zorni kot Sedanja oblast spravlja Slovenijo v godljo. Iz njenega z retoriko preobloženega ravnanjaje mogoče izluščiti tri poglavitne grožnje: neoliberalizem, avtokratsko vladanje,problematično privatizacijo. Njihov preplet načenja slovenski razvoj. Janko Lorenci Sprihodom desnice na oblast se je nenadoma odprla možnostradikalnega zasuka v neoliberalizem. Država sicer ni bila vkrizi in je v EU relativno napredovala. Vlada je nepopularneneoliberalne težnje zavila v plašč reform, razglašenih za njenoosnovno poslanstvo. Zasnovali in vodili so jih neoliberalci(tako imenovani mladoekonomisti), zagovorniki trdega so-cialnega darvinizma; odkrito so se zavzemali za enotno davčno
stopnjo(EDS), večjo razslojenost, hitro privatizacijo javnih sistemov, prodajodržavne lastnine tujcem itd. Odločilno besedo jim je dal Janša, ki je tudi samosupljivo dolgo zagovarjal EDS.Ambiciozni projekt je naglo ugasnil. Pokopali so ga zlasti komandnostnjegovih avtorjev (zanemarjanje konsenza), površno pripravljene reformein širok javni odpor. Če bi projekt uspel, bi bilo Slovenije kot socialnedržave konec. Toda neoliberalizem se stihijsko in pri malih vratih širinaprej. Kaže se v razgrajevanju zdravstva in šolstva, privatizaciji državnegapremoženja, deloma v davčni reformi, spreminjanju miselnosti v gospodar-stvu in politiki itd. Oblast je uveljavljanje neoliberalizma opustila napol inzgolj taktično. Po pesimističnih ocenah je sedanje dogajanje uvod v čas, kobodo Slovenijo iz ozadja vodile poslovne in finančne elite, ne pa politika. Tobi bilo slabo še posebej zato, ker se dobršen del teh elit pospešeno oblikujev sedanji kaotični, zgrešeno zastavljeni privatizaciji velikih sistemov, hkratipa bi bil pod močnim tujim vplivom.Neoliberalizem v slovenski inačici je dobil svojo veliko priložnost prav ssedanjo oblastjo. Kaj bo z njim, bo odvisno predvsem od razpletaprihodnjih volitev. Če bo Janša poražen, se bo spopad med neoliberaliz-mom in socialno državo nadaljeval, vendar z zmanjšano ostrino. Sicer pa takonflikt ni značilen samo za Slovenijo.Drama privatizacijeJanševa vlada je privatizacijo pQstavila visoko na lestvico svojih prioritet.Umik države ix gospodarstva, zapisan v koalicijsko pogodbo, naj bi pokazal,da je ta oblast drugačna od prejšnje. Toda tudi privatizacija je premieru,enako kot reforme, ušla iz rok. Vse očitneje se kaže, da je ta prelomnopomemben proces dobila v roke nezrela oblast.Osnovna težava Janševe privatizacije je v njenem konceptu. Tudi če bi oblastvodili najboljši nameni, projekt pa bi izvajala korektno, se stvar ne bi mogladobro končati. Ker je domačega kapitala premalo, bi morala država velik delsvojega premoženja ob taki hitrici prodati tujcem, in še to prepoceni. Naglaizguba tolikšnega deleža najbolj produktivne lastnine bi bila za Slovenijorazvojna katastrofa, škoda pa nepopravljiva. Skratka, vsaka razumnaprivatizacija bi morala imeti pameten (počasnejši) tempo in (skrbno odmerjen) obseg. Izvirnemu grehu zgrešenega koncepta se pridružuje to, da oblast priiskanju tujih kupcev zmedeno in nesamozavestno tava med AmerikoNemčijo, Rusijo itd. Hkrati politično selekcionira domače kupce - bitimorajo prave barve in značaja; tako si poskuša ustvariti kadrovsko-finančne baze za čas po morebitnem volilnem porazu. Dodaten, ničmanj usoden dejavnik je nesposobnost pri prodajanju, očitna naprimer pri kupčevanju z Luko Koper. Namesto nas vodijo igro tujikupci. Vse to spremljata sum provizijskih skomin in - predvsemzaradi političnega mešetarjenja v gospodarstvu - popolno zane-marjanje interesov množice malih delničarjev. Oblast je zvelikimi. Vlada glede načrtovane razprodaje v marsičem še niha, pačzato, ker se zaveda škode, ki bi ji jo javno nasprotovanjeprodaji tujcem napravilo na volitvah. Nasprotujeta jivsaj dve tretjini volilcev. Objektivne potrebe po hitri in vseobsežni privati-zaciji ni. Spreminjajo pa se tudi stvari na medna-rodnem terenu: država je znova bolj v časteh,krepi se protekcionizem, razvite nacije skrbnopazijo na svoje vlečne konje. Razprodaja bi bilatorej v kričečem nasprotju s trendi v razvitemsvetu. In seveda z zdravo pametjo. Za oblast in za državo bi bilo dobro, če bi bilanačrtovana privatizacija tiho ali izrecno zamrznje-na. §e bolje bi bilo, če bi bil o njenem tempu, obsegu in načinu sklenjen medstrankarski sporazum, ki bi presegal mandatposamične vlade. Privatizacija je za prihodnost Slovenije neskončnobolj pomembna kot predsedovanje EU ali odnosi s Hrvaško. A taksporazum je vsaj za zdaj na meji utopije. Ujetnik avtoritarnostiJanša je v javnem življenju s svojim načinomvladanja prvič po koncu komunizma obudil strah.Zlasti z ostrim kadriranjem v gospodarstvu, admi-nistraciji, medijih... je uvedel družbeno klimo, kitemelji na postavljanju pred izvršena dejstva,oblastnem nadzorovanju drugih in odpravljanjunadzora nad oblastjo. Konsenz se išče samo v skrajnisili. Kritika velja za akt sovraštva, nevtralci veljajo zanasprotnike. Tri leta oblasti niso Janše niti najmanjobrusila. Tak način političnega vedenja in vodenja je že zdavnajvcepil svoji stranki, kot premier pa tudi celotnl desnici. Slovenija se je,kar se odločanja tiče, spremenila v kraljestvo enega moža.Gre za nekakšen putinizem po slovensko. S podrejanjem medijev je oblastgrobo' prekršila standarde, veljavne v EU, ki pa se še zmeraj dela slepo ingluho, Dolga roka oblasti sega praktično na vsa področja, legalno ali zzakulisnimi pritiski. To je retrograden proces s slabimi posledicami na vsehpodročjih - dušenjem avtonomije, poglabljanjem različnih antagonizmov(ruralno - urbano, klavstrofobično - odprto, klerikalno - libertarno),generalnim slabšanjem kadrovske strukture itd.Avtoritarnost ima svojo logiko: če je opuščena, se obrne proti avtoritarcu,ker je dojeta kot šibkost. Že zato Janša, tudi če zanemarimo njegovo nrav,ta vzorec vladanja nadaljuje. Popušča samo na posameznih točkah, občasno in taktično. Ob tem pa avtokratizma že zaradi članstva v EU ne more polnorazviti. Tako se mu njegov način vladanja v končni posledici - kot kaže tudikrivulja njegove priljubljenosti - maščuje.Dvorezne zasluge za desnicoČe bo Ijudstvo sedanji oblasti podarilo še en mandat, se bo trojna grožnjanadaljevala in okrepila, škoda pa postala v marsičem nepopravljiva.Slovenska družba se bo temeljito spremenila (se spreminja), in to na slabše.Spremembe bodo (so) postopne, a nezadržne. Neoliberalizem bi poglobilneenakost, načel srednji razred, destabiliziral družbo in naposled škodiltudi materialnemu razvoju; avtoritarnost krni avtonomijo, uničuje ustvar-jalnost in odgovornost, slabša družbeno atmosfero itd.; privatizacija a la(anša bi Slovenijo spravila ob nepogrešljiva poslovno-razvojna jedra. Pritem se vse tri grožnje tesno prepletajo; avtoritarnost na primer se naravnodruži z neoliberalnostjo, saj je v razdrobljeni, nesolidarni družbi trdo vladatiali izvesti dvomljivo privatizacijo lažje kot v umirjeni, solidarni inpregledno delujoči skupnosti.ra oblast se po vsem sodeč bistveno ne more spremeniti - zadnja tri leta sodovolj zgovorna. Takoje še najbolj zato, kerjo suvereno obvladuje Janša. Bilie edini, ki je lahko desnico pripeljal na oblast, vendar jo je hkratizacementiral po svoji podobi. Njena dejanševizacijaje pogojena z njegovimporazom.Res je seveda, da ni nič v janševizmu popolna novost; mnogo slabihnastavkov je podedoval. Toda vse tri omenjene grožnje so dobile zvladavino zdajšnjega premiera mogočen pospešek. Njihova kombinacijaprinaša Sloveniji razvojni zastoj in jo grozi s sedanje vmesne točkepostopoma poslati nazaj v vzhodno, manj demokratično in manj razvitoEvropo, tisto, iz katere se trudi zlesti.Kako nemočna je ta dozdevno močna oblast, brž ko stanje postane zagatno,kažeta dva sveža primera: skok inflacije m zamenjave v vladi. Inflacije vladanajprej ni zaznala, potem je ni priznala, nato je iskala krivce povsod drugodrazen pri sebi, zdaj pa ne ve, kaj bi z njo. Tri stare ministre so, kar sepoznavanja njihovih novih resorjev tiče, zamenjali trije ignoranti. To niresno. Nekaj je očitno: osnovni vir težav te vlade (oblasti) niso ministri,impak njihov šef.
Medij: Dnevnik - Dnevnikov objektiv
Avtorji: Lorenci Janko
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Ostalo
Datum: 29. 09. 2007
Stran: 7
