Kadar kradeta država in/ali Banka Slovenije, se temu v komunističnih režimih reče nacionalizacija, v deželi svobodnih ljudi pa izbris podrejenih delničarjev. Nacionalizacija je fuj. Zaradi nacionalizacije neke kavarne smo dobili še kar spodoben roman in še kar spodoben film, nacionalizacijo so »prejšnjim oblastem« očitali vsi desničarji, kar se jih je po letu 1991 povzpelo na kak govorniški oder, njene posledice so poskušali popraviti z delanjem novih krivic in neumnosti (temu, otroci, seje reklo denacionalizacija, nikarte mešati pojmov!), denacionalizacij ski upravičenci so en masse prihajali iz Argentine in drugih eksotičnih krajev. V neznanskem številu sem jih videvala, kako so se zbirali v uredništvu tedanjega Slovenca in v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa, kjer so se repenčili in zahtevali svoje, da sem kljub njihovim mladim letom na trenutke še sama verjela, kako so za lastnino prednikov, ki sojo zahtevali zase, kdaj osebno mignili s prstom. Skratka, nacionalizacija je fuj, izbris podrejenih delničarjev pa je v redu, preprosto zato, ker se mu drugače reče. Najbrž je kriva moja nedolžna nepodučenost o skrivnostih ekonomije, ampak med dvema samovoljnima, gospodarsko neproduktivnima, nepotrebnima in (po mnenju več uglednih pravnikov) ustavno spornima posegoma v lastnino, ki je temeljna človekova pravica, le stežka najdem kako bistveno razliko. Za nameček prvega z drugim druži dejstvo, da sta oba revolucionarni ukrep prerazporejanja družbenega bogastva. Pri nacionalizaciji je bil po sredi prenos proizvodnih sredstev v roke malih ljudi (no, vsaj na papirju), pri izbrisu pa so denar malih delničarjev (ki so kljub vsemu ljudje) prerazporedili v banke, od koder bo sčasoma zagotovo diskretno našel pot v žepe tistih, ki so ljudje zgolj pogojno. Pri tem me trditev Bratuškove, Cufarja in Jazbeca, daje izbris narekoval Bruselj, čisto nič ne tolaži. Ko bi bilo tako, bi bilo mogoče vsaj skomigniti z rameni in si reči: v redu, domača peta kolona je ravnala po ukazu okupacijskih oblasti v Beogradu ... ups, pardon, ne v Beogradu - ista začetnica me je zavedla, saj razumete. A pokazalo seje, da takega ukaza ni bilo. Za začetek je nekaj ne posebej brihtnih uradnikov izraz »varite down«, zmanjšanje vrednosti terjatev, v bruseljskih navodilih, pospremljenih z grožnjami, razumelo kot »verite off«, izbris, in zgodilo se je, kar se je zgodilo. Nič čudnega. V zadnjih mesecih sem v Modrijanovi knjigarni na Trubarjevi ulici, ki se s svojimi večernimi prireditvami spreminja v pravi pravcati literarni salon, nekajkrat imela priložnost ogledati si prihodnje diplomante oddelka za prevajalstvo, ki ga je večinoma za potrebe bruseljske administracije ustanovila Filozofska fakulteta v Ljubljani, in prav rada verjamem, da ima kateri med njimi težave ne le z »dovm« in »off«, temveč tudi z »wrife«, pa celo s »speak« in zlasti »listen«, kadar je treba poslušati kaj drugega kot svoj lastni glas. Ne, ob misli na to, kdo nam bo v prihodnje prevajal včasih sila delikatne pravne in diplomatske fmese bruseljske papirologije, me nikakor ne prime, da bi vriskala od sreče. A najhuje pri vsem skupaj je tisto značilno slovensko hotenje, da bi storili več, kot je ukazal Bruselj, prej, kot je ukazal Bruselj, in na bolj krvav način, kot je ukazal Bruselj politična klečeplaznost, ki je botrovala tudi izbrisu. EU je že od vsega začetka dobrodošel izgovor, da z vso silo ter zidane volje vihtimo kij in mesarico ter neselektivno obglavimo vsakogar, ki nam stopi na pot. »To od nas zahteva Bruselj!« - teh sprenevedavih besed sem se bala že usodnega marca 2004, to celo zaupala neki irski novinarki, ki meje spraševala, kaj bo po mojem slovenski kulturi prineslo članstvo v EU, in kot se nam zakrknjenim pesimistom rado zgodi, seje pokazalo, da sem imela prav. In tako smo pri tistem, kar me je pravzaprav, potem ko je misel na gazdarico (glej jo, že trka na vrata!) iz tople postelje zbrcala moj lepi, drugačni začetek kolumne, pripravilo k pisanju teh dolgih štren. »Ali bomo kdaj dočakali ničelni davek na knjigo?« je voditelj nacionalkine oddaje o slovenski bralni (ne)kulturi povprašal Miho Kovača in ta je strumno odvrnil: »Ne, razen če ne bo EU razpadla.« (No, morda bi bilo bolje, ko bi rekel: dokleme bo razpadla ...) Lahko pa bi knjigo obdavčili s pičlima dvema odstotkoma, je pri priči poudaril Kovač; v tem primeru nam mati Evropa ne bi mogla prav nič. Šiba bi ostala v kotu. Pa bomo to storili? Seveda ne. Ne le zaradi sovraštva do knjige, temveč tudi zaradi našega političnega aksioma: če Evropa od tebe zahteva mezinec, ji ponudi celo roko. x

Medij: Mladina
Avtorji: Novak Maja
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Ostalo
Datum: 20. 02. 2015 
Stran: 55