viada v isti sapi sporočila presenetljivo informacijo, dase privatizacijski postopek slovenske telekomunikacijske družbenadaljuje, in ni izključila, da bi z določeno mutacijo konceptakupčijo vendarle izpeljala še letos. Čepravje prvi državnigospodarstvenik Andrej Vizjak zatrdil, da je vlada ves postopekvodila premišljeno in preudarno, je temu težko verjeti. Vlada jemodel prodaje Telekoma že spreminjala, zatoje težkopričakovati, da bi po neuspeli prodaji v zadnjih mesecih svojegakraljevanja lahko privatizacijo te družbe po hitrem postopkuizpeljala tako, da bila dobra za družbo in za državno blagajno. Še najmanj priporočljiv bi bil poskus ponovne prodaje s kakšnimmodelom ad hoc. Zakaj? Vsaka prodaja namreč nekaj stane,konkretno pri Telekomuje pravkar končan prodajni postopekdavkoplačevalce olajšal za pol milijona evrov. Vsak privatizacijskipostopek je deloma stresen tudi za družbo samo in zato je težkooptimalno poslovati v dolgotrajnem predprodajnem krču, ki sepri Telekomu ciklično ponavlja že celo desetletje. In slednjič,nenehno napovedovanje prodaje in nato odstopanje od nje vočeh vlagateljev, še posebno tujih, zmanjšuje kredibilnost državekot resnega poslovnega partnerja. Poleg tega celo vnetizagovorniki prodaje državnega premoženja priznavajo, datrenutne razmere na finančnih trgih niso najboljše in da s prodajokapitalskih deležev ni smiselno hiteti za vsako ceno, Telekomova zgodba tako le se krepi prepricanje tistih, ki menijo,da so vladni privatizacijski projekti večinoma nedomišljeni in brezjasnih ciljev. Čedalje pogostejša uradna in neuradna razmišljanja,da bi država podobno kot pri Novi Kreditni banki Maribor (NKBM)del svojih delnic v Pozavarovalnici Sava, Telekomu, Savi, Gorenju,Zavarovalnici Triglav in še kje prodala državljanom, pa zbujajoskrb, da utegne oblast ta Ijudstvu všečni pristop v predvolilnemčasu izrabiti za povečevanje svojega političnega kapitala. Polegtega bi z delitvijo »tajkunskih« pogač med državljane lahkozasenčila dejstvo, da nekaterih načrtovanih privatizacijskihprojektov kljub pompoznim napovedim ob nastopu svojegavladanja ni izpeljala.S samo prodajo državnih delnic državljanom načeloma ni ničnarobe, če snovalec takšnega modela presodi, da je razpršenolastništvo za določeno družbo lahko dobro, in če država tudi takoiztrži najvišjo ceno. Pri Gorenju, kjerje država prek Kapitalskedružbe (Kad) 25,2-odstotna lastnica, bi, denimo, delno prodajotega deleža državljanom, delno pa institucionalnemu lastnikulahko sprejeli kot eno izmed rešitev. Institucionalni lastniknamreč tako ne bi dobil kontrolnega deleža, kar bi se lahkozgodilo, če bi Kad dobro četrtino velenjske družbe prodal napodlagi javnega razpisa (zelo mogoče) kakšnemu tujemu kupcu,ki bi Gorenje pozneje spremenil v svojo podružnico. Vendartakšno razmišljanje skriva dve pasti. Prvič, nikakršnega jamstvani, da mali delničarji za primerno ceno svojih delnic ne bodoprodali naprej. Drugič, Kad bi se z drobljenjem omenjenega deležapri prodaji bržkone moral odreči prevzemni premiji, ki bijo siceriztržil za četrtinski sveženj.In tako smo spet pri vprašanju, kaj je pravzaprav pri privatizacijidržavnega premoženja nacionalni interes, s katerim se začnenajpogosteje opletati, ko želi država kakšno podjetje prodatitujcem.Je nacionalni interes ohranitev domačega lastništva,uspešno dolgoročno poslovanje privatizirane družbe, doseganjenajvišje kupnine za državni proračun, ohranitev državne lastnine,vse to ali kaj povsem drugega? Slovenska politična in strokovnajavnost bi to po skoraj dveh desetletjih samostojnosti počasivendarle lahko dorekla. Ker se to še vedno ni zgodilo, lahko vsakaoblast in tudi opozicijske sile posamezna dejstva, povezana zupravljanjem in prodajo državnega premoženja, vedno znova,včasih tudi zelo demagoško, izrabljajo za svoje trenutne potrebe,želje in interese. To pa bi gotovo težko opredelili kot nacionalniinteres.

Medij: Delo - FT
Avtorji: Grgič Maja
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Ostalo - FT
Datum: 10. 03. 2008
Stran: 4