Na zahtevo uprave tožene stranke (Infond Holding, d.d.) je bila za dne 8. 5. 2009 sklicana in izvedena skupščina tožene stranke. Na skupščini so bili sprejeti sklepi k 2. 3. in 4. točki dnevnega reda, glede katerih je tožeča stranka (VZMD) po pooblaščencu g. Haraldu Karnerju, skladno s prvim odstavkom 397. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), napovedala izpodbijanje. Sklepi skupščine, katerih izpodbijanje je napovedala tožeča stranka, so po prepričanju VZMD neveljavni. Skladno z določbo prvega odstavka 297. člena ZGD-1, je treba skupščino sklicati vsaj mesec dni pred zasedanjem skupščine. Gre za minimalno zakonsko zahtevo, obveznega sklicnega roka s statutom ni dopustno skrajšati. V konkretnem primeru je bila skupščina sklicana 30. aprila, zasedala pa je 8. maja 2009. Med sklicem in zasedanjem skupščine je tako preteklo vsega teden dni. Poleg tega je sklicni rok sovpadal s prvomajskimi prazniki, ker pomeni, da so imeli delničarji za prijavo in pripravo na skupščino zgolj štiri delovne dni. Zaradi (pre)kratkega sklicnega roka so bili delničarji bistveno omenjeni v izvrševanju pravic, ki jim pripadajo na podlagi izrecnih določb zakona. Predvsem jim je bilo onemogočeno kakršnokoli povezovanje in organiziranje pred zasedanjem, morebitno zbiranje pooblastil. Delničarji niso imeli na razpolago dovolj časa, da bi jim uspelo razširiti dnevni red (298/1. člen ZGD-1), da bi dali svoje predloge oziroma dosegli njihovo objavo in posredovanje preostalim delničarjem (300/1. člen ZGD-1) ali da bi kako drugače vplivali na vsebino odločanja na sami skupščini. Kot je razvidno iz notarskega zapisnika poteka skupščine, nekateri delničarji do zasedanja sploh niso uspeli proučiti letnega poročila. S tem je bila grobo kršena pravica delničarjev do sodelovanja pri upravljanju družbe, zaradi česar je tako sklicana skupščina nezakonita, na njej sprejeti sklepi pa so nični (3. in 4. alineja prvega odstavka 390. člena ZGD-1), podrejeno pa najmanj izpodbojni (2. točka prvega odstavka 395. člena ZGD-1). Da gre v zvezi z nezakonito kratkimi roki za sklic skupščine za načrtno politiko tožene stranke v smeri onemogočanja manjšinskih delničarjev in ne za nekakšne upravičene razloge, dokazuje primer predzadnje skupščine. Slednja je bila sklicana 30. 12. 2008, zasedala pa je 9. 1. 2009, sklicni rok pa je padel v obdobje novoletnih praznikov. Vse to kaže na podcenjujoč odnos uprave in nadzornega sveta tožene stranke do njenih delničarjev ter na serijo zlorab pravic, ki jih upravam v zvezi s sklicem skupščine nalaga veljavna zakonodaja. V zvezi s sklepom pod točko 4. dnevnega reda skupščine; »Redno povečanje osnovnega kapitala s stvarnimi vložki«, pa so podani tudi dodatni razlogi za njegovo neveljavnost. Z napadenim sklepom je bilo zgolj enemu od obstoječih delničarjev, omogočeno sodelovanje pri dokapitalizaciji tožene stranke (Center naložbe, d.d.). Ostalim delničarjem poslovodstvo družbe vpisa novih delnic sploh ni ponudilo. Na sami skupščini uprava tožene stranke ni dala nikakršnih pojasnil v tej zvezi. Čeprav bi morala uprava tožene stranke ob objavi emisijskega zneska novih delnic v primeru povečanja osnovnega kapitala, določiti tudi rok v katerem lahko vsi obstoječi delničarji uveljavijo svoje prednostne pravice (ki ne sme biti krajši od 14 dni), tega ni storila, kar pa glede na (nezakonito) kratek sklicni rok skupščine in jasen namen izločanja manjšinskih delničarjev iz družbe, niti ne preseneča (337/1. člen ZGD-1). Izključevanje prednostne pravice se v literaturi označuje za najmočnejši poseg v korporacijski položaj delničarja, saj proti njegovi volji spreminja proporcionalni lastniški interes. Ob tem je treba poudariti, da prednostna pravica ni bila izključena s samim sklepom o povečanju osnovnega kapitala, kot to omogoča zakon. Sklep o izključitvi prednostne pravice ni bil objavljen v skladu s prvim odstavkom 298. člena ZGD-1, še manj je uprava tožene stranke delničarjem na skupščini predložila pisno poročilo o utemeljenih razlogih za izključitev prednostne pravice (tretji in četrti odstavek 337. člena ZGD-1). Iz navedenega jasno izhaja, da je bil namen konkretne skupščine zgolj v tem, da se lastništvo tožene stranke še dodatno konsolidira v rokah največjega lastnika. Takšen cilj je lahko povsem legitimen in ni z njim načeloma nič narobe, dokler se za doseg le tega uporabljajo zakonite poti. V konkretnem primeru ni bilo tako. Vsem delničarjem razen enemu je bila nezakonito kršena prednostna pravica pri povečanju osnovnega kapitala tožene stranke. Nenazadnje je bila v zvezi z obravnavanim sklepom o dokapitalizaciji kršena tudi pravica delničarjev do obveščenosti. Čeprav so delničarji na skupščini zahtevali pojasnila v zvezi s terjatvami večinskega delničarja Center naložbe, d.d., do tožene stranke, uprava na skupščini pojasnil v tej zvezi ni ponudila. Glede na to, da so se oz. se bodo taiste terjatve na podlagi nezakonitega sklepa o povečanju osnovnega kapitala, konvertirale v lastniške deleže, sta najmanj njihova narava in izvor, za odločanje na delničarjev bistvenega pomena. Delničarji tako še danes ne vedo kako so terjatve, ki se jih namerava konvertirati nastale, kako, kdaj in zakaj prešle na večinskega delničarja družbe in kar je še pomembnejše, kakšni sploh so pogoji teh obveznosti (obrestna mera, zapadlost ipd.). Vse to so bistvene informacije pri odločanju o konverziji terjatev v kapital po pripadajočem znesku delnice, ki je nižji od nominalnega zneska po katerem so bile delnice (pred konverzijo v kosovne) izdane. Delničarji na sami skupščini kljub vprašanjem niso dobili nikakršnih informacij v zvezi z obveznostmi družbe do z njo povezane osebe (obvladujoče družbe). Gre za bistvene informacije pri odločanju o predlaganem sklepu, ki so bile delničarjem zamolčane. Iz medijev so delničarji izvedeli, da gre pri tem verjetno za prikrito pomoč hčerinskih družb za nakup posredno lastnih delnic, ki pa je po zakonu nično. Obstaja torej verjetnost, da se v kapital konvertirajo tudi terjatve ustvarjene na podlagi ničnega pravnega temelja, s čimer bo delničarjem nastala nepopravljiva škoda. Po izvedbi predlagane dokapitalizacije bodo namreč družbe iz kroga glavnega lastnika skupine g. Šrota, obvladovale že več kot 90 % tožene stranke, s čimer bodo izpolnjeni pogoji za iztisnitev manjšinskih delničarjev (384. člen ZGD-1). Po znanem receptu bo iztisnitvi sledil umik z borze in pripojitev družbe največjemu lastniku Center naložbe, d.d. Predsednik uprave tožene stranke g. Rutar, je na skupščini sicer izrazilo odklonilno stališče do morebitne iztisnitve, a pretekla praksa, ki vzbuja upravičen dvom v iskrenost besed g. Rutarja (glej naslednji odstavek), kaže, da takšnim deklaratornim izjavam ne gre zaupati. S svojo ignoranco manjšinskih delničarjev je torej uprava tožene stranke po kršitvi zakonske obveznosti objave sklepa o izključitvi prednostne pravice delničarjev, nadaljevala tudi na skupščini dne 8. 5. 2009. V očitnem nasprotju s pravico delničarjev do obveščenosti iz 305. člena ZGD-1 uprava ni podala odgovorov na vprašanje ali je šlo v zvezi s konvertiranimi terjatvami za posojilne pogodbe ali kaj drugega. Obljube o naknadnem pisnem odgovoru, kršitve pravice do obveščenosti ne odpravlja. Zakon namreč upravo zavezuje k razkritju zahtevanih podatkov že na sami skupščini, saj delničarji na njej uresničujejo svojo pravico do sodelovanju pri upravljanju družbe, poznejše informacije pa so zato brez pomena. VZMD s predlagano začasno odredbo predlaga sodišču prepoved izvršitve skupščinskih sklepov, predvsem pa prepoved poslovodstvu tožene stranke, da omogoči vplačilo oziroma vpis novih delnic na podlagi ničnega sklepa o dokapitalizaciji ter nadzornemu svetu tožene stranke, da opravi vse potrebno za vpis z dokapitalizacijo povezanih sprememb statuta v sodni register. V primeru zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe, bo namreč tožena stranka nadaljevala s postopkom dokapitalizacije, največji delničar Center naložbe, d.d., bo tako vpisal in vplačal nove delnice tožene stranke ter postal več kot 90 % lastnik tožene stranke, s čimer pa bo uveljavitev nedenarne terjatve tožeče stranke onemogočena. Z zadržanjem postopka dokapitalizacije toženi stranki ne bo nastala nobena, kaj šele znatna škoda. Tudi sicer pa ne more biti govora o kakšni škodi, če se z odredbo začasno odloži izvršitev sklepov skupščine, ki niso nujne narave. Poleg tega tožena stranka z izdajo začasne odredbe, tudi če bi se ta kasneje izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki. Po vpisu in vplačilu delnic grozi tožeči stranki namreč iztisnitev iz tožene stranke in to ob odpravnini, ki zagotovo ne bo ustrezala resnični vrednosti njenih delnic. Iz postopkov, ki se pred slovenskimi sodišči vodijo na podlagi 388. člena ZGD-1 pa lahko zaključimo, da so venomer dolgotrajni in da se do danes še noben od teh postopkov ni zaključil v korist iztisnjenim delničarjem.