Morda res ni več srečen, ampak diha. To tehnološko načelo je načelo teme. Besedna zveza gibljive slike je zelo zavajajoča. V filmu ni gibanja, je samo premikanje v eni, natančno določeni smeri. In to ni zvezno, gladko gibanje, temveč strogo umerjeno preskakovanje. Sekunda tistega, kar gledalci, ki zrejo v platno, dojemajo kot film, je zaporedje 24 statičnih, nepremičnih slik. Za ustvarjanje iluzije gibljivosti je potrebno dvoje. Prvič: preskakovanje z ene slike na naslednjo v dovolj hitrem ritmu. In drugič: vmesna tema. Vsi klasični kinematografski projektorji imajo sistem, ki ob vsaki menjavi sličice za delček sekunde prekine snop svetlobe, zaradi česar tudi najbolj ostroviden gledalec ne more zaznati preskoka. To tako dobro deluje zato, ker smo ljudje po naravi vajeni temnih trenutkov. Ker mežikamo. Novorojeni otrok pomežikne enkrat ali dvakrat na minuto. Odrasel človek petnajstkrat do dvajsetkrat. Kar pomeni, da približno deset odstotkov svojega budnega časa pravzaprav mižimo. Klasična razlaga za mežikanje je, da s tem po očesnem zrklu enakomerno porazdelimo solze in očistimo oko prašnih delcev. Znanstveniki, ki so izračunali, da čiščenje ne bi zahtevalo tako pogostega mežikanja, pa se vse bolj nagibajo k tezi, da je občasno zapiranje oči neke vrste počitek. Trenutek za koncentracijo, delček sekunde drugačnega psihičnega stanja, v katerem se človek obrne vase in se zbere za naslednji dražljaj. Zato med branjem običajno pomežiknemo na koncu stavka, in ko poslušamo govor, večinoma zapremo oči v trenutku, ko govorec vdihne. Izmenjevanje svetlih in temnih trenutkov je torej najverjetneje ritem našega - ne le vizualnega zaznavanja. Veliki svetovni kino to biološko danost izkorišča za ustvarjanje videza doslednosti, vzročno-posledične povezanosti in sklenjenosti zgodb, ki jih predvaja. In človeško bitje, vajeno teme, jih tako gleda in se večinoma ne sprašuje, kaj se je zgodilo v trenutkih, ko je bil snop svetlobe prekinjen. Večinoma, a ne vedno. Včasih se mu vendarle zazdi, da je s filmom nekaj narobe, da je nekdo izrezal prizor ali dva. Denimo pri filmu o tem, da je bilo nujno razlastiti male delničarje slovenskih bank, ker so tako ukazali v Bruslju, ali pri pravljici o tem, da mora Družba za upravljanje s terjatvami za drobiž prodati z javnim denarjem kupljene nepremičnine in kapitalske deleže. Takih projekcij je še veliko, zdi se, da vedno več. ISIS in trilateralna komisija, obveščevalne agencije in bonitetne hiše, prodajalci orožja in kovači premirij, genski manipulatorji in goljufivi finančni matematiki so vse bolj sumljivi liki vse bolj neprepričljivih zgodb. Paradoksalno je, da tisto, kar je skrito v temi, človek lahko vidi le z zaprtimi očmi. Ne glede na to, kolikokrat si dopovemo, da je med sličicami tema, je namreč naša zavest ni sposobna doumeti, pa čeprav jo občutijiv mehanizem očesa zazna. Spoznanje o manjkajočih delčkih nam je zato dosegljivo le skozi intuicijo, skozi introspekcijo in skozi misel. Spoznanje je nekaj, kar zmorejo znanstveniki in umetniki. Računovodje, ki vladajo, to vedo. Tudi zato so napisali scenarij za film o potratnih ustanovah in varčevalnih ukrepih. VESNA HUMAR ISIS in trilateralna komisija, obveščevalne agencije in bonitetne hiše, prodajalci orožja in kovači premirij, genski manipulatorji in goljufivi finančni matematiki so vse bolj sumljivi liki vse bolj neprepričljivih zgodb.

Medij: Primorske novice
Avtorji: Humar Vesna
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: 7. val
Datum: 20. 02. 2015 
Stran: 11