Hauc je znal spretno krmariti med interesi mreže ljudi, s katero se je ovijal, naklonjenost pa kupoval s sicer legalnimi, a iz zornega kota konflikta interesov vprašljivimi podporami različnim klubom vplivnih odločevalcev. Čeprav je v intervjuju za Mag leta 2008 dejal: "To, da nisem član nobene politične stranke, je kot glas vpijočega v puščavi," mu je vendarle mogoče pripisati, da prihaja iz bolj konzervativne desne polovice bazena slovenskih menedžerjev. Na sončni petek junija 2005, ko so ga nadzorniki imenovali za generalnega direktorja Pošte Slovenije, Slavko Petek, mož iz ozadja, kije takrat krojil kadrovsko in politično sceno na Štajerskem, na golf turnirju skupine NKBM na Ptuju ni skrival zadovoljstva. Da je Klima Petek dobila na Pošti triletno pogodbo v vrednosti 65.000 evrov, je kasneje povedal Hauc sam. A tu se sodelovanje s to mariborsko vplivno družino ni zaključilo. Borut Petek, "oficir za zvezo" med Janšo in Mariborom, je bil Haučev študent na Gea Collegeu, za katerega je dejal, da je zelo inteligenten, pronicljiv in iznajdljiv. Morda je tudi zaradi te iznajdljivosti Pošta z nenavadno velikodušnim popustom distribuirala predvolilne brezplačnike SDS, za kar se je Hauc leta 2010 moral zagovarjati pred parlamentarno komisijo. In čeprav je zatrjeval, da je bila za Pošto distribucija brezplačnikov dober posel, se veliko podrobnosti ni več spomnil. Haučevi mandati na Pošti Slovenije so bili burni, saj se je uprl Lahovnikovemu zakonu o omejitvi plač in preživel tudi nadzorni svet, ki ga je takrat obvladoval Zares oziroma prek Klemna Grošlja gospodarska ministrica Darja Radič. Ta je Haucu naložila, daje "preplačal" delnice NKBM v prisilni državni dokapitalizaciji, zaradi njihovih odpisov njegov naslednik na Slomškovem trgu Boris Novak še čuti posledice. Pogoste nepotistične in klientelistične očitke pri zaposlitvah sorodnikov in "naših", od dveh vidnih članov SDS v hčerinskem podjetju Pošte EPPS ali svakinje v Ljubljani, je vztrajno zavračal. Tudi Damijana Koletnika, ki se je v času vladanja SDS prelevil v vsestranskega menedžerja in je sedel v upravah Dravskih elektrarn in Holdinga Slovenskih elektrarn, je za kratek čas zaposlil v upravi Pošte. To je bilo dovolj, da je ta sklenila pogodbo za servisiranje dela avtoparka s podjetjem Koletnikovega brata. Poslovanje Pošte je bilo pod njegovim vodenjem pozitivno, a zaposleni znajo povedati, da je precej strigel po stroških, poštna okenca pa spreminjal v male trgovine. Marca 2012 ga je nadzorni svet Nove KBM imenoval za predsednika uprave s petletnim mandatom. "Podedovali smo kar veliko dediščino, če ni težav, ni izziva," je za Finance dejal še lani oktobra. S čimer je odgovornost za bančno luknjo prenesel na predhodnika in sošolca Matjaža Kovačiča. Od bivše uprave terja odškodninsko odgovornost v višini 23 milijonov evrov, čeprav naj bi bil Kovačiču, kot je ta rekel za Večer, povedal, da je tožbe moral vložiti, a da iz njih tako ne bo nič ... Medtem smo to luknjo z milijardo in še nekaj sto milijoni evrov zapolnili davkoplačevalci, sto tisoč malih delničarjev pa je čez noč ostalo brez delnic in podrejenih obveznic. Nadaljeval je s klientelizmom, saj je hišni bančni odvetnik postal Janšev pravni zastopnik Franci Matoz. "Podaljšal" je, še iz Pošte Slovenije, sodelovanje z odvetniško pisarno Nine Zidar Klemenčič, specializirano tudi za pravni boj z mediji, ki ni imela pavšala, ampak urno postavko po odvetniški tarifi. Ob kritikah, da banka ne kreditira gospodarstva, je lani maja na novinarski konferenci zbranim razdelil fotokopije dokumenta Advice to Bankers of 1863, v katerem piše: ne kreditiraj prekomerno in brez zavarovanj. Junija lani je na Mreži idej o kreditnih odborih dejal, da so socialistični, saj da se v zrelih bankah krediti podpisujejo na štiri oči, zato je potrebna individualna odgovornost, za katero je nekdo dobro plačan. In Aleš Hauc je bil zelo dobro plačan, v letu 2013 je na primer ob 138 tisoč evrih prejemkov (bruto) zaslužil še 55 tisoč evrov od sejnin v nadzornih svetih Moje naložbe, KBM Infond, Poštne banke Slovenije in dunajske Adria Bank. V avstrijsko prestolnico je na seje nadzornega sveta nekajkrat odletel kar z graškega letališča. Adrio Bank pod taktirko avstrijskih bančnih nadzornikov čaka pa likvidacija. Omislil si je tudi pregrešno drago kadilnico in sistem odpiranja vrat s prstnim odtisom, ki tudi ni bil prav poceni in je kazal na nezaupanje sodelavcem, čeprav je res, da so mu koga tudi "nastavili". Na pogoste anonimke je odgovarjal, da so plod nestrinjanja z ugotovitvami forenzične revizije, zaradi katere so nekateri zaposleni morali zapustiti banko. Večina teh odpuščenih je sprožila tožbe, ki bodo NKBM, ob zanjo morebitnih neugodnih razsodbah, še veliko stale. Hauc je imel težave tudi z ekipiranjem svoje uprave, saj Igorja Hustiča iz Tovarne olja Gea ni mogel pripeljati, ker mu Banka Slovenije ni dala bančne licence. Igor Žibrik je po nekaj poskusih reševanja srbske Credv banke odstopil, odhajati pa so začeli tudi drugi bančni strokovni kadri. Aprila lani se mu je v upravi pridružil Robert Senica in ga včeraj tudi nasledil. Hauc je bil vseskozi tudi za prodajo NKBM, saj se je strinjal, da ostane državna le NLB. Prodaje, kljub temu da je skrbni pregled najverjetnejšega kupca, ameriškega sklada Apollo, že zaključen, ne bo dočakal v vrhu banke. 203 milijone evrov naj bi plačali Američani in odpustili okoli petsto ljudi. "Z denarjem pride pohlep, in veliko ljudi zapusti zdrav razum," je nekoč dejal ob vprašanju, ali se bodo po krizi slabe bančne prakse še nadaljevale.

Medij: Večer
Avtorji: Klapš Srečko
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Ostalo
Datum: 28. 02. 2015 
Stran: 11