prepričevalo same sebe o upravičenosti svojih zahtev in sporočalo o krivicah, ki jih doživljajo v naši »demokratični« državi. Delavci in sindikalni voditelji so sklonjenih glav zapuščali prizorišče, nikogar ni bilo, ki bi jim prisluhnil. Počutili so se opeharjene. Na državnozborskih volitvah pred letom in pol pa so delavci pokazali, da hočejo spremembe, ki so se kazale v volilnih programih nekaterih strank. Toda, danes, kot da so te pozabile na svoje predvolilne obljube. Po osamosvojitvi smo in bomo verjetno še razvijali temeljne osamosvojitvene projekte: privatizacijo, denacionalizacijo, demokratizacijo naše družbe ter odnose med državo in Cerkvijo. A politične strukture ne omenjajo teh ključnih projektov. Zanje so najpomembnejši vstop v NATO, EU, uvedba evra, reševanje mej nega spora s Hrvaško, reševanje brezposelnosti ... Menim, da je treba iskati vzroke in povečane stiske tako države kot delavcev ne samo v globalni gospodarski krizi, pač pa tudi v uveljavljanju neustreznih modelov privatizacije in denacionalizacije. .Za stečaje številnih podjetij, sramotno nizke plače delavcev, nerazumno visoke nagrade predsednikov in članov uprav, nadzornih svetov in stečajnih upraviteljev, zaostajanje v tehnološkem razvoju, neplačevanje dajatev posameznih družb v zdravstveno in pokojninsko blagajno, zaostanke v izplačevanju plač delavcem, neplačevanju opravljenih del podizvajalcem ipd. se ne moremo sklicevati samo na gospodarsko krizo. To je ugotovil že gospodarski minister Lahovnik na januarskem zasedanju parlamenta, ko je odgovarjal na vprašanje poslanca Petka o problemih v Preventu. Lahko bi navedel številne probleme, s katerimi se spopada naša država, ki izhajajo iz neustreznih modelov privatizacije in denacionalizacije. Mnogi menijo, da smo prej živeli v socialno pravičnejši državi, v sedanji pa imamo siromake in bogataše, ko domači in tuji lastniki mnogim državljanom Slovenije odmerjajo tanek kos kruha in ko smo nekdanjim fevdalcem podarili ogromne dele naše zemlje. Ali je res, kar piše v Delu 6. 1. 2010, kjer so v Pismih bralcev objavljeni porazni podatki o naši denacionalizaciji. V prispevku Milijonsko breme odškodnin piše, da je bilo Cerkvi izplačanih v letih 2007, 2008 in 2009 skupaj 1,071.407.00 evrov odškodnin za nezmožnost uporabe zemljišč in nepremičnin, kar je bilo podržavljeno po letu 1945 in da bomo morali slovenski davkoplačevalci po našem zakonu o denacionalizaciji, ki je bil sprejet v parlamentu v času Demosove vlade, plačati okoli 4.200 milijonov evrov odškodnin ter vrniti vsa zahtevana zemljišča in nepremičnine. Nihče ni do sedaj izrabil možnosti, da bi izpeljali zakonodajni referendum in nobena stranka ni vložila predloga za spremembo tega zakona! Tako se pri nas denacionalizacija, pa naj bo še tako krivična, odvija zakonito. Podobno je z našo privatizacijo. Kaj se je dogajalo in kaj se dogaja s prenosom nekoč skupne družbene lastnine v roke posameznikov, lahko beremo v časopisih, poslušamo po radiu in gledamo na TV. Začelo se je z menedžerskimi odkupi od Mermala naprej. Mermala omenjam zato, ker so nekateri ekonomisti menedžerski odkup BCT-ja omenjali kot zgled, med njimi celo sedanji minister Lahovnik, ki je bil takrat asistent na Ekonomski fakulteti. Takšni odkupi se nadaljujejo, tajkunizacija Slovenije naprej nažira našo družbo. Na začetku leta 2009 je minister Lahovnik vendarle ob neki priložnosti omenil, da bi lahko tudi njegova teta odkupila Merkur pod enakimi pogoji, kot ga je B. Kordež z družbeniki. Pozabil pa je omeniti, da žal takrat, ko se je Merkur privatiziral, njegove tete ni bilo pri koritu. Govori se, da B.Kordež in družbeniki za nakup Merkurja niso »plačali niti centa«. V kratkem bodo postali njegovi lastniki oziroma »svinjsko« bogati fantje ... Tako so številna, nekoč družbena, podjetja prešla v zasebne roke. Ustanavljajo lahko hčerinska podjetja, na katera prenašajo dobičke in lastnino. Sprašujem se, kako dopuščamo zakonit obstoj virtualnih podjetij in poštnih nabiralnikov? Zakonodaja povrh dopušča, da veliki lastniki iztiskajo male delničarje in bogatijo na njihov račun. Menim, da bi morala naša privatizacija temeljiti na notranjem odkupu, torej naj bi bila večina delavcev tudi lastnikov podjetij in posameznih družb, kakor je to v nekaterih drugih državah.. France Bučar je pred meseci izjavil, da je naša gospodarska zakonodaja večinoma protiustavna! Toda na to izjavo ni nihče reagiral, čeprav imamo na stotine pravnikov, ekonomistov, sociologov, politologov ... in gospodarskega ministra. Že pred dobrim letom in pol je bil v Delu objavljen članek o korporacijskem pravu z naslovom Odškodninska odgovornost direktorjev (Delo, 24. 6. 2008, str. 10), v katerem je že v podnaslovu omenjeno, da pri nas sploh ni tožnikov, ki bi lahko uveljavili odškodninske zahtevke proti direktorjem. L. Ule je opozoril, da bodo t. i. menedžerji svoje dolgove in dolgove svojih družb, kamor so parkirali delnice, laže poplačali, če jim je omogočen enotirni sistem upravljanja podjetij. Tako bodo naši delavci še naslednjih deset let in več odplačevali kredite menedžerjev oziroma lastnikov. Tako smo s privatizacijsko zakonodajo uveljavili nov tip našega delavca, modernega sužnja, ki dela zase, da (komaj) preživi, m lastnika menedžerja, ki lahko delavca izkorišča, mu zakonito odtujuje prislužen denar in tako odplačuje hipotekama posojila. Zato je povsem razumljivo, da hočejo novodobni lastniki pridobiti čim več dobička na račun delavcev. Zanimivo je, da sedanja oblast ne spregleda tega in pristaja na lobiranja nekaterih, češ da je potrebno iskati rešitve iz sedanjih zagat predvsem prek socialnih transferjev in ne v spreminjanju privatizacijske in denacionalizacijske zakonodaje.

Medij: Delo - Sobotna priloga
Avtorji: Adamič Milan
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Sobotna priloga
Datum: 27. 03. 2010
Stran: 39