OBVESTILO javnosti in MALIM DELNIčARJEM DROGA KOLINSKA, D.D.
Predlog za sodni preizkus odpravnine in določitev primerne odpravnine za družbo Droga Kolinska, d.d., ki sta ga dne 21.6.2007 mala delničarja družbe Droga Kolinska, d. d. iz Ljubljane
Silvester Zaman in Janez Košak (v nadaljevanju predlagatelja)
vložila na Okrožno sodišče v Kopru je Okrožno sodišče v Kopru s sklepom št. Ng 15/2007 z dne 07.08.2007 v celoti zavrnilo.
Sodišče se je pri tem sklicevalo na 2. odstavek 68. člena Zakona o prevzemih (ZPre-1), da mora prevzemnik, kadar skupščina ciljne družbe v treh mesecih po objavi prevzemne ponudbe sprejme sklep o prenosu delnic manjšinskih delničarjev na glavnega delničarja, kot denarno odpravnino namesto denarnega zneska, določenega po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, ponuditi nadomestilo take vrste in v taki višini, kot je bilo določeno v prevzemni ponudbi.
Sodišča meni, da obveznost glavnega delničarja iz 68.čl. ZPre-1, da ponudi nadomestilo iste vrste in v isti višini, kot v prevzemni ponudbi, pomeni, da manjšinski delničar nima pravice do sodnega preizkusa denarne odpravnine in da sodni preizkus denarne odpravnine ni mogoč. Kot potrditev tega mnenja sodišče navaja, da je enako stališče zastopano tudi v pravni teoriji.
Sodišče kot pravno zmotno navaja mnenje obeh predlagateljev, da ima manjšinski delničar kljub določbi 2. odstavka 68. člena ZPrev-1 pravico do sodnega preizkusa denarne odpravnine po določbah zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1).
Zoper navedeni sklep sta predlagatelja dne 28.8.2007 na Okrožno sodišče v Kopru vložila pritožbo.
V pritožbi navajata, da je stališče na podlagi katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za sodni preizkus odpravnine in določitev primerne odpravnine pravno zmotno iz več razlogov :
1. Drugi odstavek 68. člena ZPrev-1 nalaga prevzemniku samo, kakšno vrsto nadomestila mora ponuditi in v kakšni višini in ničesar več. To pa pomeni, da iz 68. člena ZPre-1 popolnoma jasno sledi, da se tudi pri izključitvi manjšinskih delničarjev v primerih iz prvega odstavka 68. člena ZPre-1, uporabljajo vse določbe ZGD-1, ki urejajo izključitev manjšinskih delničarjev, razen pravila o tem, kakšna mora biti vrsta in višina nadomestila, ki jo ponudi prevzemnik kot glavni delničar. Iz tega sledi, da se v celoti uporabljajo tudi odločbe 388. člena ter 606. do 615. člena ZGD-1 o sodnem preizkusu primernosti odpravnine, saj drugi odstavek 68. člena ZPre-1 v ničemer drugače ne ureja pravice do sodnega preizkusa primernosti odpravnine.
2. Poleg jasne dikcije 68. člena ZPrev-1 je potrebno še dodatno opozoriti na določbo 69. člena ZPre-1. Ta ureja pravico izstopa manjšinskih delničarjev v primerih, ko prevzemnik po uspešni javni ponudbi pridobi najmanj 90 % delnic, torej gre za situacijo iz 68. člena ZPrev-1 , le da v tem primeru, skupščina ni sprejela sklepa o izključiti, ampak se za izstop odloči sam manjšinski delničar. Ta lahko v treh mesecih po objavi zahteva, da prevzemnik odkupi njegove delnice, namesto za znesek določen po ZGD-1, torej primerno odpravnino, za nadomestilo take vrste in v taki višini, kot je bilo odločeno v prevzemni ponudbi. Iz navedene določbe je razvidno, da zakonodajalec ne enači primerne odpravnine z nadomestilom ponujenim z javno ponudbo, ampak le domneva, da bi nadomestilo iz javne ponudbe lahko bilo primerno. Izstopajoči delničar pa ima v tem primeru pravico, da zahteva namesto nadomestila iz javne ponudbe primerno odpravnino po ZGD-1 in, ker (tudi v tem primeru) ni posebne omejitve, sodni preizkus v obeh primerih. Pri tem seveda ne obstaja noben razlog, da bi zakonodajalec izstopajočega delničarja postavil v slabši položaj, kot ga ima manjšinski delničar, ki ga glavni delničar izključi. Po razlagi teorije in sodišča prve stopnje, bi bilo torej izstopajočemu delničarju zagotovljeno, da za delnice prejme pravo vrednost, medtem, ko bi bila vrednost, ki bi jo prejel manjšinski delničar, ki ga glavni delničar izključi, odvisna od cene iz javne ponudbe, in torej ne od vrednosti ki predstavlja primerno nadomestilo. Poleg 33. člena ustave bi bil v takšnem primeru kršen tudi 14. člen ustave, ki zagotavlja enakost pred zakonom, 22. člen ustave, ki zagotavlja enako varstvo pravic ter 2. člen ustave, ki ureja načelo pravne države.
3. Ko se je postavilo enako vprašanje ob določbah § 327b nemškega zakona o delnicah (Aktinegesetz), ki temelji na nemškem zakonu o ureditvi javnih ponudb za pridobitev vrednostnih papirjev in o prevzemu podjetij (Gesetz zur Regelung von öffentlichen Angeboten zum Erwerb von Wertpapieren und von Unternehmensübernahmen z dne 22.12.2001), je bil predlog, da se cena iz javne ponudbe, po kateri je imel prevzemnik 90 % vseh delnic, šteje za primerno nadomestilo, zavrnjen zaradi ostre ustavnopravne kritike, zato je cena iz takšne javne ponudbe ostala podvržena sodnem preizkusu. Navedeno dejstvo kaže, da gre pri varstvu manjšinskih delničarjev vedno za varstvo ustavnih pravice do lastnine kot ene temeljnih pravic evropskega pravnega reda in je zato navedena ureditev tudi pomemben kazalec za našo pravno ureditev varstva manjšinskih delničarjev in to še toliko bolj, ker naše pravo družbe tesno sledi nemški ureditvi.
Predlagatelja sedaj čakata na odločitev ali bo pritožbeno sodišče ugodilo njuni pritožbi, razveljavilo sklep Okrožnega sodišča in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev.
Silvester Zaman
Janez Košak