ODPRAVA PROTIUSTAVNE OBDAVčITVE

Predlagamo spremembo Zakona o dohodnini z ustrezno pravno argumentacijo, saj gre za pravo retroaktivnost 143. člena, ki je v nasprotju z ustavno prepovedjo retroaktivne veljave pravnih aktov.

OBSTOJEčI:

143. člen
(uporaba 91. člena tega zakona)

(1) Ne glede na določbe 91. člena tega zakona, se za nabavno vrednost investicijskega kupona, ki je bil pridobljen pred 1. januarjem 2003, šteje vrednost na dan 1. januarja 2006.
(2) Ne glede na določbe 91. člena tega zakona, se v primeru, ko je imetnik investicijski kupon pridobil z zamenjavo delnic pooblaščene investicijske družbe, ali delnic investicijske družbe, ki je nastala iz pooblaščene investicijske družbe, v postopku obveznega preoblikovanja pooblaščene investicijske družbe ali investicijske družbe, ki je nastala iz pooblaščene investicijske družbe, v vzajemni sklad, ali v postopku obvezne oddelitve dela sredstev pooblaščene investicijske družbe v vzajemni sklad, in sicer v roku in po predpisih, ki urejajo to področje, šteje, da je nabavna vrednost investicijskega kupona enaka vrednosti, ki se določi na podlagi nabavne vrednosti delnic pooblaščene investicijske družbe ali investicijske družbe pred preoblikovanjem oziroma pred oddelitvijo dela sredstev, upoštevaje veljavno menjalno razmerje v času zamenjave delnic pooblaščene investicijske družbe ali investicijske družbe za investicijske kupone vzajemnega sklada.
(3) Ne glede na določbe drugega odstavka tega člena, se v primeru, ko je bila delnica pooblaščene investicijske družbe ali investicijske družbe, ki je nastala iz pooblaščene investicijske družbe, pridobljena na sekundarnem trgu pred 1. januarjem 2003, za nabavno vrednost delnic pred preoblikovanjem oziroma pred oddelitvijo dela sredstev šteje primerljiva tržna cena delnic na dan 1. januarja 2006.
(4) Ne glede na določbe 91. člena tega zakona, se za nabavno vrednost vrednostnih papirjev in deležev iz 2. točke prvega odstavka 86. člena tega zakona, ki so bili pridobljeni pred 1. januarjem 2003, šteje tržna vrednost na dan 1. januarja 2006, če tržne vrednosti ni, pa knjigovodska vrednost na dan 1. januarja 2006.

SE SPREMENI V:

43. člen
(uporaba 91. člena tega zakona)

(1) Dobiček iz kapitala ki izhaja iz lastništva investicijskih kuponov, delnic investicijskih družb ali pooblaščenih investicijskih družb ter vrednostnih papirjev, pridobljenih pred 1. januarjem 2006 se obdavči po 20% davčni stopnji, če je bil kapital odsvojen po manj kot treh letih lastništva. Po treh letih lastništva si je zavezanec za ta kapital pridobil pravico do neobdavčene odsvojitve.

UTEMELJITEV:

K bistvenim elementom pravne države sodi pravna varnost, ki pomeni predvsem varstvo zaupanje v pravni sistem. Na to načelo se navezuje tudi prepoved povratne veljave zakonov,  predpisov in splošnih aktov, ki je definirana v 155. členu ustave. Drugi odstavek tega člena sicer določa da imajo lahko nekatere določbe zakonov učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in se s tem ne posega v že pridobljene pravice. Retroaktivnost je torej dopustna v izrednih primerih, če sta izpolnjena hkrati oba pogoja. 143. člen trenutno veljavnega Zakona o dohodnin (glej zgoraj) ki obdavčuje kapitalske dobičke lastnikov vrednostnih papirjev, ki so si s tremi leti lastništva že pridobili pravico do neobdavčene odsvojitve (po takrat veljavnem zakonu, ki je prenehal veljati 1. 1. 2006), krši 155. člen ustave, saj javna korist iz njegovih določil ni jasno razvidna in poleg tega posega v že pridobljeno pravico lastnikov vrednostnih papirjev do neobdavčene odsvojitve.

Na načelo pravne varnosti in zaupanja v pravni sistem se navezuje tudi pravica do enakih pogojev pridobitve pravic, ki jih je določal takrat veljavni zakon. To pomeni, da morajo imeti lastniki vrednostnih papirjev, ki so jih pridobili v času veljave zakona možnost, da po treh letih lastništva odsvojijo vrednostne papirje neobdavčeno. Ko so namreč pridobili vrednostne papirje, so delovali v veri, da jih bodo čez tri leta lahko prodali neobdavčeno, saj je tako določal takrat veljavni zakon. če bi vedeli, da se bo ta po enem ali dveh letih spremenil in bodo morali plačati od svoje naložbe davek, bi se morda odločili za drugačno plemenitenje denarja. Predlagani popravek 143. člena Zakona o dohodnini je v skladu z načelom pravne države in prepovedjo retroaktivne veljave pravnih aktov, saj določa da pred začetkom veljave tega zakona (1. 1. 2006) veljajo določbe prej veljavnega zakona, le zaradi kompatibilnosti z novim zakonom je davčna stopnja znižana s 25% na 20%.

ZMANJŠANJE OBDAVčITVE KAPITALSKEGA DOBIčKA

OBSTOJEčI:

126.a člen
(stopnja dohodnine od obresti, dividend in dobička iz kapitala)

(1) Od obresti, dividend in dobička iz kapitala se dohodnina izračuna in plača od davčne osnove, ugotovljene v skladu z določbami poglavij III.4.3. in III.4.4. ter III.5., po stopnji 20% in se šteje kot dokončen davek.
(2) Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena se stopnja dohodnine od dobička iz kapitala znižuje vsakih pet let imetništva kapitala in znaša po dopolnjenih:
1. petih letih imetništva kapitala: 15%,
2. desetih letih imetništva kapitala: 10%,
3. 15 letih imetništva kapitala: 5%,
4. 20 ali več letih imetništva kapitala: 0%.

SE SPREMENI V:

126.a člen
(stopnja dohodnine od obresti, dividend in dobička iz kapitala)

(1) Od obresti, dividend in dobička iz kapitala se dohodnina izračuna in plača od davčne osnove, ugotovljene v skladu z določbami poglavij III.4.3. in III.4.4. ter III.5., po stopnji 15% in se šteje kot dokončen davek.
(2) Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena, se stopnja dohodnine od dobička iz kapitala znižuje vsako  leto imetništva kapitala in znaša po dopolnjenem:
1. enem letu imetništva kapitala: 15%,
2. dveh letih imetništva kapitala: 5%,
3. treh letih imetništva kapitala: 0%,

UTEMELJITEV:

Pri predlaganem zmanjšanju davčne stopnje se sklicujemo na diplomsko delo Milene Burgar (Ekonomska fakulteta, marec 2005), ki navaja izjave uglednih svetovnih ekonomistov o škodljivem vplivu visoke obdavčitve kapitalskih dobičkov na trg in pretakanje kapitala (poglavje 2.1 - Musgrave in Rosen). Glavni razlog za to, da je priliv iz kapitalskih dobičkov v Sloveniji majhen, namreč ni v nizki stopnji obdavčitve, temveč v skromnem obsegu kapitala. Slovenija bi morala delovati v smeri krepitve kapitala in s tem v večanju osnove (poglavje 2.4 - Kordeš). Relativno ugodna obdavčitev kapitala bi privabila tako domači, kot tuji kapital in s tem močno povečala osnovo za davek. Visoki davki na kapitalske dobičke spodbujajo beg kapitala v tujino. Dolgoročno takšne ekonomije postanejo delovno intenzivne, saj imajo manj kapitala v proizvodnji in posledično se niža produktivnost in dohodek (poglavje 2.4 - Cnossen).

V primerjavi z drugimi evropskimi državami, kjer je kratkoročni kapitalski dobiček določen s prodajo vrednostnih papirjev po enem letu lastništva ali manj, je bila v Sloveniji ta meja že v prejšnjem zakonu trikrat daljša, novi zakon pa jo je podaljšal na nerazumnih 20 let. Praktično v večini evropskih držav, dolgoročni kapitalski dobiček (kar pomeni lastništvo več kot eno (!) leto) ni obdavčen. Davčni sistem kot ga ima Slovenija vklene vlagatelja v trenutni portfelj, saj zaradi davčnih obveznosti ta ne želi premikati kapitala. Posledica je ustavljen pretok kapitala in njegova ne optimalna razporeditev (poglavje 2.1 - Rosen).

Davčna analiza OECD Enterpreneurship and Growth, Tax Issues (2002) opozarja da visoki davki na kapitalske dobičke zmanjšujejo varčevanje in naložbe, negativno vplivajo na ponudbo kapitala in razvoj podjetij, zavirajo razvoj kapitalskega trga, spodbujajo selitev kapitala, povečujejo davčne utaje in zmanjšujejo davčne prihodke, odvračajo zaposlene od aktivnega lastništva v podjetjih ter zavirajo nagrajevanje managerjev ob uspešnem poslovanju podjetij. Nižja davčna stopnja, lahko (kar se na prvi pogled sliši paradoksalno) poviša davčne prihodke, če je davčna stopnja takšna, da se kažejo prej naštete negativne posledice.

Obljube vladajoče koalicije da bo skrajšala (!) obdobje po katerem kapitalski dobički ne bodo obdavčeni (in s tem povečala likvidnost kapitalskega trga, vzpodbujala varčevanje ter vse oblike vnovičnega vlaganja dohodkov od kapitala v večjo produkcijo in razvoj) so tako ostale le obljube. Veliko bolj ekonomsko učinkovita (z vidika razvoja stabilne ekonomije) in socialno pravična bi bila visoka obdavčitev luksuzne potrošnje in lastnine, kot so recimo vikendi, več kot eno stanovanje, vile, jadrnice, jahte, luksuzni avtomobili,…

V Evropi je trend zmanjševanja davkov, medtem ko se ti v Sloveniji povečujejo. Evropske države se zavedajo da se ob prostem pretoku kapitala in dela ta seli v davčno bolj ugodne države. Slovenija bi morala izkoristiti to dejstvo sebi v prid in postati davčna oaza z nizko obdavčitvijo kapitala in tako privabiti tuje vlagatelje. Tako pa se je odločila za nasprotno pot in postala z retroaktivnim obdavčevanjem in neprestanim spreminjanjem davčnih zakonov davčno neprijazna država, ne samo za tujce, ampak tudi za lastne državljane.

K navedenemu velja dodati, da je od davčnih bremen z ene strani odvisna konkurenčna sposobnost gospodarskih subjektov na trgu, z druge strani pa tržna moč porabnikov proračunskih sredstev. Proračunska politika mora zato biti zasnovana na načelu splošnih koristi javnih izdatkov, načelu ekonomičnosti, načelu sorazmerja med dajatvijo in protidajatvijo in načelu ravnotežja med izdatki in narodnim dohodkom - cost-benefit analiza. Analiza ima več stopenj, od ugotavljanja koristi in stroškov do ugotavljanja maksimalne razlike med skupnimi koristmi in stroški.

Teh nujnih predpostavk pri določanju vrste in višine davkov Ministrstvo za finance ne upošteva. Ministrstvo, kot kaže, ni opravilo analize in ugotovilo, ali je obseg in kvaliteta posameznih javnih dobrin, katerih produkcija se financira iz javnih sredstev, v sorazmerju s stroški, ki z njihovo produkcijo nastajajo. Po mnenju številnih strokovnjakov je velik del javnega sektorja, ki se financira iz proračunskih sredstev, neustrezno organiziran, ekonomika njegovega poslovanja je slaba, management pa nezadostno usposobljen za vodenje. Posledica so visoki stroški javnega sektorja, ki se pokrivajo iz proračuna. Ta je zato po nepotrebnem napihnjen, država pa ga polni z uvajanjem visokih davčnih bremen, s katerimi obremenjuje gospodarske subjekte in fizične osebe. Tako stanje je še posebej očitno na področju zdravstva (preštevilne bolnice na majhnem slovenskem ozemlju, neekonomičnost Kliničnega centra v Ljubljani itn), pa tudi v drugih delih javnega sektorja. Vzpostavitev sorazmerja med koristmi in stroški bi bistveno prispevalo k znižanju potreb po davčnih bremenih.

Davčni sistem bi moral biti oblikovan na podlagi zgoraj navedenih analiz. Naloga države je torej, da z zakoni skupno davčno breme porazdeli v skladu z načelom pravičnosti in sorazmernosti, upoštevajoč gospodarski položaj posameznih subjektov. Naslednja naloga države je, da skrbi za dosledno izterjavo davčnih bremen. Naši davčni organi to svojo obveznost prejkoslej izvajajo le delno, saj je delovanje davčne inšpekcije, ki naj bi poskrbela za dosledno izterjavo davkov in odkrivanje davčnih utaj (še zlasti s področja storitvenih dejavnosti npr. gostinstva, obrtnih dejavnosti, alternativnih zdravilcev ipd.) nezadovoljivo. Z boljšim delovanjem davčnih inšpekcijskih služb bi bilo mogoče zajeti bistveno več davkov in povečati proračunska sredstva, kar bi posledično zmanjšalo potrebo po uvajanju novih davkov in znižanju davčnih stopenj ter povečanju konkurenčnosti gospodarstva.

NEUSTREZNOST OBDAVčITVE PRODAJE VREDNOSTNIH PAPIRJEV KOT DIVIDENDE

OBSTOJEčI:

79. člen
(dividende)

(1) Dividende po tem poglavju zakona so dividende in drugi dohodki, doseženi na podlagi lastniškega deleža.
(2) Za lastniški delež po prvem odstavku tega člena se šteje vsak delež, ki ga ima fizična oseba (v nadaljnjem besedilu: imetnik deleža) na podlagi vloženih sredstev v gospodarski družbi, zadrugi in drugih oblikah organiziranja, vključno s premoženjskim vložkom tihega družbenika v podjetje nosilca tihe družbe in premoženjskim vložkom fizične osebe v katerokoli drugo obliko organiziranja, ki ima pretežno naravo lastniškega kapitala (v nadaljnjem besedilu: plačnik). Investicijski kupon se ne šteje za lastniški delež.
(3) Kot dividenda se po tem poglavju zakona obdavčuje vsaka razdelitev dohodka imetniku deleža iz premoženja plačnika oziroma povezane osebe (po tem zakonu ali zakonu, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb) plačnika na podlagi njegovega lastniškega deleža v plačniku, ki ne predstavlja zmanjšanja njegovega lastniškega deleža, vključno z razdelitvijo v obliki delnic ali zamenljivih obveznic ali v drugačni obliki, s katero se dobiček ali rezerve v delu, oblikovanem iz dobička ali prevrednotovalni popravek tega dobička ali rezerv, preoblikujejo v osnovni kapital oziroma povečajo lastniški delež zavezanca.
(4) Kot dividende se po tem poglavju zakona obdavčujejo tudi:
1. dividendam podobni dohodki, ki jih prejme imetnik deleža na podlagi lastniškega deleža v plačniku;
2. vsako nadomestilo, ki ga imetnik deleža prejme na podlagi lastniškega deleža v plačniku, ki ne predstavlja zmanjšanja njegovega lastniškega deleža; za nadomestilo se šteje vsak proizvod, storitev ali druga ugodnost, ki jo imetniku deleža ali njegovemu družinskemu članu, na podlagi lastniškega deleža, zagotovi plačnik ali povezana oseba (po tem zakonu ali zakonu, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb) plačnika.
(5) Za dividendam podobne dohodke po 1. točki četrtega odstavka tega člena se štejejo:
1. dobiček ali rezerve plačnika, ki se delijo v zvezi z udeležbo v plačniku ob prenehanju plačnika ali ob izključitvi ali izstopu imetnika lastniškega deleža iz plačnika;
2. zmanjšanje lastniškega deleža v okviru zmanjšanja osnovnega kapitala plačnika, če ima plačnik dobiček ali presežek, ki ni bil razdeljen;
3. dobiček, ki se razdeli v zvezi z dolžniškimi vrednostnimi papirji, ki zagotavljajo udeležbo v dobičku plačnika;
4. obresti, plačane v zvezi z zamenljivimi obveznicami;
5. denarno doplačilo v primeru zamenjave deleža v okviru zamenjave kapitalskih deležev, združitev in delitev, kot so opredeljene v zakonu, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb za namene obdavčitve pri zamenjavi kapitalskih deležev in obdavčitve pri združitvah in delitvah;
6. izplačana vrednost delnic ali deležev v primeru odsvojitve delnic ali deležev v okviru pridobivanja lastnih delnic oziroma deležev družbe, razen v primeru, ko družba pridobiva lastne delnice preko borze.
(6) Nadomestila iz 2. točke četrtega odstavka tega člena vključujejo zlasti:
1. zagotavljanje proizvodov in storitev imetniku deleža, po ceni, nižji od primerljive tržne cene;
2. odpis dolga imetniku deleža ali njegovemu družinskemu članu; šteje se, da je dolg ali preostali del dolga odpisan, če imetnik deleža ali njegov družinski član vsako leto od nastanka dolga ne odplača dogovorjene obveznosti in v vsakem primeru vsaj 20% vrednosti celotnega dolga;
3. druge dohodke, ki imajo naravo bonitet v skladu z 27. členom tega zakona, ki jih prejme imetnik deleža ali njegov družinski član na podlagi lastniškega deleža.

SE SPREMENI SLEDEčE:

V Zakonu o dohodnini se v petem odstavku 79. člena črta 6. točka. črta se tudi drugi odstavek 80. člena, ki postane zaradi prejšnje spremembe nepotreben.

UTEMELJITEV:

Zakon o dohodnini v načelu obdavčuje prodajo vrednostnih papirjev kot kapitalski dobiček, prihodek iz lastništva vrednostnih papirjev pa kot dividendo. Razlikovanje, ali gre za dividendo ali kapitalski dobiček temelji na tem, ali se upravičencu spreminja njegov lastniški delež v kapitalski družbi. Pri prodaji vrednostnega papirja se delež prodajalca v družbi zmanjša, oziroma ga po prodaji sploh ni več. V tem primeru zakon obdavčuje kapitalski dobiček. Ta se ugotavlja kot razlika med nabavno in prodajno ceno, z določenimi korektivi. V primeru, ko vrednostni papir ne kotira na borzi, se kot osnova za ugotavljanje kapitalskega dobička ugotavlja razlika med prodajno in knjižno vrednostjo. Nasprotno gre pri dividendi za dohodek, pri katerem se prejemniku po pridobitvi dividende njegov lastniški delež v družbi ne zmanjša. Obdavčena je celotna vrednost dividende.

V nasprotju s predhodnimi izhodišči Zakon o dohodnini v 6. točki petega odstavka 79. člena uvaja še poseben, dividendi podoben dohodek, ki naj bi nastal, če prodajalec proda vrednostni papir, ki ne kotira na borzi, izdajatelju. Takšna opredelitev dividende je seveda v popolnem nasprotju s 3. odstavkom istega člena, ki določa, da so dividendam podobni dohodki tisti, ki ne predstavljajo zmanjšanja lastniškega deleža. S prodajo vrednostnega papirja, ne glede na to, ali kotira na borzi, ali ne, se popolnoma zmanjša lastniški delež prodajalca, saj ga po prodaji ni več. Zakon o dohodnini v drugem odstavku 80. člena določa, da se tak, dividendi podoben dohodek, ugotavlja kot razlika med prodajno ceno in nominalno vrednostjo delnice. Novi Zakon o gospodarskih družbah pa ukinja določilo, po katerem bi morala imeti vsaka delnica tudi svojo nominalno vrednost. Torej sploh ni več osnove, po kateri bi lahko to vrsto »dividende« ugotavljali v primeru, ko nominalna vrednost ni določena.

Navedeno določilo je vse od uvedbe povzročalo v praksi številne probleme in ogorčenje v javnosti, saj je bila z opredelitvijo prodajne vrednosti kot dividende obdavčena ne le kapitalska izguba, temveč kar vsa prodajna vrednost, zmanjšana za nominalno. Neustreznost obdavčitve prodaje delnic kot dividende se je pokazala že večkrat. Medijsko je bila deležna večje pozornosti pri odkupu delnic Aktive Holdinga. Prodajalci so bili prisiljeni sprejeti prodajo, ker niso imeli dovolj delnic (v nominalni vrednosti 1 mio SIT). Ogorčeni pa so bili predvsem zato, ker je bilo plačilo za njihovo izključitev iz družbe, obdavčeno kot dividenda. Namesto, da bi takrat problem razrešili z ustrezno spremembo zakona, se je zadevo reševalo s tolmačenjem. Zaradi močne reakcije prodajalcev se je naredila izjema. Davčna uprava se je odločila, da v tem konkretnem primeru izplačila sploh ne bodo obdavčena. Podoben, medijsko odmeven problem, se je pojavil ob pripojitvi Hotelov Palace k družbi Hoteli Morje. V primeru, ko število delnic ni ustrezalo točno določenemu menjalnemu razmerju, je moral imetnik vrednostnega papirja razliko prodati izdajatelju. Prodaja te razlike je bila zaradi neustreznega zakonskega določila obdavčena kot dividenda. Vlagatelji se bili ponovno ogorčeni. Posebno še tisti, ki so deleže pridobili preko certifikatov. Tudi v tem primeru se je problem rešil s tolmačenjem zakona, namesto z njegovo spremembo. Po navedbah v časniku Finance naj bi se ob podobnih problemih Davčna uprava odločala od primera do primera.

Podobnih primerov je sicer še več, vendar v medijih o njih ni bilo takšnega odziva. To pa ne pomeni, da jih v urejeni državi ni treba reševati sistemsko, to je s popravkom zakona. Namesto reševanja problema »od primera do primera« je zato potrebno v Zakonu o dohodnini v petem odstavku 79. člena črtati 6. točko. črtati pa je treba tudi drugi odstavek 80. člena, ki postane zaradi prejšnje spremembe nepotreben. Navedeno spremembo bi morali uveljaviti že s 1.1.2006, saj takšna »dividenda« z novim Zakonom o gospodarskih družbah nima več svoje osnove za izračunavanje. Z navedeno spremembo bi bil kapitalski dobiček osnova za obdavčitev v vseh logičnih primerih odsvojitve vrednostnih papirjev, problematiko pa bi razrešili na edini sprejemljiv način.