prababica. Mojčino mamo je spoznal v Ljubljani, kainor je prišel študirat. Damjan pa )e, pravi, pri.stni Ljubljančan, čeprav njegovi predniki izhajajo iz ene bogatejših logaških družin. "Moj dedek bi moral prevzrti posestvo, pa se je njegov pustolovski duli uprl," se nasmehne odvetnik. Prijavil se je namrec v avstro-ogrsko vojsko, ko je slel komaj sestnajst let, pa ceprav so novince sprejemali šele, ko so jih dopolnili osemnaisl. Takrat je zatrdil, da jih šteje osemnajst, pa so ga vzeli. Proti koncu vojne se je vrnil na žclezniško postajo, kjer je prebral, da zbirajo borce za severno mejo. "In namesto da bi sel dornov, je sedel na vlak za Maribor iit sepridruzil Maistru in drugii-n ter se boril za severno me;o,"ponosno pove odvetnik, ki doda, da je usoda hotela, da je pozneje ludi živel na Ulici borcev za severno mejo. Dedka ie leta za tem pustolovski duh nesel do Beograda, kjer je spoznal svojo ženo, ki je kot Slovenka prav tako delala v Beogradu. Damjanov oče je tam rojen, v času bombardiranja pa so se preselili nazaj v Ljubliano, kjer je starejši Mihevčev poučeval, saj je bil univerzitetni profesor. Damjan pravi, da ie določen del pustolovskega duha podedoval tudi on. Ko je bil majhen, je treniral košarko in karate, dokler si ni zlomil noge. Potem se ni vec počutil tako gotovo, zato je s karatejem raje zaključil. A to ni edini del pustolovske žilice, saj Mihevčevi pravijo, da se zelo radi odpravijo na daljše izlete z avtomobilom. "Prediam jc med prvomajskimi prazniki pravposteno deževalo, pa sino odprli zemljevid Evrope m našli lokacijo, kjer je sijalo sonce," se namuzne. Prav naključje je hotelo, da jih je pot odpeljala v Pariz. "Brina se ni dopolniia niii dveh let," prikima njegova žena, "mipa smo kar hitro pripravili kovcke m se odpravili." Obiskali so tudi Kanado, ki jim je bila zelo všeč, Damjanu še posebno zaradi hokeja. Pravi, da s sinom zelo rada tudi ribarita. "Sicer ne bi mogel reči, da veliko ujameva," se /.asmeji, "vendar sva zelo srečna na kakšni barki, kjer lahko ves dan sediva in čakava spalico v roki." rakal v morje, je kar hodil in hodil, dokler mu ni bila voda skorajda čez glavo, in spet je očka tekel na pomoč. "Res cuti neverietno Ijubezen do vode." Čeprav ima tudi Damjan rad vodo, je njegova vecja Ijubezen nedvomno hitrost, medtem ko mu višina ni blizu. Ko se je pridružil nadzornemu svetu Zavarovalnice Triglav, je moral namreč s poslovnimi partnerji seveda tudi osvojiti naš najvišji vrh. "Moram reci, da mi prav proti vrhu m bi10 prevec prijetno in sem se z veseljem spusti! nazaj v dolino." Kljub temu pa se družina rada odpravi v (nizje) hribe, kjer spet predvsem Gašper zadovoljno teka po vrhovih. Postal je tudi član planinskega društva, s katerim z veseljem osvaja hribe. "Od majhnega pa prav tako rad pleza," doda Mojca, "in kadarkoli vidi steno, na kateri se da plezati, se takoj skusa povzpeti." Prav ta njegov konjiček pa je ironicen, saj Gašper ne mara višine. Vendar je njegov dedek, Damjanov oče, v mladih letih zelo rad planinaril, tako da je vnuček tudi to strast najverjetneje podedoval. Športna druzina pa se rada odpravi tudi na smučanje, kamor so šli letos po dolgem casu vsi štirje. Brino sta navezala na vajeti, s katerimi lahko otroka usmerjaš, pa so se lahko brez težav spušča11 po hribu navzdol. S pomočjo pripomočka, ki ga je pravzaprav patentiral Slovenec, se je lahko takrat še ne stiriletna Brina s starši in bratcem vese]o spuščala po strmini. LJUBEZENDOVODE Zelo radi jadrajo, nad vodo je najbolj navdušen Gašper, ki je rojen v znamenju škorpijona in ne zdrži brez vode. "Predštirimi leti, ko se je rodila Brina,je šel z ockom na bazen, da se ne bi pocutil preveč zapostavljeno, kersmo sc veliko posvečali novorojeiickii," pravi Mihevčeva. Damjan prikima in nada-Ijuje: "Ko sva prišla na Kodeljevo, ie takoj, koje zagledal vodo, kar stekel in se pognal v bazen." Očka ]e spustil vse stvari iz rok in skočil za njim v vodo, da ga je potegnil na suho, saj malčck še ni znal plavati. Podobne situacije so se zgodile tudi na morju, kjer je nekoč padcl z barke in pocakal, da ga je očka našel in dvignil na suho. Kadarkoli je zako-POLETNEPOČITNICE Za letosnji dopust nacrtujejo malojadranja in malo predajanja morskim užitkom, morda pa celo obisk Črne gore. Damjan je Črno goro pogosto obiskal poslovno, pa bi jo zdaj rad razkazal družini in si tudi sam pobliže ogledal njene lepote. "Veliko ne nacrtujemo," pravi, "kerso spontana potovanja najboljsa." Njegova žena se strinja: "Ko srno se odpravili v Pariz, so namv prvem hotelu povedali, da so zal polno zasedeni. Dali so nam naslovhotela, na kaferega naj se obrnemo, in tani smo os?a;i.'"Pravita, da jima potovanja veliko pomenijo tudi z vidika razširjanja obzorij otrokoma. Njuna najmlajsa namreč prav tako kot onadva zelo rada potujeta. "Jadranjejeprav tako velika Ijubezen," se nasmehneta zakonca. Damjan je namreč celo sodeloval v regati Barcolana z Istranbenzovo jadrnico, Maxi Jeno, in pred štirimi leti so osvojili zavidanja vredno drugo mesto. "To je tisto pravo, 'moško' jadranje," se namuzne Mihevc. "Takrat gre na noz!" Hkrati pa priznava, da mu to pomeni tudi sprostitev. Njegova žena, po izobrazbi ekonomistka, je dolgo časa delala v založništvu, pred skorajda dvema letoma pa je zamenjala službo in pristala v Kliničnem centru, kjer se ukvarja s pacienti, ki so samoplačniki. Pravi, da v svojem poslu sreča veliko prijaznih Ijudi in takšnih, ki se dotaknejo njenega srca. Ker sta imela z možem velik zdravstveni preplah zaradi prvorojenca, ko je bil ta še majhen, se je zgodbe otrok seveda najbolj dotaknejo. Ko se pogovarjamo o poklicih in številnih zanimanjih, Damjan prizna, da je razmišljal o študiju arheologije. "Nekako sem sipremislil m vpisalpravo,"pravi, "vendar je do danasnjega dne arheologija ostala moje veliko zanirnanje in konjiček." Tako se včasih zgodi, da ga odkrivanje in raziskovanje odpelje na pota okrog njihove takratne počitniške lokacije. PRIJATELJI MAČK Družina, ki so ji macje prijateljice zelo blizu, to dokazuje tudi s številnimi lesenimi, kamnitimi ali pa naslikanimi podobami mačk, ki krasiio hišo. "Mackeso namapredvsem všeč, kerso tako neodvisne iivali:" pravi Damjan. "Samosvoje so in ne morešjih kupiti. Pridejo, kadarsejim zazdi, in odidejo, ko jih je volja." In res kot nalašč takrat Brina v naročju prinese Maco, ki se potrpežljivo pusti mečkati, zdrži do konca našega fotografiranja, potem pajo ucvre po svoje. r! .'•' r''-

Medij: Obrazi
Avtorji: Žigon Petra
Teme: Istrabenz
Rubrika / Oddaja: Ostalo
Datum: 10. 07. 2008
Stran: 51