7 dni, 02.06.2010

Kaj hočeta Cerkev in papež, kaj ZDA? Balkanski bojevnik v Sloveniji. Darka Zvonar Predan Teče odločilni teden kampanje pred referendumom o arbitražnem sporazumu in v dneh, ki nam preostanejo do sobotnega volilnega molka, se bomo še naposlušali pozivov h glasu za in proti. V tednu, ki je za nami, prav nič v širokem razponu od Eurosonga, ki se je za Slovenijo tako klavrno končal, do nafte, razlite v Mehiškem zalivu, referendumu ni moglo ukrasti levjega deleža javne pozornosti. *** Za vroč uvod v predzadnji referendumski teden je najprej poskrbela doslej v tej zgodbi zadržana Cerkev, natančneje član Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci Ivan Kukar, s svojo, kot se je pokazalo kasneje, prirejeno solistično akcijo. Da Katoliška cerkev ne podpira arbitražnega sporazuma in da dvomi, ali bo prinesel pravično rešitev meje, da pa kljub temu poziva volivce k udeležbi na referendumu in h glasovanju po lastni presoji, je dejal. Medtem ko premier Borut Pahor ni imel občutka, da bi se Cerkev izrekla proti sporazumu, so mediji pohiteli z drugačnim sklepanjem. Na rob interpretacij, da je papež Benedikt XVI. pred časom v svojem govoru podprl arbitražni sporazum in da si je zdaj morda premislil, se je oglasil apostolski nuncij v Sloveniji Santos Abril y Castello v želji, da bi pojasnil "nekatere enostranske in netočne interpretacije" papeževega govora. Poudaril je, da je papež "izrazil zadovoljstvo nad namenom reševanja" spora o meji med Slovenijo in Hrvaško z arbitražo, ni pa se imel namena "opredeliti do vprašanja, komu zaupati arbitražo". Iz Slovenske škofovske konference pa je prišel na rob Kukarjevega nastopa tale "popravek": Bistveno sporočilo, ki ga je ljubljanski nadškof Anton Stres nameraval sporočiti slovenski javnosti glede arbitražnega sporazuma, je v izjavi Komisije Pravičnost in mir, ki poudarja, da bo sožitje med narodoma mogoče le, če bo meja pravična. *** Mnenja, kako je oziroma bo s to pravičnostjo, so ostala strogo vsaksebi tudi po še eni maratonski izredni seji državnega zbora, sklicani na zahtevo opozicijskih poslancev. Ti so vlado med drugim spraševali, zakaj ni že pred devetimi meseci ukrepala zaradi enostranske izjave Hrvaške, da nič, kar je zapisanega v arbitražnem sporazumu, ne pomeni njene privolitve v slovensko zahtevo po teritorialnem dostopu do odprtega morja. Ta izjava, ki jo je zdaj na svetlo potegnil Zbor za republiko, je burila duhove tudi zaradi vprašanja, ali jo je Slovenija z Zagrebom celo uskladila in o tem skupno obvestila ZDA. Nekoliko so se pomirili, šele ko je prišla potrditev, da to ni res, tudi od Američanov in tedaj predsedujočih Švedov. Pa tudi potem je bilo iz opozicije slišati, da je Hrvaška torej lagala in da bi Slovenija morala ukrepati. Po medijskih kanalih pa je prišel predlog za še eno tuje posredovanje. Hrvaški Novi list je zapisal, da si ZDA in Velika Britanija želijo, da bi pri uresničitvi arbitražnega sporazuma pomagal srbski predsednik Boris Tadič. Slovenski premier Pahor pa je pribil, da ne vidi razloga za poseganje kogarkoli v naše domače zadeve. *** Med domače zadeve sodi novica, ki je nekatere razveselila, še več pa jih je menda razočarala. Delničarji Istrabenza so na skupščini podprli predlog uprave, naj na podlagi ugotovitev izredne revizije zoper bivšo upravo, na čelu z Igorjem Bavčarjem, in zoper nadzorni svet ne vložijo tožb. Predloga malih delničarjev, naj posle Istrabenza v minulih petih letih pregledala nova posebna revizija, pa niso podprli. Tako je, če si velik in imaš pravo izkaznico, se je glasil komentar "malih". *** Nekaj takega si prav gotovo misli tudi generalni direktor družbe Slovenijales Mitja Pleterski, ki ga je nadzorni svet družbe odpoklical z direktorskega stolčka "iz razloga nesposobnosti za vodenje poslov". Res za te kraje in običaje nenavadna formulacija. Pleterski, ki je bil nad odpoklicem "skrajno presenečen", je dejal, da je razlog najbrž v povezavi, o kateri se danes veliko piše - da skuša neka mafijska združba od Slovenijalesa izterjati določen dolg. "Uprava, ki sem jo jaz vodil, tega ni dopustila," je pribil. *** In tako smo pri posebni obliki balkanskih vezi: močno odmevni akciji Balkanski bojevnik oziroma mednarodni kriminalistični preiskavi zoper srbskega "kralja" kokaina Darka Šariča, v okviru katere so slovenski kriminalisti te dni opravili več kot 30 hišnih preiskav, zasegli orožje ter prepovedano drogo in priprli 14 oseb, med njimi tudi ljubljanskega elitneža Dragana Tošiča, lastnika znanih lokalov Le Petit in Randevu, ki naj bi vodil trgovino z mamili v Sloveniji. Slovenijales nekateri časniki omenjajo prav v povezavi s temi aretacijami, in sicer zaradi sodnega spora z družbo Municipium S zaradi terjatev Jugobanke do tega slovenskega podjetja, ki izvirajo še iz časov Jugoslavije. Municipium S je namreč leta 2007 te terjatve odkupil na javni dražbi srbske agencije za privatizacijo za bistveno nižjo vsoto, kot jo zahteva zdaj od Slovenijalesa, ob zaplembi Šaričevega premoženja pa se je po poročanju časnikov izkazalo, da je Šarič tudi lastnik družbe Municipium S. A to še ni vse: v zgodbo naj bi bil vpleten tudi širši slovenski javnosti neznani ljubljanski odvetnik Branko Gorše, ki naj bi ga s še svobodnim Šaričem in z aretiranim Draganom Tošičem povezovalo poceni odkupovanje slovenskih podjetij in njihovega premoženja iz stečajne mase. Gorše naj bi bil dober znanec ministra Mitje Gasparija, ta pa je vsakršno povezavo zanikal. Konec zaslišanj v akciji Balkanski bojevnik je prinesel tak rezultat: devet osumljenih v priporu, trije v hišnem priporu, dva izpuščena. Ni odveč dodati, da za srbsko-slovensko akcijo stojijo Američani in da bi brez tega Tošič morda bil še vedno spoštovani člen ljubljanske elite. Pa tudi to, da so skrivajočemu se Šariču v Srbiji nemudoma zaplenili več vil, stanovanj in drugih nepremičnin, ki jih bodo prodali in denar porabili v humanitarne namene. Kaj, če bi se ob vsem ponosu nad vabilom v Organizacijo za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki smo ga dobili te dni iz Pariza, v Sloveniji kdaj zgledovali po Srbih? ■