Če se spoštuje ta objektivno dana razvojna zakonitost, je družba ekonomsko in socialno lahko uspešna. Predlagam torej, da se država umakne zelo hitro iz gospodarstva tako, da se denacionalizira podržavljena samoupravna podjetja. Državna podjetja in finančne organizacije naj država preda v upravljanje notranjim zaposlenim partnerjem in slovenskim vlagateljem zasebnega kapitala. Država pa naj določi pogoje upravljanja državne lastnine. V Slovenskem razvojnem svetu smo že pred dvema letoma razvili predlog »zakona o denacionalizaciji družbene lastnine in množičnem kapitalskem varčevanju«. Nekdanja podržavljena samoupravna podjetja, ki so jih za visoko ceno prevzeli notranji lastniki, so povprečno najboljša slovenska podjetja. Tudi nekatera podjetja, ki so jih kupili tujci, so uspešna. Toda gre za zelo dobra, kapitalsko in strokovno razvojno močna podjetja, ki so jih prevzeli tujci predvsem zato, ker jih zaradi previsoke cene lustrirani samoupravljava niso zmogli prevzeti s kontrolnim deležem kapitala. Glavni vzrok za petindvajsetletno uničevanje slovenske družbe je državni kapitalistični rop večine zasebne družbene podjetniške lastnine in množična lustracija 382.000 samoupravljavcev. Formalnopravno je bila družbena lastnina - tako kot so jo določili v Zakonu o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji iz leta 1950, Ustavni zakon o temeljih družbene m politične ureditve FNR Jugoslavije iz leta 1953, Ustava FNRJ iz leta 1963, Ustavni amandmaji iz leta 1971, LTstava SFRJ iz 21. februarja 1974 in Ustava socialistične republike Slovenije, sprejeta 28. februarja 1974, ter Amandmaji k Ustavi socialistične federativne republike Jugoslavije iz 22. oktobra 1988 - samo posebna oblika zasebne lastnine in nikoli ni bila državna lastnina. Kot zasebna lastnina je, tako kot je o tem pisal v Večeru dr. Ludvik Toplak, povsem ustrezala klasični starorimski pravni definiciji lastnine. Družbeno lastnino so na podlagi omenjenih ustav in zakonov upravljali izključno trenutno zaposleni v podjetjih, ki so poslovala z družbeno lastnino. Samo zaposleni so neposredno ali prek delavskih svetov sredstva v družbeni lastnini uporabljali in razpolagali z rezultati živega in minulega dela oziroma odločali so o uporabi dohodka, ki ga je podjetje dosegalo v pogojih tržne konkurence. Cilj upravljanja je bilo čim bolj popolno uresničevanje svojih osebnih in družbenih potreb. Pravica do upravljanja je bila »neodtujljiva pravica«. Trinajsti člen Ustave SRS iz leta 1974 določa: »Nihče ne sme na nikakršen način onemogočiti in ne omejevati delavca, da ne bi enakopravno z drugimi delavci odločal o svojem delu ter pogojih in rezultatih svojega dela.« Noben samoupravljavec ni mislil, čta mii bo _iM »d§ffl8te3-tična« nova oblast odvzela njegovo zasebno-družbeno lastnino. Po izgubi 40 odstotkov trga po osamosvojitvi Slovenije so ta samoupravna slovenska podjetja z izjemno vitalnostjo v nekaj letih manj zahtevni jugoslovanski trg nadomestila s precej zahtevnejšim zahodnim trgom. Oblike upravljanja družbene lastnine so omogočale ekstenzivni gospodarski razvoj, niso pa zadosti podpirale inovativnosti in ustvarjalnosti. Način samoupravnega upravljanja podjetniške družbene lastnine po načelu en zaposleni en glas in preveliko prevladovanje kratkoročnih nad dolgoročnimi interesi podjetja sta v osemdesetih letih začela povzročati upad družbenega produkta, povečanje nezaposlenosti in v razdobju prehoda na informacijsko družbo vse večje zaostajanje za razvitimi državami. Zato smo leta 1988 spremenili ustavno ureditev in omogočili sobivanje vseh oblik lastnine kapitala, torej družbenega in domačega zasebnega ter tujega kapitala. Toda zaposleni so povsem avtonomno v podjetjih, ki so poslovala z družbenim kapitalom na podlagi Zakona o podjetjih (UL SFRJ 77/1988) in tudi Zakona o lastninjenju z dokapitalizacijo podjetij z internimi delnicami iz avgusta 1990 odločali o dokapitalizaciji družbenega kapitala z novim zasebnim kapitalom. Ti predpisi so omogočili nove oblike sožitja družbenega in zasebnega kapitala. Na podlagi odločitev samoupravnih organov in zasebnih vlagateljev je sodišče registriralo novo stanje podjetniškega kapitala. Protiustavnost podržavljanja družbe lastnine Triintrideseti člen Ustave Republike Slovenije določa: »Zagotovljena je pravica zasebne lastnine in dedovanja.« Ker je bila družbena lastnina samo posebna oblika zasebne lastnine, predstavlja vsako razlaščanje samoupravljavcev kršitev slovenske ustave. V 67. členu Ustave Republike Slovenije piše, da »zakon določa način pnaoDivanja in uživanja lastnine tako, daje zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija«. T§ določba = y§§j meni - pomeni, da naj zakon, ki obravnava lastnino, pozitivno vpliva na uspešno gospodarjenje, na socialo in ekologijo. Toda Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, sprejet novembra 1992, je samoupravljavcem podržavil oziroma odvzel okoli 80 odstotkov pravic do izključnega upravljanja družbene podjetniške lastnine. Ta nacionalizacija je povzročila uničevanje številnih družbenih podjetij in njihovo preveliko zadolženost. Zelo počasi se je povečeval družbeni proizvod do leta 2008, nato se je zgodil njegov silovit padec. Zgodilo se je neodgovorno zadolževanje slovenske družbe v tujini. Pohlep tajkunskih mogotcev se je sprevrgel v uničevanje podjetij. Škodo bomo plačali davkoplačevalci.. Velika večina lastnikov certifikatov, ki so jih vložili v pooblaščene investicijske družbe, je izgubila to premoženje. Število nezaposlenih se je od leta 1992 povečalo za več kot 70.000. Število premladih prisilnih upokojencev presega 100.000. Zaradi socialne negotovosti se je rodila tretjina manj otrok oziroma se v 25 letih ni rodilo okoli 200.000 otrok. Praksa je dokazala, da je Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij iz leta 1992 v nasprotju s 33. in 67.členom Ustave Republike Slovenije. Vsak lustrirani samoupravljavec v Sloveniji lahko sproži ustavni spor. Če se želi doseči ugodne vplive na pospešitev gospodarske rasti in povečanje zaposlenosti, potem ■ zagotavlja predlog zakona o denacionalizaciji družbene lastnine strokovne in v 26-letni praksi »lastninjenja« preverjene kakovostne rešitve. Ne gre za vračanje nazaj, ampak za to, da se zdaj zaposlenim omogoči avtonomno upravljanje podjetij na podlagi upoštevanja prakse najboljših slovenskih partnerskih podjetij. Denacionalizacija družbene lastnine Če bi hoteli dolgoročno sanirati slovensko družbo, potem je treba podržavljena podjetja vrniti njihovim edinim ustvarjalcem in lastnikom. To so sedanji zaposleni v tistih podjetjih, ki še poslujejo. Ta podjetja pripadajo aktivni mladi in srednji generaciji. Predlog našega zakona predvideva, da se v korist skupnosti zaposlenih iz nerazdeljenega dobička ali rezerv iz dobička, osnovni kapital poveča po nominalni vrednosti za 50 odstotkov in eno delnico tako, da trenutno zaposleni trajno pridobijo nerazdelni kontrolni delež kapitala nad svojim podjetjem. Gre za preprosto računovodsko operacijo na podlagi zapoznele udeležbe zaposlenih pri dobičku, ki so ga tako ali tako ustvarjali samo lustrirani samoupravljavci. Zato zaposleni tega kontrolnega deleža ne bi plačevali. Ves kapital v družbah Etolu, Heliosu, Letriki, Žitu, Gorenju, Mercatorju itd. so ustvarili izključno zaposleni. Njim naj se tako vrne polovični, toda za nadzor podjetij bistveni del njihove zasebne lastnine. Sedanji delničarji, ki delajo v podjetju ali so v podjetje vložili sveži kapital, naj po predlogu zakona zadržijo vse glasovalne in materialne pravice, g V urejeni kapitalistični družbi £ nihče ne more postati lastnik 2 podjetja, če ga ni ustanovil, vanj ** vložil kapital, inovacije in delo ter j- ga poslovodil. Vseeno predlagam u- kompromisno rešitev tako, da se tistim zunanjim delničarjem, ki so do lastnine delnic prišli na podlagi podržavljenja družbene lastnine, njihove delnice na podlagi zakona preobrazi v prednostne neglasovalne delnice, ki bi nudile minimalno zajamčeno dividendo. Take delnice bi bile primerne za portfolio vlagatelje in tako za oživitev slovenskega tiga kapitala. Sanacija bank, ki so večinoma lastnice »političnih« delnic, bi se izvedla predvsem s sanacijo realnega sektorja gospodarstva in dviga cene delnic, ne pa s poceni razprodajo delnic in ekonomsko kolonizacijo podjetij. Če bi zaposleni prevzeli ponovno dolgoročno stabilno kontrolo „nad svojimi podjetji, bi lahko -- ta&o kot to počno tuji kupci Mercatorja - najeli na primer v EBRD dolgoročne ugodne kredite in dokapitalizirali svoja podjetja. Praksa lastninjenja v devetdesetih letih je pokazala, da so zaposleni pripravljeni za zanesljiv in trajen kontrolni delež kapitala svojega podjetja uporabiti eno plačo na leto. Iz krize je mogoče le z inovativnostjo, podjetniško svobodo in množičnim varčevanjem. Po našem predlogu bomo Slovenci varčevali, toda zase. Po konceptu razprodaje podržavljenih podjetij pa bomo hudo varčevali, toda za druge. Naš proračun pa bo vse bolj siromašen. Iz svobodne republike se zaradi podržavljenja velike večine podjetij 25 let spreminjamo v nesvobodno kolonijo. Luč, ki sveti na koncu predora, je predvsem svobodni slovenski človeški kapital. GOSTUJOČE PERO ______________¥' '■'_!__ -^__~?* » "^I^I^I^I^B p^i^i^i^i^i^i^b> 4L 1 ■ • .ji^^Hij^i^B Dr. Gojko Stanič pravnik in politolog 

Medij: Delo
Avtorji: Stanič Gojko
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Mnenja
Datum: 25. 03. 2015 
Stran: 5