imenoval državni zbor, tri bodo iz svojih vrst izvolili zaposleni na RTV, dva bo imenoval predsednik republike (enega na predlog italijanske in madžarske narodne skupnosti, enega pa na predlog registriranih verskih skupnosti), po enega pa SAZU, nacionalni svet za kulturo, Zveza društvenih organizacij Slovenije, Rektorska konferenca RS in Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij. O tej in drugih novostih smo se pogovarjali tako z vpletenimi kakor z budnimi zunanjimi opazovalci. Zakon med diametralno nasprotnimi stališči "Niste in ne boste me slišali reči, daje bil prejšnji zakon čisto zanič, kakor tudi ne, daje zdaj predlagani v celoti dober," pravi strokovnjak za medijsko pravo dr. Jurij Žurej, avtor prvotnega osnutka novega zakona, sicer direktor urada za intelektualno lastnino. Opozarja, da se zdaj obravnavani predlog v določenih točkah razlikuje od tistega, ki ga je - zgledujoč se po tujih izkušnjah in upoštevaje slovensko specifiko oblikoval sam, saj je ministrstvo pri kasnejših spremembah upoštevalo različne pripombe interesnih skupin. "Sploh pa je vsak zakon živ organizem in se s časom spreminja in prilagaja novim izkušnjam," dodaja Žurej. "Tudi na vprašanje, koliko političnega vpliva bo dopuščal novi zakon, zdaj še ni mogoče odgovoriti. Odgovorila bo šele praksa." In koliko je politika pritiskala nanj, na pisca osnutka? Denimo ministrstvo za kulturo? "Presenetil vas bom - želel bi si, da bi ministrstvo za kulturo nekoliko bolj vplivalo in izraziteje nakazalo, v katero smer naj gredo reči. Raje je omogočilo široko polje razprave, kar je načeloma dobro, a včasih je bilo slišati diametralno nasprotna stališča, ki jih je potem težko uskladiti v enotno in za vse sprejemljivo rešitev." Pri pisanju zakonodaje je pač vselej treba iskati kompromis, pravi Žurej. Eno temeljnih vprašanj, ki se je zastavljalo pri pisanju zakona o RTV Slovenija, je bilo, kdo naj predlaga člane posameznih organov RTV in koliko naj trajajo njihovi mandati. "Sedemletni mandat članov programskega sveta, ki seje pojavil med predlogi, se mi osebno zdi predolg. Obenem menim, daje dobro, če člani različnih organov nimajo enako dolgih mandatov. Tako namreč preprečimo, da bi radiotelevizijo vodila hkrati imenovana ekipa, in prispevamo k depolitizaciji javne ustanove. " V zdajšnjem predlogu zakon določa pedetni mandat za člane programskega in nadzornega sveta ter štiriletni mandat za člane uprave. Žurej izpostavlja še tiste člene zakona, ki naj bi zagotavljali ustreznejšo finančno in siceršnjo preglednost delovanja javne radiotelevizije in optimizacijo procesov vodenja ustanove. "Osebno pa bi še posebej izpostavil rešitev, ki ni vezana toliko na samo javno radiotelevizijo, temveč na spoštovanje in priznanje prispevka zaposlenih. Nagrada za letno uspešnost uprave namreč ne sme presegati petdesetih odstotkov zneska, kije namenjen za izplačilo letne nagrade zaposlenih. Povedano drugače - uprava si lahko izplača nagrade šele takrat, ko jih je že izplačala tudi svojim zaposlenim. To je unikum v slovenski zakonodaji. Postal bk h lahko merilo za sprejemanje novih zakonov, ki urejajo pravice zaposlenih. Sam namreč ne verjamem v uspešne uprave in neuspešne delavce. Oboji so bodisi bolj ali manj uspešni bodisi neuspešni." Najmanj političnega vpliva v Evropi? "Pri oblikovanju osnutka zakona smo vsa prejeta stališča upoštevali v največji možni meri," pravi Vojko Stopar, vodja direktorata za medije na Ministrstvu za kulturo. Prejete predloge je obravnavala ekspertna skupina, ki jo je aprila imenovala ministrica Majda Sirca, sestavljali pa so jo Sandra Bašič Hrvatin, Boris Bergant, Irena Brglez, Cene Grčar, Dejan Jelovac, Iztok Jurančič, Tanja Kerševan Smokvina, Miran Lesjak, Matej Makarovič, Marko Milosavljevič, Brankica Petkovič, Marko Prpič, Grega Repovž, Mile Šetinc, Andraž Teršek, Barbara Verdnik, Jože Vogrinc, Emil Zakonjšek, Suzana Žilic Fišer in Jurij Žurej. Zadnjo besedo pri oblikovanju osnutka je imelo ministrstvo. Ki je po lastnih besedah z novim zakonom med drugim želelo okrepiti avtonomijo javnega servisa, ga obvarovati pred politiko in kapitalom, doseči večjo učinkovitost poslovanja, kakovostnejši program, pospešeno uvajanje novih tehnologij, preglednejše delovanje, dopolniti zakonske rešitve, ki niso bile usklajene s pravom EU ... Zakon med drugim pravi, da zaposleni na RTV poslej ne bodo več javni uslužbenci. "Novinarji, pa tudi drugi sodelavci radiotelevizije, ki imajo vpliv na nastajanje programa, ne morejo biti podvrženi sistemu, v katerem okvire in temeljna izhodišča postavlja vlada," pravi Stopar. "To je zdaj urejeno transparentneje in zaposlenim zagotavlja vse pridobljene pravice. Natančneje je urejeno tudi upravljanje s premoženjem, prav tako pa nekatere druge določbe, zaradi česar ni več potrebno navajati, da se pri tej sui generis pravni osebi v primeru, ki ga sam zakon ne bi urejal, uporabi zakon o gospodarskih družbah, zaradi česar je pogosto prihajalo do zmotnih trditev da se RTV spreminja v delniško družbo. V sestavljanje sveta je bolj vključena civilna družba, saj bosta vsaj dve tretjini članov imenovani izven državnega zbora. Predlagatelji in člani, kijih državni zbor imenuje na predlog civilne družbe, pa morajo izpolnjevati strožje pogoje." Tudi sicer je v novem zakonu politika umaknjena v največji možni meri, celo bolj kot v večini drugih evropskih držav, dodaja Stopar: "Tudi tisto tretjino članov sveta, kijih imenuje državni zbor, predlaga civilna družba, pa še to zgolj reprezentativna združenja, ki izpolnjujejo zelo stroge pogoje. Politika tudi ne more vplivati več na finance, saj se televizijski prispevek usklajuje z rastjo življenjskih stroškov avtomatično. Kar ostaja državi, je manjšina predstavnikov v nadzornem svetu, ker država odgovarja za dolgove in izvajanje javne službe RTV Slovenija. Skratka, drznili bi si trditi, da politika nikjer ni bolj umaknjena z javne radiotelevizije." Pripombe, zbrane med javno predstavitvijo mnenj, še preučujejo, dodaja. "M pripomb, ki bi bile a priori izključene, pregledati pa je treba, koliko posegajo v celovitost koncepta ureditve, kot je predvidena." V Kopru si želijo več samostojnosti "Prejšnji zakon niti ni bil v celoti tako slab," meni odgovorna urednica Radia Koper Maja Kirar. "Sama sem na referendumu sicer glasovala proti njemu." Prav to, da smo o zakonu odločali na referendumu, se ji zdi skregano z zdravo pametjo: "Še jaz se ne čutim poklicana, da bi govorila o teh rečeh, kaj šele moja nona!" Odgovorna urednica TV Koper Nataša Segulin se je nedavni javni razpravi v državnem zboru kakor nastopu v tem članku odrekla, češ da zaupa radijski kolegici. Zakon gor ali dol, pravi Maja Kirar, v Kopru si želijo zlasti več razumevanja Ljubljane. "Več samostojnosti za odločanje o tistem, česar nekje zunaj ne morejo tako dobro poznati. Recimo dvojezičnosti tega okolja." Jasno bi bilo treba definirati vlogo regionalnega koprskega centra, trdi. In v zakon zapisati: "Radio Koper in Televizija Koper ustvarjata v okviru javnega servisa RTV Slovenija tako regionalni kot zamejski program." Tako naj bi se ognili odvisnosti od dnevne politike in drugih kratkoročnih interesov. Zlasti je treba poudariti pomen novinarskega pokrivanja zamejstva, opozarja Maja Kirar: "Nisem osamljena v prepričanju, da smo v Kopru naravnost poklicani k nadaljnjemu odpravljanju meje med Slovenijo in Italijo. Z zamejstvom nas vežejo sorodstvene, kulturne in druge vezi, pa imamo tam le enega dopisnika, kar je zastarelo in nič kaj produktivno. Kakor bi bilo zamejstvo Afrika, Latinska Amerika ali kakšna druga oddaljena dežela, kjer imamo zgolj enega dopisnika. Tudi slovenske manjšinske organizacije se strinjajo, da moramo storiti korak naprej. Novinarji bi morali prehajati mejo, kakor daje ni. Kdor pokriva kulturo, bi jo moral tako v matični domovini kakor v zamejstvu. Enako bi moralo biti z novinarji, specializiranimi za gospodarstvo, zdravstvo ... To je nujen razvoj, če hočemo opravljati svoje delo in sploh obstati." Oba obrobna centra, ki ju je spoznala na poklicni poti, tako mariborski kakor koprski, sta že od nekdaj preveč odvisna od vodstva v Ljubljani, pravi. "Od širine vodilnih v glavnem mestu, od njihovega razmišljanja, od tega, koliko jim je pomembno, da robovi Slovenije nastopajo kot njihovi enakovredni partnerji." Ljubljana je po njeni oceni največ tovrstnih pravic, med njimi tudi pravice do vsaj delne gospodarske samostojnosti, pokazala konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let. "Zdaj so nam podporo obljubili sindikati, računam pa tudi na razumevanja zakonodajalca. V njegovem interesu bi moralo biti ohranjanje oziroma kar vzpostavljanje živopisne medijske krajine. Če jo bomo centralizirali, lahko tudi pri nas pride do berluskonizacije. " Nekaj vere ji vliva tudi torkova udeležba na programskem svetu radiotelevizije: "Razprava je bila bolj dinamična in manj harmonična kot prejšnja leta. Vidi se, da je polovica članov nova." ANDRAŽ GOMBAČ "Novi osnutek zakona o RTV podpiram. Predvsem zato, ker je precejšnja izboljšava prejšnje, jesenske verzije, ki sem jo, kot marsikdo, precej kritiziral," pravi filozof dr. Boris Vezjak, ki je lani protestno izstopil iz programskega sveta javne radiotelevizije. "Tudi nova organizacijska oblika se mi zdi ustrezna. Velja spomniti na razliko v recepciji Grimsovega narobe. Kot da ministrica za kulturo spreminja zakon le zato, ker je tako obljubila pred mandatom in se to pač pričakuje. Vsi so postali imuni na politične pritiske in pristranskost - takšna nedovzetnost me resnično skrbi bolj kot vsebina novega zakona. Za nameček nas predsednik vlade celo prepričuje, daŠevJTsTtupaj^z " ministri ne bo opredeljeval glede medijev. To praktično pomeni, daje kulturni ministrici zavezal roke in da mu je tudi javni zavod deveta skrb." Število članov programskega sveta, ki se Vezjaku iz operativnih razlogov zdi najbolj smiselno, je od 15 do 20. "Ker sem sedel v svetu, se ne strinjam z dr. Slavkom Splichalom in dr. Sandro Bašič Hrvatin, ko navijata za večje število članov. Slednja jih predlaga kar dva milijona - gotovo se šali, saj tega ni mogoče zagotoviti po nobenem delegatskem sistemu. Nenavadna je tudi odločitev, da predsednik republike imenuje po enega člana na predlog verskih skupnosti in drugega na predlog italijanske in madžarske manjšine, s čimer sta po svoje degradirani obe strani, predlagatelj in imenovani." Tu so še določene nedoslednosti pri kompetencah programskega in nadzornega sveta, dodaja: "Recimo pri imenovanju in razreševanju generalnega direktorja, ki se zdijo v navzkrižju. V celoti gledano pa sem prepričan, da je zdaj, ko so strokovnjaki po najboljših močeh predstavili svoj izdelek, čas za politično odločitev glede zakona. In če se poigramo še z naslednjo mislijo: ker se tako zelo veliko govori o izrednih volitvah, se nam prav lahko zgodi, da bo v veljavi še naprej ostal Grimsov zakon. Kar bo novega, bodo mogoče le plonk lističi, kijih bodo po letu 2005 pač morali spremeniti." zakona in tega, ki ga imajo zdaj. Takrat, leta 2005, ni bilo popuščanj, ta vlada pa je pokazala, da zna sprejemati kritiko in jo v celoti upoštevati. Drugi razlog za podporo je ta, da je že skrajni čas za spremembo zakona. V zadnjih letih sem naštel vsaj 60 vidnih kršitev novinarskih in profesionalnih standardov, političnih pritiskov ali poskusov pritiskov, cenzure in suspenzov. O njih sem vsa ta leta podrobno pisal in pred kratkim v javnem pismu nanje spomnil tudi trenutnega predsednika programskega sveta." Zabeleženi pritiski in kršitve so dediščina prejšnjega, Grimsovega zakona, trdi Vezjak. "Ne pravim, da so rezultat zakona, pravim pa, da so jih omogočali ljudje, ki so ga pisali, saj so prav ti nastavili svoje novinarske navijače. In kaj smo dobili danes? Trenutno se vsi, vključno s to vlado, pretvarjajo, da z javnim zavodom ni tako rekoč nič Med sprejemanjem prejšnjega in novega zakona je opazna razlika, pravi komunikologinja dr. Sandra Bašič Hrvatin, predavateljica na koprski Fakulteti za humanistične študije: "Prejšnja vlada je svoj osnutek objavila na spletnih straneh ministrstva, določila zelo kratek čas za javno razpravo, želela zakon sprejeti po hitrem postopku, vodila popolnoma izključujočo razpravo, v kateri smo tisti, ki smo bili proti, morali braniti svojo pravico, da sploh lahko nasprotujemo ponujenim rešitvam. Sedanja vlada je poskušala spremembe zakona začeti s široko javno razpravo, v katero je vključila veliko različnih strokovnjakov, ki pa so o posameznih vprašanjih imeli različne poglede." Tudi sama je bila članica posebne ekspertne skupine. "Skupina ni nikoli delovala po principu soglasja ali pa glasovanja in preglasovanja o določenih rešitvah. O nekaterih vprašanjih smo dosegli visoko stopnjo strinjanja, o določenih pa je bilo toliko rešitev, kolikor je bilo članov in članic. Predlog zakona je zatem pripravilo ministrstvo, ki za ponujene rešitve prevzema odgovornost. In ministrstvo se nikoli ni 'skrivalo' za mnenjem ekspertne skupine." Svoje mnenje o zakonu je povedala tudi na javni razpravi v državnem zboru. Kar je tamkaj slišala, je ni navdušilo: "Izkazalo seje, da velika večina razpravljavcev o javnem servisu ni bila sposobna misliti onkraj svojega lastnega partikularnega interesa. Tudi o dosedanji in bodoči javni odgovornosti RTV je bilo malo razprave. Kljub temu, daje šlo za javno razpravo o javni RTV, praktično ni bilo govora o javnosti, njenih pravicah in medijskih potrebah." No, če javnosti ni bilo v parlamentu, se je organizirala drugače, dodaja: "Organizirala se je na socialnih omrežjih. Tam se zbirajo tako tisti, ki nasprotujejo plačevanju televizijskega prispevka, kakor taki, ki od RTV zahtevajo, da upošteva njihove interese in potrebe." Politika pa se zlepa noče odreči vplivu na medije, ugotavlja. "Sedanji zakon poskuša ta vpliv zmanjšati. Osebno me bolj zanima, ali sedanji zakon povečuje vpliv javnosti in odgovornost RTV Slovenija. Ne zanimajo me medijske preference posameznih članov vlade ali pa politikov. Njihova naloga je, da sprejmejo ustrezno zakonodajo, ki bi medijem zagotovila neodvisnost. Obenem je dolžnost medijev, da prenehajo koketirati s politiko. Politika in mediji ne bi smeli biti v partnerskih odnosih. To pa je stvar politične kulture in ne zakona." In še to - idealnih zakonov ni. "V Sloveniji vlada prepričanje, da bodo zakoni rešili vse probleme, kijih imamo v družbi," pravi Sandra Bašič Hrvatin. "Bojim se, da nas prav politika prepričuje, kako utopično je pričakovati to. Verjamem, da politiki s svojega položaja vidijo zahteve po lastnem umiku iz medijske sfere kot utopijo. Politiki so tisti, ki ves čas določajo, katera civilna družba ima pravico nadzora nad RTV Slovenija in katera ne. Določajo, kdo so tisti, ki lahko reprezentirajo civilno družbo in govorijo v njenem imenu. Kot da bi bila javnost brez svojega lastnega glasu, javnost lahko sama upravlja RTV Slovenija. Ta hip ji to onemogoča tako politika kakor tudi RTV sama."

Medij: Primorske novice
Avtorji: Gombač Andraž
Teme: ZGD-1 zakon o gospodarskih družbah
Rubrika / Oddaja: 7. val
Datum: 26. 03. 2010
Stran: 17