DRZAVNIKI SE ZNAJO, CE NIC DRUGEGA, PRAVOČASNO ODMAKNITI OD ROBA PREPADA JURIJ GUSTINČIČ Koliko časa že živimo brez velikih državnikov? Bi se morali vrniti vse do, denimo, druge svetovne vojne, da bi kako ime lahko izgovorili s to označbo brez strahu, da bi se nam posmehovali? Seveda tudi ob omenjanju Churchilla ali Roosevelta utegnemo naleteti na skeptične pripombe. Ali ni, denimo, veliki Američan na Jalti resno sanjal o tem, da bosta s Stalinom postala osebna prijatelja in, zavedajoč se svoje nedosegljive veličine in moči, urejala svetovne zadeve kot iskrena prijatelja?
Kakšna naivnost velikega človeka. Ali je še tako velik? Veliki državniki se prepoznajo po celotnem delu, zaradi katerega jim oprostimo posamezne napake ali celo kakšen fiasko. Churchill je velik, ker je zbral poraženo Evropo in oblikoval antffašizem. Roosevelt je velik že zaradi tega, ker je Ameriko rešil zgodovinskega izolacionizma in jo postavil, nič več in nič manj, na čelo demokratičnega sveta. Tu so še druge osebnosti, ki jim ne bomo oporekali državniške veličine. Morda De Gaulle. Evropejd smo seveda pri tem enostranski. Ali se bomo brez omahovanja spomnili Ataturka, ki je - če bo šlo vse po pravi poti - pripeljal v zahodno civilizadjo ogromno, šele napol evropsko Turčijo? Ali bodo posamezni evropski narodi sposobni dati dovolj visoke ocene nekaterim svojim politfkom, ki so delovali zelo plodno in napredno, so pa imeli ali imajo politično ozadje, ki ga iz ideoloških razlogov del nacije ne more prebaviti? Ne bom navajal primerov, pozna jih vsak povprečnež! Ali pa nekatere politične osebnosti, ki jim ne bomo oporekali spretnosti ali zagnanosti, pa vendar nam ne bo prišlo na misel, da bi jih navajali kot resnično velike? Vzemimo za primer najmočnejšo damo iz politike zadnjih petdesetih let - Margaret Thatcher! Ne mislim sedaj na skoraj operetni zunanji uspeh, Falklande, ki so jih britanski marind ponovno zasedli po tem, ko jih je predsednica vlade poslala čez morja in oceane in so kljub bruhanju osvojili te daljne otoke. Ne, mislim na gospo, ki se je sicer pridružila Evropi, toda ne da bi opustila verske ali druge posebnosti (kot jih je že omenjeni Atattirk, da bi mu nekako oprostili pokol Armencev). Njena največja pridobitev je zmaga nad delavskimi sindikati in spreminjanje Anglije v deželo malih delničarjev. Seveda bodo zmeraj ostali nerešljivi problemi. Kaj storiti z diktatorji? Spet se bomo, naj mi dlakocepci oprostijo, vrnili v ne tako davno preteklost. Hitter si je sodbo napisal sam, pozitfvnega ne bomo našli ničesar. Kaj pa Stalin? Njegovi grehi so velikanski, uničil je dobesedno desetine milijonov Ijudi, ki so izginili v njegovih sibirskih taboriščih. In vendar bi delovali enostransko, če mu ne bi priznali tistega, kar so mu priznali zahodni zavezniki - ne bom navajal izjav, saj jih je nič koliko med drugo svetovno vojno in takoj po njej - izjav, po katerih je ruski diktator tudi veliki zaveznik. Kaj pa gradnja moderne države, ki je kmalu po Stalinovi smrti odletela v vesolje, in to pred Američani?! Razmišljanje o veličini državnikov je težek in mučen proces. Nemara tej temi nikoli ne bomo prišli do dna. Vedno bodo Ijudje obstali pred nekaterimi osebnostmi, ki jim ni mogoče odreči močnih potez - ker so vodile v napredek -, a se pri tem vprašali, kaj naj naredimo z mračnimi lastnostmi, ki so jih posamezniki prav tako neštetokrat imeli. Saj to nasprotje najdemo v vsej zgodovini; Henrik osmi je odcepil Anglijo od Vatikana in položil temelje nadonalni državi Angležev, hkrati pa sekal glave svojih žena. In tako naprej. Zgodovinsko Henrika lahko ocenimo kot pozitivno osebnost. No, vsaj Angleži ga bodo. Bralce bo seveda zanimalo, zakaj sem se zapletel v zgodovino in kam me misel vodi. Prav imate, če čakate na aktualen zasuk. Da, vso to zgodovinsko kramarijo sem privlekel na dan zaradi enega samega trenutnega dogodka, ki je človeško pretres-Ijiv. Ime mu je vladavina Georgea W. Busha! Nekako navada je - nihče se je ne more otresti -, da v Američanih enaindvajsetega in prejšnjega stoletja vidimo naravne voditelje človeštva. Vsaj demokratičnega človeštva. Kam nas pelje sedaj ameriško državništvo? Ali se tudi samo zaveda, kam nas pelje, med drugim, očitna nagnjenost njegovega vodje, da namesto vsaj delnih in samo trenutnih rešitev zavozlanih mednarodnih razmer vztrajno sili v smer, kjer je že doživel katastrofo? Odločitev, da ne posluša nasvetov celo najrazumnejših sodelavcev - takšen je tudi James Baker - in po izgubi tri tisoč svojih vojakov, razdejanju celotnega Iraka in poglobitvi spopada s skrajnim muslimanstvom - namesto premisleka in taktičnega umika - sporoča svetu še več tega, še več vojaštva, še več krvi, popolno uničenje Bagdada. In še manj upoštevanja Evrope, pa tudi javnosti Združenih držav - dokaz kaže tisto, česar se najbolj bojimo in kar smo navajali že na začetku. Gre za popolno odsotnost ne le velikega državništva, temveč državništva sploh. Sin se ni udl pri svojem očetu, ki je imel bogate izkušnje z Irakom in se je umaknil, preden ga je kdo resno opozoril na možnost ameriškega poloma. Drveti naprej kljub vsem slabim izkušnjam triletne iraske vojne pomeni odsotnost tistega, čemur smo namenili kolumno: Bush je vse, kar hočete, le državnik ne. Državniki se znajo, če nič drugega, pravočasno odmakniti od roba prepada. Američanom, Iračanom in vsem drugim sedaj iz Bele hiše govorijo, naj zaupamo njegovemu instinktu - ki se še nikoli ni izkazal za vsaj približno dobrega. Čas bi bil, da najdemo boljše državnike. Ne velike, to se zdi nemogoče, le razumne in brez strahu, takšne, ki se znajo pravočasno umakniti od prepada. Za to je seveda potreben pogum. V Beli hiši ga ni. Ali je kje? X VSOTO ZGODOVINSKO KRAMARIJO SEIVl PRIVLEKEL NA DAN ZARADI ENEGA SAMEGATRENUTNEGA DOGODKA, KI JE ČLOVEŠKO PRETRESLJIV. IME MU JE VLADAVINA GEORGEAW. BUSHA!
Medij: Mladina
Avtorji: Gustinčič Jurij
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Ostalo
Datum: 20. 01. 2007
Stran: 39
