PRIMOŽ ClRMAN Pluralizem lastništva in odstranitev centrov moči, ki temeljijo na lastniških in političnih monopolihje pogojza razvoj in utrjevanje demokratičnih odnosov v družbi in resnično svobodnega in zadovoljnega človeka.» «Prepletenost politike in gospodarstva je ugodno okolje za razmah klientelizma in korupdje, proti katerima se bo Slovenska demokratska stranka vztrajno in dosledno borila.« »Tam, kjer ima država zaradi javnega mteresa kontrolni delež, pa naj vodi politiko aktivnega lastništva in ravna kot dober in skrben gospodar.« Program Slovenske demokratske stranke (SDS)
V luči zgornjih citatovje zgodba o neuspešnem prevzemu Mlinotesta še bol~zanimiva. Kotje znano, sta za dramaturški preobrat poskrbela Kad in Sod, ki sta nekaj urpred iztekom Zitove prevzemne ponudbe svoja deleža prodala Vipi. Sklada sta bila v navidez brezizhodni situaciji. Deleže sta morala prodati, ker država navsezadnje izstopa izgospodarstva; vprašanjeje bilo le, komu. Ali Žitu, kije ponudilo manj denarja, a več sinergijskih učinkov v pekarstvu, ali Vipi, ki je ponudilo za 70 tolarjev več na delnico, od sinergij pa le brzdanje vpliva nedržavnih podjetij na Primorskem? Tomaž Toplak, predsednik uprave Kada, seje odločil za drugo možnost. S tem pa je prekršil kar nekaj programskih smernic lastne stranke, v kateri je svoje čase predsedoval tudi odboru za gospodarstvo. Kako bi v primeru Vipe ravnal Tomaž Toplak kot član opozicijske stranke, ki je sprejela te smernice? Deleža v Mlinotestu ne bi prodal, ampak bi najprej poskrbel za sklic izredne skupščine Žita. Na njej bi se v skladu s pravilom o aktivnem upravl~anju naložb, kjerje država največji lastnik, dal imenovati za člana in pozneje še za predsednika NS Zita. Kot borec proti klientelizmu bi nato Žitu kot aktivni lastnik naložil objavo prevzemne ponudbe za Mlinotest po ceni, ki ne bila bila nižja od Vipinih 1800 tolarjev za delnico. Kot zavezanec k skrbnemu gospodarjenju z državnim premoženjem pa bi se do leta 2008 po posvetu z analitiki odločil, ali se mu bolj splača sodelovati pri prodajanju nepremičnin ali pa že prej prodati deleže združenega Žita in Mlinotesta najboljšemu ponudniku. Shizofrenost Tomaža Toplaka, ki kot prvi mož paradržavnega Kada počne ravno tisto, proti čemur seje zavzemal kot član opozicijske SDS, ni le simptomatična. Pravzaprav simbolizira tristopenjsko preobrazbostrankejanezajanševobdobjumedpomladjo2004,kojenastajalnjenvolilniprogram,in jesenjo 2006, koje začela osvajati še zadnje enklave na slovenskem gospodarskem zemljevidu. SDSje bila nekoč najglasnejši borec proti klientelizmu »udbomafijske« mreže. Po volitvah je kmalu prevzela vodilne položaje v gospodarstvu s protislovno utemeljitvijo, da se bo le tako lahko iz njega tudi umaknila. Danes pa s tem nasledstvom nagrajuje zaslužne, širi vpliv v druge sfere družbe in pri tem še izigrava male delničarje. Če pohod in utrjevanje SDS v gospodarstvu primerjamo s tovrstnim početjem njene predhodnice LDS, kije mimogrede to že plačala z volilnim porazom, ugotovimo tri pomembne razlike. Prvič, centralizacijo moči. Gospodarsko omrežjeje bilo v času Drnovškove in pozneje Ropove vlade horizontalno razdeljeno na od pet do deset interesnih sfer. Danesje moč, čejo definiramo kot dostopnost do dogovarjanja z oblastjo, skoncentrirana pri treh polih: ob paradržavi (Kada in Soda) še pri dveh velikih slovenskih gospodarskih sistemih z njunimi (finančnimi) »sateliti«. Enemu izmed njihje tako pred časom celo uspelo »prepričati« eno najpomembnejših slovenskih bankv državni lasti, da mu odkupi manjšinski delež popolnoma nelikvidnih delnic v enem izmed državnih energetskih podjetij. Resje,dasejevčasu LDSta močtudizaradidaljšega obdobja vladanja ta močsčasoma razpršila med nove podsisteme. Prav tako pa drži, da lahko pri današnjih naslednikih »liberalcev« o tem dvomimo zaradi očitnega poudarjanja kriterijev poslušnosti in ubogljivosti pri nekaterih kadrovanjih. To posledično zmanjšuje verjetnost za tovrstno razpršitev moči. Drugarazlikajevustvarjanjuizrednihrazmervgospodarstvu.Članomoblastneelite,kisijevminulem letu in pol podredila gospodarstvo, lahko najbolj zamerimo to, da so za dosego lastnega cilja brez premisleka politično celo zlorabili nekatere postopke, ki so v kapitalizmu sveti. Tipični primer so dokapitalizacije. V Gorenju je vse razvojne cilje zasenčilo 0,8 odstotka delnic, s katerimi država, ki novega kapitala ne zmore prispevati, presega kontrolni delež. V Savi povečanje kapitala odpade, dokler bo želela država od znotraj nadzirati tako imenovano gorenjsko navezo, Merkur pa si je moral dokapitalizacijo pravzaprav plačati sam. Medtem ko se zavarovalniški trg v jugovzhodni Evropi deli med velike igralce, Andrej Kocič z vsakim predlogom za povečanje kapitala skorajda tvega lastni položaj. Poglavje zaseje Iskraemeco, kjer sta Kad in Sod z državnimi milijardami le odstavila vodstvo, ne pa tudi rešila podjetja. Ob tem pa sta odgnala še strateškega partnerja. Podobna zgodba je z zelo občutljivim institutom nadzornih svetov. Kdo se danes še spomni Zagožnovega, pozneje nikoli več videnega intenzivnega nadzorovanjajaneza Lotriča v Petrolu zaradi resda precejšnjih stroškov nekega projekta, ki pa gaje sedanja uprava uvrstila v nov strateški načrt? Pa petkove nočne izredne seje NS Abanke, koje odstopil Aljoša Tomaž, in nekaterih domnevnih spodrsljajev s prodajo delnic družbe tik pred objavo njenih poslovnih rezultatov? In tretjič, zajanšev krogje značilna težko razumljiva sla po obvladovanju. Pred njimje uspelo pobegniti le posameznim »rdečim« direktorjem, ki so pravočasno »uredili« lastništva svojih družb injih pozneje brez težav menedžersko odkupili. Kako drugače kot z željo po popolnem nadzoru pojasniti državni »prevzem« NS Krke, kjer imata Kad in Sod le 25 odstotkov delnic? In s čim utemeljiti večmesečni trud za opaznejši lastniški prodor v nekatera primorska podjetja na čelu s FMR in Kolektorjem, pri čemerje bilo celo propadlo povezovanje pekarske panoge le postranska škoda? Če izključimo maščevalnost, ki vendarle ni ekonomski parameterje možna racionalna razlaga le, daje položajev premalo za vse zaslužne. Če bo torej Tomaž Toplak te dni prebiral program stranke, ki ga je pomagal pisati, bo kmalu ugotovil, da: še vedno ni ustvaril možnosti za razvoj demokratičnih odnosov v družbi; da soustvarja okolje za razmah klientelizma in korupcije; in da vsaj v primeru Žita ne ravna kot dober in skrben gospodar državnega premoženja.
Medij: Delo
Avtorji: Cirman Primož
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Priloga FT
Datum: 11. 12. 2006
Stran: 5
