svojipogodbi, ni treba posebej opozarjati,A protesti in splošno nezadovoljstvokažejo, da je politika, tako tista naoblasti kot v opoziciji, pozabila, karsmo se starejši ekonomisti učili, kosmo golobradi prišli med profesorje,ki so poznali v glavnem Marxa: zaekonomskimi številkami so odnosi.Slovenci smo v zadnjih mesecihspoznali, da je tudi v gospodarstvu zidealnimi kapitalisti, delavci in strgom možna inflacija. Kadar so stranke pri nas hotele bitibolj leve, so govorile, da je trebazagotoviti delovna mesta, a resnihvprašanj spreminjanja družbenemoči in položaja Ijudi se s tem nisoniti dotaknile. Danes pa so nepriprav-Ijene in presenečene, ko Ijudje nisozadovoljni z vladajočo politiko,četudi sem ter tja malo popravi plače,zaposli nove Ijudi, se lahko pohvali zvisoko rastjo, poceni prodajo delnicIjudem ali pa napove boj proti prevečpredrznim menedžerjem. Preseneče-ni pa niso samo v kabinetu predsedni-ka vlade. Tudi vodilni Ijudje izopozicije šo presenečeni, ko vidijo,kako jalovo izzvenijo ukrepi Janševevlade, čeprav pogosto niti oni ne bi predlagali boljših. Skratka, v letošnjivolilni jeseni bo treba imeti trdnastališča o gospodarstvu, a še bolj botreba biti spreten pri prepričevanjuvolivcev, da bo povolilna gospodarska politika dajala za volivceprimerno družbeno ravnovesje.Hitro obujanje socialne zavestivzadnjem letu je zagotovo izzvala infla-cija. Vedno razširja razpon mednajnižjimi m najvišjimi dohodki vdružbi, ne glede na to, ali opazujemole odnos med delavci ali za Slovenceše vedno nov odnos med lastniki indelavci. Slednji postane še posebejkritičen, če je inflacija izzvana s hitrorastjo in segrevanjem gospodarstva,saj hitra rast pita profite in nujnoznižuje realne plače. Janševa vlada seje pri tem nepotrebno izpostavila. Kosmo nekateri opozarjali, da je vpodjetjih, ki jih nadzoruje država,pognala v nebo investicije, ki nisofinancirane iz proračuna in sprihranki, pač pa s krediti, kar ješolsko inflacijsko, se je nam jeposmehovala in se izgovarjala nasvetovne cene hrane in nafte ter sedelala nedolžno, češ da je naredilavse, kar je v njeni moči. Danes pa odIjudi, ki jih je inflacija najboljprizadela, zahteva, naj stiskajo plače,da se želja po umetnem ustvarjanjurasti, popularnem za volitve, ne biprek višjih plač spremenila v resnoinflacijsko krizo. Sedanja vlada jepreprosto spregledala, da goliekonomski cilji še ne pomenijodružbenih ciljev, da rast ni rast, če jevečina ne čuti v svojih žepih. Šenajbolj smešno je obtožiti trgovce.Bolj ko se jih obtožuje, bolj Ijudje zinflacijskimi dohodki hodijo vtrgovine. Trgovci niso krivi zanapačno makroekonomsko politiko,zanjo je lahko, potem ko smo se znebi-li denarne politike, kriva le vlada.Inflacija kaže, kako se je vlada obatraktivnih makroekonomskih ciljihpreprosto pozabila vprašati, kje bodoz njimi končali Ijudje. Pri kurjenjurasti so popolnoma zanemarilidelitev nacionalnega bogastva. Pa ni pretirano formalna v tehrazmerah le vlada. Po svoje so vnerodnem položaju tudi sindikati.Trenutne razmere so p.rav smešne, sajdelavce bolj kot sindikati in stavkebrani trg dela. Rasti plač na trgu delaso zdaleč čez mejo, ki so jo kdajkolina ulicah zahtevali sindikati. V konjunktumih sektorjih pač manjkadelavcev, kar na trgu dela viša plače.Sindikatom se zato splača hoditi nacesto le zaradi najnižjih plač, saj pripovprečnih trg dela zlahka premagasindikalne zahteve. Nikar nasesti, damorajo plače slediti produktivnostipo sektorjih, kot govorijo vlada indelodajalci. Plačam v sektorjih z višjorastjo produktivnosti sledijo v sektorjih z nižjo rastjo produktivno-sti, kar zna postati osnovni mehani-zem inflacijske rasti plač. Še pomemb-neje pa je, da se s tem ustvarja umetnikonflikt med delavci. Zato takšensistem plač razbija enotnost delav-skih interesov, sindikati pa se morajoboriti za enotne plače. In ne seprestrašiti, da bodo zaradi višjihnajnižjih plač propadla podjetja! Karnaj, saj podjetij, ki so delavcemsposobna plačati le 400 ali 500evrov, ne potrebujemo. Raziskave, vkatere sem vpleten, kažejo, daslovenski kapitalisti kar hitroukinejo podjetja, če jim ne nosijodovolj profita. Če so profitne stopnjevišje, kljub temu da so plače mizerne,pa kar vztrajajo. A takšna podjetjaimajo po definiciji nizko dodanovrednost in niso koristna niti zadelavce niti za gospodarstvo. Stradatizaposlen m nič boljše kot bitibrezposeln. Posebno je pomembno, kaj se dogajav javnem sektorju, saj je v Sloveniji tuzaposlenega zelo veliko srednjegasloja. Šolniki, zdravniki, sodniki,uradniki, policisti, vojaki. V javnemsektorju realne plače stojijo. Nivljudno, da se finančni ministerhvali, da ima presežek v državnemproračunu, ko pa tretjina tegaproračuna sestavljajo plače, ki jimoblast ne dovoli, da sledijo onim vzasebnem sektorju. Javni sektor je vresnici neučinkovit, a izgube, naprimer na Onkološkemu inštitutu,niso le zaradi slabega menedžmenta,pač pa predvsem zato, ker je nekdosaniral Zavod za zdravstvenozavarovanje na račun bolnišnic inker so merila za financiranjeneprimerna, prepisana iz avstralskeprakse ali nespremenjena od prvegazapisa iz leta 1982. Direktorji pa so vteh zavodih in javnih podjetjihplačani kot tajnice naših velecenje-nih menedžerjev. Ampak ta javnisektor je še kako pomemben za našstandard. Če'zaslužite le 500 evrov,ste še kar premožni, če imate na voljo dobro javno zdravstvo in šolstvo.Dobro zdravstvo vas naredi bogatejšeže danes, dobro šolstvo pa omogoči,da bodo vaši otroci imeli lahko nekajveč vsaj jutri, če danes zaradi vašerevščine nimajo veliko. Ni boljšesocialne politike kot dober javnisektor.Menedžerjem se ni treba batidelavskih plač, vse dokler bododržavna podjetja tako investirala. Vtakšnih razmerah investicijezagotavljajo profite in hkratiznižujejo realne plače. Če delavci porinejo plače navzgor, to povzročiinflacijo, a zanjo tako niso odgovornimenedžerji. Kolikorje sedanjavročica škodljiva za tiste, ki živijo odplač, toliko je ugodna za živeče odprofitov. Menedžerji, ki so si zamislilivelike ali male menedžerske odkupein za njihovo servisiranje potrebujejoprofite, bi zato morali moliti, da boSlovenija gospodarsko pregreta vsajše nekaj časa. In zagotovo ni nobene različice"protitajkunskih" zakonov, ki bi takozaustavili to modo med slovenskimimenedžerji,'kot recesija. Banke tedajpostanejo previdnejše in spet predsvojimi vrati raje vidijo podjetnikekot menedžerje brez denarja,menedžerski lastniki s krediti bodomorali začeti kredite tudi vračati,prevzetim podjetjem pa se bomaščevalo, da morajo plačevatikredite novim lastnikom m ne zarazvojne investicije. Tujci, ki bi bilipripravljeni odkupiti "tajkunske"deleže, bodo zelo iskani. Problem jele, da bo recesija še bolj škodilatistim, ki imajo le plače. Da so naši sindikalni voditeljiinteligentni, opozarja tudi njihov odnos do "tajkunskih" prevzemov.Najraje ne rečejo nič, če pa že rečejokarkoli, opozorijo le na plače.Sindikati se zavedajo spolzke mejemed socialnodemokratskim bojemza delavske pravice in revolucionami-mi komunističnimi zahtevami protikapitalistični lastnini. Zato soizrinjeni delavci - mali delničarji v podjetjih, ki jih prevzemajo mened-žerji - proti površnim pričakovanjemtiho in sindikatov tedaj sploh niopaziti. Zato jih niti kaj veliko neskrbi, če bodo tudi v Sloveniji nastalerazmere, ko bosta 2 odstotkaprebivalstva obvladovala 50odstotkov premoženja. A politiko bomoralo skrbeti. Ob gospodarskihukrepih bo morala razmišljatipredvsem takole: Bajukova davčnareforma je bolj koristila delavcem kotlastnikom, saj so se neto plačezvišale, bruto pa se niso spremenile,zmanjšanje davčnih obremenitevkoristi lastnikom, zanje so boljpomembne investicije v ceste,naložbe v znanost pa bolj koristijosrednjemu sloju. Lastninsko preobli-kovanje Triglava s prenosomdržavnega deleža na pokojninskoblagajno bi imelo velik socialniučinek. Javna prodaja delnic malimkupcem, zlasti le domačim, hitropripelje do koncentracije v rokahbogatašev, čeprav je res, da vsajzaslužijo mali kupci, ki pa sevedaniso revni delavci. Toda prenos tegadeleža na pokojninsko blagajno ji danov vir prihodka, ki lahko vsemdvigne pokojnine, pa še raznimsolidarnostim, ki kvarijo alokacijskoučinkovitost, se je mogoče izogniti.Domači ali tuji kupec nimata zveze z"nacionalnim" interesom, zanjpotrebujete državno lastnino. Pri domačem kupcu gre le za transakcijoiz enega v drug žep, pri tujemmakroekonomsko dobimo nekaj voba žepa. Malo je iger, pri katerih vsidobimo! Skratka, že pred leti sem opozarjal,da v Sloveniji izginja srednji sloj, nakaterem je v preteklosti temeljilastabilnost države, in da se poraja novvrhnji sloj, ki bo želel imeti oblast nele nad premoženjem, pač pa tudi vpolitiki in družbi sploh. Ter danastaja iz krušenja srednjega sloja naspodnji meji novi spodnji sloj.Njihovi medsebojni odnosi sosocialni, razredni, kulturni in šekakšni in vse bolj jasno kažejo vslovenskem vsakdanu, da številke orasti, zaposlenosti, inflaciji, izvozu inuvozu niso ključne, če nanje pozabi-mo. Ali drugače, politika se bomorala zavedati, da se verjetno v njihin ne v ministrskih kabinetih skrivaodgovor na vprašanje, ki je povezanoz najbolj zlo prerokbo usode našedežele, zakaj slovenska podjetjapotrebujejo za jutri strateškepartnerje in ne morejo biti strateškipartner drugim, čeprav smo danes ševedno najbolj razvita tranzicijskadržava. Bolj ko seobtožuje trgovce,boljljudjez inflacijskimidohodki hodijov trgovine

Medij: Večer
Avtorji: Tajnikar Maks
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Pogledi
Datum: 24. 01. 2008
Stran: 8