Zakon, kije omogočil te operacije, je bil sprejet tik pred zdajci; splošno mnenje je, daje vsaj v enem delu neustaven. Sporne pa so tudi številke, s katerimi so dokazovali, da slovenske banke ničvredne; metodologija in izračuni so namreč tako rekoč državna skrivnost. Vse skupaj seje opiralo na napovedi o hudem padcu BDP v Sloveniji, ki pa se ni zgodil. Če računaš, da bodo razmere slabe, potem je verjetnost vračila kreditov manjša, kot če se razmere izboljšujejo. Zato nekateri domnevajo, da so bili metodologija in izračuni prirejeni cilju. Če je to res, je kriminal kar mila beseda. Poleg tega pa seje izkazalo, da so bili uradniki zaradi različnih razlogov zelo nerodni pri pripravi dokumentov, celo datumi se marsikje niso ujemali. Sprejemali so namreč sklepe, še preden so prišla dovoljenja, menda zaradi strahu pred ustavnim sodiščem. Banka Slovenije in ministrstvo za finance sicer to zanikata, po drugi strani pa še danes ni na voljo dokumentov, ki bi nas lahko pomirili. Še huje, na voljo so dokumenti, ki so delno prekriti, denimo, ni vidnih datumov, številk ... Vse skupaj je podobno jugoslovanskemu tajnemu uradnemu listu. Po zagotovilih je nekaj potekalo po pravilih, a teh nikjer ne moremo proučiti, ker so opredeljena kot tajnost. Če pogledamo stvar s širšega vidika, ugotovimo, daje bil proces ok; Slovenija je opravila izpit, vrnila se na mednarodne finančne trge, spet beleži gospodarsko rast ... In kdo je to plačal? V največji meri državljani kot davkoplačevalci, razliko pa delničarji in imetniki podrejenih obveznic. Če ne bi še oni izgubili, bi vse pač morala pokriti država, kar pomeni, da bi davkoplačevalci plačali še več. Še dobro, mar ne? No, imetniki delnic in še posebej obveznic zagotovo ne mislijo tako. Počutijo se izigrane, saj so jih razlastili na zelo sporen način. In tako pridemo do bistva. Visoki uradniki rešujejo probleme preko trupel in tega pravzaprav niti ne skrivajo. Za dosego cilja si izmislijo zakon, ki po kmečki pameti ne pije vode, pa še pri njegovem izvajanju niso dosledni. Očitno jim je oblast stopila v glavo in si mislijo, da lahko za dosego cilja lahko naredijo, kar si zamislijo. Blaginja nacije opravičuje vsa dejanja, nekaj neupravičeno oškodovanih pa je pač kolateralna škoda. Če družba sprejema tako logiko, je zato za posameznega državljana zelo, zelo nevarno. Pravno državo imamo zato, da nas ščiti pred samovoljo oblasti. Če oblastnikom dovolimo, da v imenu višjih cilje poteptajo pravila, ostanemo brez zaščite. In tega ne smemo dovoliti. Zato pri tej "aferi" ni glavno vprašanje denar, temveč samovolja oblasti, ki jo je vedno treba nujno pristriči. Ko cilj opravičuje sredstva, vemo, kako se konča. Predvsem pa za to ni nobenih razlogov. Servilnost, ki jo je naša oblast v tem primeru pokazala do Bruslja, je drugi problem; odpira namreč vprašanje, kdo nas ščiti pred povampirjeno bruseljsko birokracijo; upam, da ne naši birokrati. Slovenija ima opravka že s kar nekaj zgodbami, ki sojo na koncu drago stale. Poglejmo izbrisane, varčevalce Ljubljanske banke v bivši Jugoslaviji, tiste, ki so dobili odškodnine zaradi predolgega sojenja ... Očitno bo kapnil še en račun. Pa saj tistih, ki so to zakuhali, takrat ne bo več na teh položajih. Leon Klemše je predsednik uprave Modre linije Holding in ima vlasti podrejene obveznice. Visoki uradniki rešujejo probleme preko trupel in tega niti ne skrivajo.

Medij: Primorske novice
Avtorji: Klemše Leon
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Aktualno
Datum: 13. 02. 2015 
Stran: 4