 13. 10. 2015 

Medtem ko so še v začetku tega leta ruski milijarderji svoje premoženje umikali iz Rusije v varnejše kraje, se je poleti ta tok umiril. Še več, Rusi se zdaj umikajo iz Londona. Vlagatelje, če jih bodo sploh potrebovali, bodo laže našli doma, v Rusiji. Nizke cene surovin, gospodarska kriza v Rusiji in s tem povezani močno okleščeni poslovni načrti so razlog, da nekatera ruska surovinska podjetja zapirajo kotacijo v Londonu. To pa je polepšalo tudi poletje ruski centralni banki, saj je imela Rusija v zadnjih treh mesecih presežek v plačilni bilanci, kar se pred tem ni zgodilo že od konca leta 2013. Že skoraj dve leti se namreč iz Rusije umikajo tako tuji vlagatelji, poleg tega pa so denar na varno (predvsem v Švico) spravljali tudi ruski oligarhi in podjetja, ki so se s tem zavarovali pred strmoglavljenjem rublja. Seveda so v tujih devizah varčevali tudi drugi Rusi. Vse to je močno treslo ruske devizne rezerve. Iz Londona nazaj v Moskvo Zdaj je vsaj začasno prišlo do obrata. Vsaj tri ruske surovinske družbe so se odločile opustiti kotacijo v Londonu. Po poročanju Bloomberga seje največji ruski vrtalec naftnih vrtin Eurasia Drilling odločil za menedžerski odkup in umik z borze. Tudi ruski milijarder Sulejman Karimov načrtuje, da bi odkupil vse preostale delnice družbe Polvus Gold, kije v njegovi večinski lasti, in družbo umaknil z borze. Že poleti je rudniško podjetje Uralkali za sklad lastnih delnic kupilo skoraj vse, kar imajo v lasti mali delničarji. Če bo treba, bodo sveža sredstva zbirali na moskovski borzi. Idealne razmere za MBO Še več ruskih družb bi lahko temu sledilo bodisi z umikom z londonske borze bodisi celo z umikom z vseh borz. Razlog je jasen. Ob nizkih cenah surovin in tudi zaradi gospodarskih sankcij ruska podjetja krčijo svoje poslovne načrte, s tem pa se zmanjšuje tudi potreba po zunanjem financiranju. Razmere so za ruska podjetja, seveda tiste, ki imajo dovolj prihrankov, skoraj idealne za nakupe lastnih delnic. Zanimanja tujih vlagateljev skoraj ni, kar seveda pomeni nizko ceno delnic. Denimo plinski velikan Gazprom, ki je bil nekoč po tržni kapitalizaciji največje podjetje na svetuje zdaj naborzi vreden le še 49 milijard evrov. Konec leta 2007 je bil vreden skoraj petkrat več, več kot 226 milijard evrov. Tudi za menedzerje Eurasia Drillinga je odkup zdaj pravi čas za prevzem. Ob vstopu na londonsko borzo je bila družba vredna 3,5 milijarde evrov. Zdaj znaša tržna kapitalizacija manj kot 1,5 milijarde evrov. Družbaje bila še poleti naprodaj, a so ruske oblasti preprečile transakcijo, cena delnic pa je zaradi tega strmoglavila. Putinov obisk ZDA sprožil špekulacije Tečaji delnic ruskih družb na borzi v Londonu so letošnje dno dosegli v začetku oktobra. Putinovo srečanje z Obamo in rusko bombardiranje položajev islamskih skrajnežev v Siriji je vlagateljem dalo upati, da bodo sankcije proti Rusiji postopno umaknjene. To pa je, vsaj kratkoročno, dvignilo tudi ceno delnic. Tudi rubelj je v zadnjih mesecih postal bolj trden, kar je dobra novica za slovenske izvoznike v Rusijo. Rusija kot Slovenija v devetdesetih Tiste z nekoliko dolgoročnejšim spominom bo verjetno ruski eksodus spomnil na začetna leta slovenske borzne pravljice. Leta 1997 so bile namreč na londonsko borzo uvrščene tudi delnice dveh slovenskih podjetij BTC in SKB. Obe kotaciji sta se po začetnem zagonu dokaj klavrno končali. Upad delnic BTC pa je, podobno kot zdaj pri Rusih, pripeljal tudi do menedžerskega prevzema. Družbaje namreč za nameravano širitev poslovanja izdala obveznice, dejansko pa je sredstva nato porabila za vzdrževanja tečaja delnic v Londonu. Skromno zanimanje tujih vlagateljev je v sklad lastnih delnic BTC »prineslo« skoraj vse v tujini izdane delnice, menedžmentu pod vodstvom Jožeta Mermala pa omogočilo izpeljati enega večjih uspešnih menedžerskih prevzemov v Sloveniji. Gazprom, ki je bil nekoč po tržni kapitalizaciji največje podjetje na svetu, je zdaj na borzi vreden le še 49 milijard evrov.

Dnevnik, Poslovni Dnevnik, 12. 10. 2015

Slaven Vukovič hoče vso Metalko Commerce Družba Metalka Commerce, naslednica nekdanjega koncema Metalka, ki je nekdaj trgovala z jeklom, zdaj pa se ukvarja z nepremičninsko dejavnostjo, bo kmalu povsem v rokah Slavena Vukoviča. Skupščina, ki bo 17. novembra, bo namreč odločala o predlogu za iztisnitev malih delničarjev. Njegovo sprejetje je le formalnost, saj Vukovič že obvladuje 917 odstotka družbe. Preostalim 366 delničarjem ponuja odpravnino v višini 1,5 evra na delnico, skupno okoli 61.600 evrov. To je drobiž v primerjavi s premoženjem Metalke Commerce. Konec lanskega leta je imela za 11,5 milijona evrov sredstev in 2,7 milijona evrov kapitala.

Manager, Koražija Nataša, 09. 10. 2015 
Koroški akumulatorji od Španije do Makedonije V proizvajalcu baterij TAB vsako leto konservativno napovedo od petdo desetodstotno rast, nato pa prijetno presenetijo. III Nataša Koražija Proizvajalec akumulatorskih baterij TAB Mežica zaseda približno pet odstotkov evropskega trga avtomobilskih žaga njalnih baterij, na trgu industrijskih bat rij pa ima kar 15 odstotni delež. Skupina TAB Mežica je lani ustvarila 219 milijonov evrov konsolidiranih prihodkov in 16,3 milijona evrov čistega dobička. Kako bo letos? Direktor družbe Bogomir Auprih ima najra je zadržane napovedi: vsako leto napovedo od pet do desetodstotno rast, nato pa presenetijo. Lani so denimo zrasli za več kot 24 odstotkov. V osnovni družbi TAB, kjer so lani ustvarili 174 milijonov evrov prihodkov, so za letos najprej načrtovali 181 milijonov evrov prihod kov in 14 milijonov evrov dobička, vendar so že v prvih osmih mesecih dosegli 127 milijonov evrov prodaje, kar je spet 24 odstotkov več kot lani in 22 odstotkov več od načrtov Zdaj ocenjujejo, da jim bo uspelo pro dati za približno 190 milijonov evrov izdelkov. Kaj vse sodi v skupino TAB Poleg družbe TAB so v skupini v Sloveniji še MPI Reciklaža in družba TAB IPM, ki opravlja storitve za prvi dve družbi, poleg tega pa še nekaj manjših hčerin skih podjetij, denimo Gradbeni materiali in Podzemlje Pece (ta je v lasti družbe Gradbeni materiali). V tuji ni imajo podjetja v Švici, na Poljskem, Hrvaškem, v Španiji, Italiji in Makedoniji Prek tujih družb ustvarijo 96 milijonov evrov prodajnih prihodkov, v tujini pa so največje TAB Italia, kjer ustvarijo kar 24 milijonov pro daje, makedonski TAB MAK, kjer proizvajajo akumu latorje Vesna in ustvarijo 22,7 milijona evrov prodaje, v družbi TAB Spain pa prodajo za 21 milijonov evrov Kaj poganja prodajo Pri startnih baterijah so imeli lani v TAB dvoodstotno rast prodaje, pri industrijskih baterijah največ za viličarje pa kar 28 odstotno. »Prodaja je rasla, ker v zahodni Evropi zaradi makroekonomskih razmer kupu jejo več avtomobilov. Enako je pri viličarjih ker pro izvodnja narašča, se povečuje povpraševanje po baterijah. Hkrati pa nam je uspelo priti na nove trge in prevzemati tržni delež konkurenci tam, kjer že poslujemo, « pravi Auprih. Rastejo med dru gim zaradi prve vgradnje baterij v viličarje Stili in Jungheinrich. Naložbe v nove tehnologije Za zdaj v TAB proizvajajo izključno svinčene baterije in jih izboljšujejo. Vlagajo pa tudi v razvoj baterij stop & go (tehnolgije EFB, AGM, GEL gre za baterije, ki delujejo v zahtevnejših razmerah). »Spogledujemo se seveda tudi z drugimi tehnologijami, kot so litij ionske in baterije cink zrak. Obiskujemo sejme, tehnološke konference in opravljamo številne teste, sodelujemo s Kemijskim inštitutom v Ljubljani in razvijamo eno izmed novih tehnologij,« pravi Auprih. Lani je delež naložb v razvoj in raziskave znašal 0,3 odstotka prihod kov, a ker ti iz leta v leto rastejo, je ta delež čedalje manj ši V razvojnem oddelku TAB je sicer 13 zaposlenih. Za razvoj so tako lani namenili okoli pet milijo nov evrov, letos bodo naložbe zrasle na osem mili jonov evrov. Vlagali bodo predvsem v razvoj baterij za tehnologijo stop & go, v zamenjavo starih stro jev z novimi, ki so bolj učinkoviti in ekološki, ter v infrastrukturo. In kje bo TAB čez pet let? »Naš cilj je zadržati zdajšnje tržne deleže in zmerno rasti, to je od pet do deset odstotkov na leto. Po prevzemu tovarne v Makedoniji ne načrtujemo novih prevze mov. Smo privrženci malih korakov, « pravi Auprih, ki je sam tudi približno 16 odstotni lastnik TAB. Večinski lastnik je Energija RM, v kateri je pove zanih šest večjih zasebnih lastnikov, med njimi je največji Janez Pačnik. Preostalih 44 odstotkov TAB je v rokah zaposlenih in drugih malih delničarjev. Nove zaposlitve Lani so v tem mežiškem proizvajalcu akumula torskih baterij na novo zaposlili 106 ljudi, letos jih bodo 80, prihodnje leto pa še 20. Iščejo predvsem srednii tehnični kader elektro in stroine smeri. 11 Prodaja raste, ker raste prodaja vozil. Hkrati nam je uspelo vstopiti na nove trge in prevzemati tržni delež konkurence, pravi Bogomir Auprih, direktor in solastnik TAB. 8 milijonov evrov bodo letos namenili za naložbe.

Mladina, Marn Urša, 09. 10. 2015 

Plenjenje do razlastitve Kako bo finančna industrija še enkrat zaslužila in kako je za to poskrbela prijazna politika Piše: Urša Marn Več kot četrt milijona Slovencev ima del premoženja v vrednostnih papirjih. Večina je do delnic prišla med razdeljevanjem certifikatov v času tranzicije ali pa z dedovanjem. Zdaj bodo vsi imetniki delnic, celo tisti, ki z njimi ne trgujejo, morali odpreti račun pri borznoposredniški hiši in ji plačevati stroške odprtja in vodenja računa ter prenosa sredstev. Če ne bodo storili nič, bodo razlaščeni. Tako določa novi zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih. Na videz gre za tehnični zakon, potreben zaradi uskladitve slovenskega pravnega reda z zahtevami evropskega plačilnega sistema Targct 2. A zakon je še kako vsebinski, saj odpravlja registrske račune pri Klirinško--depotni družbi (KDD), in sicer za pravne osebe s 30. septembrom prihodnje leto, za fizične osebe pa s 1. januarjem 2017. Po izteku prehodnega obdobja bodo imetniki registrskih računov pri KDD lahko izbirali med štirimi možnostmi: lahko se bodo brezplačno odpovedali vrednostnim papirjem in ti bodo deponirani na opustitveni račun pri KDD; vrednostne papirje bodo lahko prodali, kar jih bo pri drugi največji borznoposredniški hiši stalo najmanj 35,45 evra, kolikor znašajo stroški odpiranja in enkratne pogodbe za trgovalni račun, stroški prenosa iz KDD in minimalna provizija za prodajo delnic iste serije; vrednostne papirje bodo lahko obdržali, toda pod pogojem, da bodo odprli trgovalni račun, kar pa ni zastonj - stroški odprtja, prenosa in enoletnega vodenja pri domačih bankah znašajo v povprečju 25 evrov. Prav glede tega je bil v zadnjem hipu dosežen napredek glede na prvotni predlog vlade. Državni zbor je podprl predlog strank koalicije, da se registrski računi za fizične osebe odpravijo z odlogom, in sicer s 1. januarjem 2017, ne pa že jeseni 2016, kot je bilo predvideno v predlogu ministrstva za finance. Na Kaj je pravi razlog za odpravo registrskih računov? Da se finančni industriji v času nizkih obrestnih mer zagotovi alternativni vir zaslužka. predlog stranke SDS so stroške vodenja trgovalnih računov za vse imetnike omejili na 0,5 odstotka vrednosti vrednostnih papirjev. Imetniki, ki ne bodo naredili nič od naštetega, bodo razlaščeni, in sicer tako, da bodo njihovi vrednostni papirji iz KDD preneseni na sodišče. Tudi pri tem je bil v zadnjem hipu dosežen napredek, saj bodo imetniki vrednostnih papirjev, ki ne prinašajo dividend in so vredni manj kot sto evrov, oproščeni plačila sodnih taks. Precej verjetno je, da večina ljudi ne bo pravočasno ukrepala in bodo zato razlaščeni. Zaradi tega se bo spremenila tudi lastniška sestava v podjetjih. Po podatkih KDD je zdaj 280 tisoč registrskih računov, od tega jih več kot 21 tisoč pripada že umrlim osebam. Med imetniki registrskih računov je le 1500 pravnih oseb, drugo so fizične osebe. Večinoma gre za starejše ljudi, ki so lastniki delnic in obveznic postali v procesu lastninjenja in pa z dedovanjem. Dobrih 82 tisoč je delničarjev, ki imajo delnice v vrednosti od enega do 50 evrov. Okoli 10 tisoč je delničarjev, katerih delnice so vredne od 50 do 100 evrov. Pa tudi pri drugih večinoma ne gre za bogataše, temveč za navadne ljudi, ki do vrednostnih papirjev niso prišli s kupovanjem in špekulacijo, saj bi sicer že imeli trgovalne račune. Certifikati so bili nominalno vredni 400 tisoč tolarjev za vse, starejše od 48 let, za tiste, starejše od 38 let, pa 350 tisoč. Zato ni prav nič posebnega, če je kdo, sploh v povezavi z dedovanjem po zakoncu, prišel do premoženja tisoč, dva tisoč ali pa pet tisoč evrov. Ti ljudje niso krivi, da so pri loteriji lastninjenja imeli več sreče, zato tudi ni pošteno, da jih zdaj ožemajo in celo razlastijo. Jasno je, da gre ta ukrep na škodo povprečnega državljana, obenem pa pomeni veliko finančno darilo borznim posrednikom, saj bodo sledili množično odpiranje trgovalnih računov pri borznoposredniških hišah in številne prodaje, kijih sicer sploh ne bi bilo. »Največjo korist od tega bodo imele borzne hiše zaradi povečanja števila transakcij oziroma trgovalnih računov. Na drugi strani bodo poražencimali delničarji, ki delnic tako ali tako ne bodo mogli prodati, saj večina družb ne kotira na borzi in niso likvidne,« pravi ekonomist Aleksander Aristovnik. »Potencialno korist bo imela tudi država, kajti čez pet let se bodo nanjo prenesle delnice, kijih upravičenci ne bodo prenesli na trgovalne račune. Skratka, spet je na udaru mali človek, kije bil okoli prinesen že v procesu denacionalizacije, zdaj pa mu bo država vzela še tisto malo, oziroma bo naredila uslugo finančnim institucijam.« Zaslužkarji pri teh poslih niso samo borznoposredniške hiše, ampak tudi banke. SDS je z zakonskim dopolnilom resda omilila finančne posledice za malega človeka, ni pa s tem težave v celoti odpravila. »Treba je vedeti, da se omejitev stroškov vodenja trgovalnih računov ne nanaša na tiste vrednostne papirje, ki bodo preneseni na opustitveni račun. Ti papirji lahko v dveh letih preidejo v last kogarkoli in so predmet špekulacij,« pravi Marko Kržan iz Združene levice. Prav tako rešitev SDS ne pomaga imetnikom, ki bi želeli vrednostne papirje prodati takoj po prenosu, saj bodo morali ti plačati stroške enkratne pogodbe namesto stroškov vodenja računa. Rešitev tudi ne bo razbremenila sodišč. Še vedno lahko pričakujemo več 10 tisoč položitev, pri čemer bodo morala sodišča vsakič ugotavljati, ali so izpolnjeni trije pogoji za oprostitev plačila sodne takse. Vrednost, nižja od sto evrov, je namreč samo en pogoj. Drugi pogoj je, da od 1. januarja 2014 niso dobili izplačane dividende, tretji pa, da se z vrednostnim papirjem ne trguje na organiziranem trgu. To pomeni, da odpadejo npr. delnice Krke, ena je vredna dobrih 60 evrov, se pravi manj kot sto evrov, a kaj, ko Krka izplačuje dividende. Skratka, še vedno gre za novo in nepotrebno obremenitev ljudi, ki so delničarji postali zaradi lastninjenja, ne po lastni volji. Še vedno gre za neupravičeno darilo borznim posrednikom. In še vedno gre za hudo obremenitev sodišč. »Rešitev SDS je v najboljšem primeru polovična, v najslabšem pa neizvedljiva. Edina prava rešitev, za katero se zavzemamo v Združeni levici, bi bila ohranitev registrskega računa kot evidenčnega računa za tiste, ki ga že imajo, v bodoče pa tudi za delavce, ki postanejo delničarji z odkupom in po delniških shemah, in za vse ljudi, ki postanejo 'obvezničarji', ker so prejemniki državnih odškodnin,« pravi Kržan. Poleg tega je treba vedeti, da so borznoposredniške hiše zasebna podjetja, trg borznoposredniških storitev pa je načeloma odprt. Reguliranje cen teh storitev je zato vprašljivo, morda celo protiustavno in ga zato v praksi morda ne bo mogoče uveljaviti. Zaradi poseganja v cene lahko nastanejo celo odškodninski zahtevki. Ministrstvo za finance vztraja, daje odprava registrskih računov »nujna« in »neizbežna«, saj ti računi nimajo upravitelja in zato niso združljivi s standardi sistema Target 2 - Securities. Toda registrski računi se ne uporabljajo za trgovanje, ampak za evidentiranje. Kdor hoče trgovati oziroma samo prodati vrednostne papirje, mora že sedaj odpreti trgovalni račun. »Evropski predpisi so izgovor,« vztrajajo v Združeni levici. Pravi razlog za prenovo zakona je v tem, da se finančni industriji nadomestijo izpadli prihodki. »V času, ko so obrestne mere nizke, finančna industrija išče alternativne vire zaslužka,« pojasnjuje Rajko Stankovič, predsednik društva Mali delničarjiSlovenije. Zasebne finančne ustanove pritiskajo na evropsko komisijo in evropski parlament in lobirajo, dokler ne dosežejo svojega. Vlade evropskih držav pa pohlevno sledijo politiki, ki jo diktirajo kapitalski trgi. V ozadju ne gre samo za interes slovenskih borznih posrednikov, da začnejo zaračunavati »storitve« imetnikom registrskih računov. »V ozadju je tudi interes klirinško--depotnih družb iz tujine, ki bodo storitve lahko opravljale tudi v Sloveniji oziroma bodo naša podjetja izdajala papirje pri tujih depotnih družbah. Tudi tu je jasno, da obrobje EU-ja ne more konkurirati finančnim središčem,« opozarja Kržan. Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih je korak naprej pri privatizaciji imetništva in prometa z vrednostnimi papirji. »S tem zakonom prihaja do absurdnega položaja, saj bomo imeli namesto enega več centralnih registrov in več centralnodepotnih družb, ki si bodo vsaka pisale svoje predpise. Onemogočeno bo kakršnokoli resno reguliranje cen storitev vodenja trgovalnih in drugih komercialnih računov,« opozarja Združena levica. Kazino kapitalizem, kije pripeljal do finančne krize, se nemoteno nadaljuje. Še več. Nadaljuje se z blagoslovom vladajoče politike, bruseljske in domače. Kajti politika je tista, ki dovoljuje plenjenje malega človeka. Gre za legalizirano krajo pod pretvezo uskladitve z evropskimi predpisi. Za nateg, podoben tistemu pred nekaj leti z registracijskimi nalepkami, ki so bile povsem nepotrebne in smo jih na vetrobranska stekla avtomobilov lepili samo zato, da so podjetja, za katere lastnike seje izkazalo, da so povezani s tedanjim generalnim sekretarjem vlade Mirkom Bandljem, dobila nezahteven, a donosen državni posel. Edini učinek teh nalepk je bil zaslužek izvajalca, podjetja Mirage. Sloje za šolski primer norčevanje iz zdrave pameti državljanov - s temi besedami je afero Mirage označil tedanji minister za javno upravo, zdaj pa predsednik vlade Miro Cerar. Zgodovina se ponavlja. S to razliko, da so nekoč na račun malega človeka služili politični prijatelji vladajoče LDS, zdaj pa bodo služile borznoposredniške hiše, denimo Alta. Vlada Mira Cerarja se ima za liberalno. Toda če bi bila resnično liberalna, bi zavarovala minimalne interese državljanov, namesto da z izgovarjanjem na evropske predpise varuje interese finančne industrije, to je prav tiste industrije, ki je z neizmernim pohlepom povzročila finančno krizo. Zdi se, da vlada nima druge možnosti, da se pač mora podrediti evropskim direktivam. Vendar to ne drži. Lahko bi se odločila drugače, tako kot ji je predlagala Združena levica: da se evidentiranje vrednostnih papirjev opravlja kot neprofitna javna služba. x Minister za finance dr. Dušan Mramor z ukinitvijo registrskih računov dela uslugo finančnim institucijam, saj si od tega ukrepa obetajo velik dodatni zaslužek / Foto: Borut Krajn. Spet je na udaru mali človek, kije bil okoli prinesen že v procesu denacionalizacije, zdaj pa mu bo država vzela še tisto malo, kar mu je ostalo.

Finance, Karel Lipnik, 08.10.2015