Spomladanska dokapitalizacija je bila sicer v vrednosti 250 milijonov evrov, torej so vsi drugi solastniki skupaj vplačali le šest milijonov evrov, od tega drugi največji, belgijska banka KBC pet milijonov. Tako se je neposredni in posredni lastniški delež države v NLB zvišal na okoli 55 odstotkov, delež KBC pa upadel na 25 odstotkov od prvotnih 34 odstotkov. Srce pošasti NLB torej vseskozi vodi država oziroma od politikov po nadzornih svetih postavljeni bančniki. Rezultat tega vodenja je porazen, analiziral ga je ekonomist dr. Jože Damijan. Kot pravi, smo državljani kot lastniki od leta 1990 do lani prisilno financirali stroške sanacije in dokapitalizacij NLB v skupni višini 1860 milijonov evrov. V istem času nam je bilo s prodajo kapitalskih deležev - 34 odstotka KBC in pet odstotkov Evropski banki za obnovo in razvoj (EBRD) - ter z dividendami od NLB povrnjeno okoli 557 milijonov evrov. Lastniki smo tako v minusu za več kot 1100 milijonov evrov, od NLB smo nazaj dobili le okoli 30 odstotkov prisilno vloženega denarja. Toda pošast, katere srce je po besedah sociologa dr. Urbana Vehovarja, NLB, bi se hotela še naprej napajati z davkoplačevalskimi milijoni. Zaradi slabe kapitalske ustreznosti NLB sta uprava na čelu z Božom Jašovičem in nadzorni svet z Markom Simonetijem vladi in KBC predlagala novo dokapitalizacijo v višini 400 milijonov evrov. Nujno zahteva dokapitalizacijo NLB tudi Banka Slovenije, ki jo vodi guverner Marko Kranjec, ki pa se v preteklosti ni odzval na sporne odločitve upraviteljev NLB. Po beseda Damijana ima banka v svojem kreditnem portfelju kar več kot petino rizičnih in zelo rizičnih naložb. Velik delež teh gre na račun kreditov za odmrla gradbena podjetja in zloglasne menedžerske prevzeme. Kriminalni kredit Grepu Zaradi tega imajo na banki v svoji bilanci nenehno nove oslabitve in rezervacije, samo do septembra letos je bilo tega za 264 milijonov evrov, kar je za polovico več kot v enakem lanskem obdobju. V prvih devetih mesecih je imela banka že 114 milijonov evrov čiste izgube, lani je bilo te za 202 milijona evrov, predlani 89 milijonov evrov, to pomeni v zadnjih treh letih skupno izgubo v astronomski višini okoli 440 milijonov evrov. Jašovič prizna, da je slabih naložb v bilanci banke 15 odstotkov oziroma 1,7 milijarde evrov, po njegovem uprava nosi odgovornost za podcenitev velikega povečevanja insolvenčnih postopkov v več podjetjih in s tem povečevanja vsote slabih posojil. »Dokler ne bomo začeli normalno rasti, bo banka težko pokazala dobre rezultate in dobičke,« ugotavlja. Dodaja, da je vloga NLB dodeljevanje kreditov tistim, ki jih bodo vrnili. Pri tem se lahko ugrizne v jezik, saj je prav njegova uprava odobrila kriminalni kredit Grepu v višini 50 milijonov evrov (v konzorciju so večinoma državne banke skupaj odobrile 115 milijonov evrov) za gradnjo trgovskega centra v Stožicah ob stadionu, ko se je že vedelo, da gre za nasedlo investicijo. Ob tem se Jašovič očitno počuti osebno povsem odškodninsko varnega, saj si sicer ne bi dovolil bloditi, češ da je »vložek v Stožice varen«. 25 % + ena delnica - neumnost Seveda pameten človek ne bo dokapitaliziral take banke, če ne bo s tem dobil vseh možnosti za spremembo njenega poslovanja v bančno kulturno dejavnost. Država k sreči denarja za dokapitalizacijo nima več, saj se je v času Pahorjeve vlade znašla v izredno neugodnem javnofinančnem položaju. Vsako leto smo porabili dve milijardi več, kot smo ustvarili, javnofinančni primanjkljaj se giblje med petimi in šestimi odstotki BDP. Državni dolg je presegel 17 milijard evrov oziroma 40 odstotkov BDP, kar je sicer med nižjimi v državah Evropske unije, toda po stopnji rasti je med najvišjimi. Eden od poznavalcev slovenskega bančništva, ki ni hotel biti imenovan, ker je imel v preteklosti celo eksistenčne težave zaradi kritike NLB, ugotavlja, da se mora država povsem umakniti iz te banke. »Zadržanje lastniškega kontrolnega deleža v višini 25 odstotkov plus ena delnica je čista neumnost, to pomeni željo po nadaljnjem političnem vplivanju na poslovanje, pri prodaji pa znižuje vrednost podjetja.« Nihče pri zdravi pameti ob takih pogojih ne bo plačal polne cene, opozarja. Gospodarska rast v času Janševe vlade, s katero skušajo pri NLB upravičiti povečano kreditiranje, to se jim zdaj maščuje, po njegovem ne more biti izgovor za nespametno kreditiranje. Vse banke niso ravnale tako, kar se kaže v njihovem poslovanju, saj kljub krizi dosegajo dobičke. Po njegovih besedah je tudi Jankovičeva ekspanzija Mercatorja potekala politično po navezi. V letih vladanja LDS, ko je bil vse od 1992. do 2004. na čelu NLB njen kader Marko Voljč, naj bi Kučan neposredno nalagal Voljču, naj daje Jankoviču oziroma Mercatorju ugodnejše kredite kot za druge družbe. Ideološki fundamentalizem Naš sogovornik je glede usode NLB zelo črnogled, meni, da taka banka ne zanima nobenega strateškega kupca, morda le kakšno mafijsko banko iz južne Italije. Družba je zrela za stečaj, njeno ohranjanje nam samo škodi, koristi pa mafijskim elitam, tako ugotavlja. NLB likvidnost zagotavlja tudi država s svojimi več sto milijonskimi depoziti v banki. Konec leta 2009 je imela država v NLB naloženih 1,24 milijarde evrov. Damijan bi se med dvema možnostma, novo dokapitalizacijo ali prodajo za en evro, odločil za slednjo. Pojasnjuje, da bi se morala država, če bi bila razumen lastnik, sanacije banke lotiti takoj in odločno. Bančne bilance bi morali očistili slabih kreditov in ji omogočili kapital za normalno bančno poslovanje, ne pa povzročiti kreditnega krča, zaradi katerega propadajo slovenska podjetja. Na ta način so banke (celo zasebne) med drugimi uspešno reševali na Švedskem, Norveške, na Finskem, v ZDA. Damijan, ki se je za privatizacijo NLB (neuspešno) prizadeval že v času, ko je bil minister za razvoj v Janševi vladi (to je zaradi neprivatizacije kasneje ostro kritiziral), je ocenil, da se je ideološki fundamentalizem glede neprodaje NLB v času finančnega ministra Franca Križaniča še bolj razcvetel. Za ceno javnega pranja denarja, prisilnih dokapitalizacij, zmanjšanja kreditne aktivnosti in dragih kreditov. Medtem pa tržni delež NLB v Sloveniji še naprej upada, lani se je znižal za dve odstotni točki in pol, na 27,5 odstotka. ■ Po zakonu o gospodarskih družbah morajo organi vodenja in nadzora v njih pri opravljanju nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Družbi so odgovorni za škodo, ki je posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Odškodninski zahtevek, ki ga ima družba do člana organa vodenja ali nadzora, lahko uveljavljajo tudi upniki družbe, če jih družba ne more poplačati. Prav zanimiva bi bila situacija, v kateri bi Jašovič in drugi akterji NLB na sodišču dokazovali, da so na primer ob odločanju za posojilo v višini 50 milijonov evrov za propadajoči Grep pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Ker za morebitno ugotovljeno škodo odgovarjajo s svojim osebnim premoženjem, smo pregledali, ali so na primer nepremičnine v njihovi lasti pod hipoteko. V tem primeru bi se namreč zaradi neplačila najprej s hipoteko poplačal prvi upnik, šele potem bi prišla na vrsto banka, če bi seveda kaj ostalo. Predsednik uprave Božo Jašovič živi v hiši s 319 kvadratnimi metri neto tlorisne površine na Rojski cesti v Domžalah. Toda pozor, uradno je po zemljiški knjigi lastnik zgolj desetine hiše, devetdeset odstotkov pa ima v lasti Iva Jašovič (letnik 1932). Hiša ni pod bremenom hipoteke. Član uprave David Benedek živi na Dvoru v ljubljanskem Šentvidu, tik ob gozdu. Je edini lastnik hiše, velike 197 kvadratnih metrov, zgrajene pred sedmimi leti. Tudi njegova hiša glede na zapis v zemljiški knjigi ni pod hipoteko. Edini, čigar hiša je pod hipoteko, je član uprave Robert Kleindienst. Živi v hiši z neto tlorisno površino 104 kvadratne metre v Trzinu na Prešernovi ulici. Je polovični lastnik hiše, druga polovica je v lasti Mojce Kleindienst. Član uprave Marko Jazbec ne živi v hiši, pač pa v stanovanju, katerega lastnik ni on, ampak Saša Jazbec, letnik 1972. Stanovanje na Tacenski cesti pri Ljubljani je veliko 133 kvadratnih metrov, ima 16 kvadratnih metrov veliko teraso in osem kvadratnih metrov velik balkon. Stanovanje ni pod hipoteko. Ideološki fundamentalist državnega lastništva v NLB, minister za finance Franc Križanič. V zvezi z (ne)prodajo NLB je znano Jankovičevo stališče, da je ne bi dokapitalizirali niti prodali, ampak bi jo sanirali s priključitvijo Banke Celje. To je ekonomist Rado Pezdir v tokratni številki Reporterja v intervjuju ocenil za povsem nerealno, to ne bi rešilo NLB, še več, bila bi zgolj kaplja v morje. Pri Virantovi listi so za prodajo celotnega deleža države, dokapitalizaciji nasprotujejo. Na vprašanje novinarjev, ali naj država sodeluje pri dokapitalizaciji NLB, pri SD niso odgovorili, kot že rečeno pa Križanič iz njihovih vrst zagovarja državno lastništvo v NLB. V Janševi SDS se zavzemajo za to, naj država obdrži v lasti 25 odstotkov in eno delnico ter si v delničarskem sporazumu zagotovi ustrezno zastopanost v nadzornem svetu in nujnost soglasja glede strateških vprašanj. Zoper nenehne dokapitalizacije je tudi Radovan Žerjav iz SLS. Dodaja, da NLB ne more biti vreča brez dna, ki jo bomo davkoplačevalci znova in znova dokapitalizirali, a nikoli dokončno sanirali. Glede stališča vodilnih politikov o (ne)prodaji NLB, najbolj bode v oči Jankovičevo ostro nasprotovanje prodaji, saj bo imel kot verjetni novi predsednik vlade na to največji vpliv. Njegov glas proti prodaji pomeni nadaljevanje oziroma celo povečevanje pajdaškega klientelističnega poslovanja te državne banke. Zaradi kreditiranja nasedlega trgovskega centra v ljubljanskih Stožicah s 50 milijoni evrov bi morala uprava NLB z Jašovičem na čelu odškodninsko odgovarjati.

Medij: Reporter
Avtorji: Glucks Nenad
Teme: ZGD-1 zakon o gospodarskih družbah
Rubrika / Oddaja: Slovenija
Datum: 19. 12. 2011 
Stran: 40