Zadeva: Predlogi amandmajev na Predlog Zakona o dohodnini (EPA 1071-IV) druga obravnava DZ

Spoštovani,

v obravnavo vam posredujemo predloge amandmajev k Predlogu Zakona o dohodnini (ZDoh-2) in predlagamo, da jih Odbor za finance in monetarno politiko obravnava ter jih sprejeme kot amandmaje Odbora za finance in monetarno politiko.

Vsebina amandmajev je naslednja:

ODPRAVA PROTIUSTAVNE OBDAVčITVE

PREDLAGANI:

152. člen

(uporaba 98. člena tega zakona)

(1) Ne glede na 98. člen tega zakona, se za nabavno vrednost investicijskega kupona, ki je bil pridobljen pred 1. januarjem 2003, šteje vrednost na dan 1. januarja 2006.

(2) Ne glede na 98. člen tega zakona, se v primeru, ko je imetnik investicijski kupon pridobil z zamenjavo delnic pooblaščene investicijske družbe, ali delnic investicijske družbe, ki je nastala iz pooblaščene investicijske družbe, v postopku obveznega preoblikovanja pooblaščene investicijske družbe ali investicijske družbe, ki je nastala iz pooblaščene investicijske družbe, v vzajemni sklad, ali v postopku obvezne oddelitve dela sredstev pooblaščene investicijske družbe v vzajemni sklad, in sicer v roku in po predpisih, ki urejajo to področje, šteje, da je nabavna vrednost investicijskega kupona enaka vrednosti, ki se določi na podlagi nabavne vrednosti delnic pooblaščene investicijske družbe ali investicijske družbe pred preoblikovanjem oziroma pred oddelitvijo dela sredstev, upoštevaje veljavno menjalno razmerje v času zamenjave delnic pooblaščene investicijske družbe ali investicijske družbe za investicijske kupone vzajemnega sklada.

(3) Ne glede na drugi odstavek tega člena, se v primeru, ko je bila delnica pooblaščene investicijske družbe ali investicijske družbe, ki je nastala iz pooblaščene investicijske družbe, pridobljena na sekundarnem trgu pred 1. januarjem 2003, za nabavno vrednost delnic pred preoblikovanjem oziroma pred oddelitvijo dela sredstev šteje primerljiva tržna cena delnic na dan 1. januarja 2006.

(4) Ne glede na 98. člen tega zakona, se za nabavno vrednost vrednostnih papirjev in deležev iz 2. točke 93. člena tega zakona, ki so bili pridobljeni pred 1. januarjem 2003, šteje tržna vrednost na dan 1. januarja 2006, ki jo zavezanec dokazuje z ustreznimi dokazili, če teh dokazil ni, pa se upošteva knjigovodska vrednost na dan 1. januarja 2006.

(5) Ne glede na četrti odstavek 98. člena tega zakona se v primeru kadar zavezanec odsvoji delnico oziroma delež, ki jo je pridobil ob povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe v letih 2005 ali 2006 in je bilo tako povečanje obdavčeno kot dividenda, za nabavno vrednost tako pridobljene delnice ali pridobljenega oziroma povečanega deleža šteje nominalna vrednost delnice ali pridobljenega oziroma povečanega deleža ob preoblikovanju.

SE SPREMENI V:

152. člen

(uporaba 98. člena tega zakona)

(2) Ne glede na 98. člen tega zakona, se v primeru, ko je imetnik investicijski kupon pridobil z zamenjavo delnic pooblaščene investicijske družbe, ali delnic investicijske družbe, ki je nastala iz pooblaščene investicijske družbe, v postopku obveznega preoblikovanja pooblaščene investicijske družbe ali investicijske družbe, ki je nastala iz pooblaščene investicijske družbe, v vzajemni sklad, ali v postopku obvezne oddelitve dela sredstev pooblaščene investicijske družbe v vzajemni sklad, in sicer v roku in po predpisih, ki urejajo to področje, šteje, da je nabavna vrednost investicijskega kupona enaka vrednosti, ki se določi na podlagi nabavne vrednosti delnic pooblaščene investicijske družbe ali investicijske družbe pred preoblikovanjem oziroma pred oddelitvijo dela sredstev, upoštevaje veljavno menjalno razmerje v času zamenjave delnic pooblaščene investicijske družbe ali investicijske družbe za investicijske kupone vzajemnega sklada.

(3) Ne glede na četrti odstavek 98. člena tega zakona se v primeru, kadar zavezanec odsvoji delnico oziroma delež, ki jo je pridobil ob povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe v letih 2005 ali 2006 in je bilo tako povečanje obdavčeno kot dividenda, za nabavno vrednost tako pridobljene delnice ali pridobljenega oziroma povečanega deleža šteje nominalna vrednost delnice ali pridobljenega oziroma povečanega deleža ob preoblikovanju.

UTEMELJITEV:

K bistvenim elementom pravne države sodi pravna varnost, ki pomeni predvsem varstvo zaupanje v pravni sistem. Na to načelo se navezuje tudi prepoved povratne veljave zakonov,  predpisov in splošnih aktov, ki je definirana v 155. členu ustave. Drugi odstavek tega člena sicer določa, da imajo lahko nekatere določbe zakonov učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in se s tem ne posega v že pridobljene pravice. Retroaktivnost je torej dopustna v izrednih primerih, če sta izpolnjena hkrati oba pogoja. 152. člen predlaganega Zakona o dohodnini (glej zgoraj) obdavčuje kapitalske dobičke lastnikov vrednostnih papirjev, ki so si s tremi leti lastništva že pridobili pravico do neobdavčene odsvojitve (po takrat veljavnem zakonu, ki je prenehal veljati 1. 1. 2006), krši 155. člen ustave, saj javna korist iz njegovih določil ni razvidna, poleg tega pa posega v že pridobljeno pravico lastnikov vrednostnih papirjev do neobdavčene odsvojitve. Na načelo pravne varnosti in zaupanja v pravni sistem se navezuje tudi pravica do enakih pogojev pridobitve pravic, ki jih je določal takrat veljavni zakon. To pomeni, da morajo imeti lastniki vrednostnih papirjev, ki so jih pridobili v času veljave zakona možnost, da po treh letih lastništva odsvojijo vrednostne papirje neobdavčeno. Ko so namreč pridobili vrednostne papirje, so delovali v veri, da jih bodo čez tri leta lahko prodali neobdavčeno, ker je tako določal takrat veljavni zakon. če bi vedeli, da se bo ta po enem ali dveh letih spremenil in bodo morali plačati od svoje naložbe davek, bi se morda odločili za drugačno plemenitenje denarja. Predlagani popravek 152. člena Zakona o dohodnini  je v skladu z načelom pravne države in prepovedjo retroaktivne veljave pravnih aktov. Popravek določa, da pred začetkom veljave tega zakona (1. 1. 2006) veljajo določbe prej veljavnega zakona, le zaradi kompatibilnosti z novim zakonom je davčna stopnja znižana s 25% na 20%. Pravni red določa, da je zakon veljaven, dokler ga ne nadomesti novi zakon, ki pa s svojo veljavnostjo ne sme posegati nazaj in spreminjati pravic, ki jih je določal predhodni zakon.

ZMANJŠANJE OBDAVčITVE KAPITALSKEGA DOBIčKA

PREDLAGANI:

96. člen

(oprostitev)

(1) Dohodnine se ne plača od dobička iz kapitala, doseženega pri odsvojitvi kapitala po 20 letih imetništva.

SE SPREMENI V:

96. člen

(oprostitev)

(1) Dohodnine se ne plača od dobička iz kapitala, doseženega pri odsvojitvi kapitala po treh letih imetništva.

PREDLAGANI:

132. člen

(stopnja dohodnine od dohodka iz kapitala)

(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena se stopnja dohodnine od dobička iz kapitala znižuje vsakih pet let imetništva kapitala in znaša po dopolnjenih:

1. petih letih imetništva kapitala: 15%,

2. desetih letih imetništva kapitala: 10%,

3. 15 letih imetništva kapitala: 5%.

SE SPREMENI V:

132. člen

(stopnja dohodnine od dohodka iz kapitala)

(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena se stopnja dohodnine od dobička iz kapitala znižuje vsako leto imetništva kapitala in znaša po dopolnjenem:

1. enem letu imetništva kapitala: 15%,

2. dveh letih imetništva kapitala: 5%,

3. treh letih imetništva kapitala: 0%.

UTEMELJITEV:

Pri predlaganem zmanjšanju davčne stopnje se sklicujem na diplomsko delo Milene Burgar (Ekonomska fakulteta, marec 2005), ki navaja izjave uglednih svetovnih ekonomistov o škodljivem vplivu visoke obdavčitve kapitalskih dobičkov na trg in pretakanje kapitala (poglavje 2.1 - Musgrave in Rosen). Glavni razlog za to, da je priliv iz kapitalskih dobičkov v Sloveniji majhen namreč ni v nizki stopnji obdavčitve, temveč v skromnem obsegu kapitala. Slovenija bi morala delovati v smeri krepitve kapitala in s tem v večanju osnove (poglavje 2.4 - Kordeš). Relativno ugodna obdavčitev kapitala bi privabila tako domači, kot tuji kapital in s tem močno povečala osnovo za davek. Visoki davki na kapitalske dobičke spodbujajo beg kapitala v tujino. Dolgoročno takšne ekonomije postanejo delovno intenzivne, saj imajo manj kapitala v proizvodnji in posledično se niža produktivnost in dohodek (poglavje 2.4 - Cnossen).

V primerjavi z drugimi evropskimi državami, kjer je kratkoročni kapitalski dobiček določen s prodajo vrednostnih papirjev po enem letu lastništva ali manj, je bila v Sloveniji ta meja že v prejšnjem zakonu trikrat daljša, novi zakon pa jo je podaljšal na nerazumnih 20 let. V več kot polovici naštetih držav v tabeli 2, dolgoročni kapitalski dobiček (kar pomeni lastništvo več kot eno (!) leto) ni obdavčen. Davčni sistem kot ga ima Slovenija vklene vlagatelja v trenutni portfelj, saj zaradi davčnih obveznosti ta ne želi premikati kapitala. Posledica je ustavljen pretok kapitala in njegova ne optimalna razporeditev (poglavje 2.1 - Rosen).

Davčna analiza OECD Enterpreneurship and Growth, Tax Issues (2002) opozarja da visoki davki na kapitalske dobičke zmanjšujejo varčevanje in naložbe, negativno vplivajo na ponudbo kapitala in razvoj podjetij, zavirajo razvoj kapitalskega trga, spodbujajo selitev kapitala, povečujejo davčne utaje in zmanjšujejo davčne prihodke, odvračajo zaposlene od aktivnega lastništva v podjetjih ter zavirajo nagrajevanje menedžerjev ob uspešnem poslovanju podjetij. Nižja davčna stopnja, lahko (kar se na prvi pogled sliši paradoksalno) poviša davčne prihodke, če je davčna stopnja takšna da se kažejo prej naštete negativne posledice.

Obljube vladajoče koalicije da bo skrajšala (!) obdobje po katerem kapitalski dobički ne bodo obdavčeni (in s tem povečala likvidnost kapitalskega trga, vzpodbujala varčevanje ter vse oblike vnovičnega vlaganja dohodkov od kapitala v večjo produkcijo in razvoj) so tako ostale le obljube. Veliko bolj ekonomsko učinkovita (z vidika razvoja stabilne ekonomije) in socialno pravična bi bila visoka obdavčitev luksuzne potrošnje in lastnine, kot so recimo vikendi, več kot eno stanovanje, vile, jadrnice, jahte, luksuzni avtomobili,…

V Evropi je trend zmanjševanja davkov, medtem ko se ti v Sloveniji povečujejo. Evropske države se zavedajo da se ob prostem pretoku kapitala in dela ta seli v davčno bolj ugodne države. Slovenija bi morala izkoristiti to dejstvo sebi v prid in postati davčna oaza z nizko obdavčitvijo kapitala in tako privabiti tuje vlagatelje. Tako pa se je odločila za nasprotno pot in postala z retroaktivnim obdavčevanjem in neprestanim spreminjanjem davčnih zakonov davčno neprijazna država, ne samo za tujce, ampak tudi za lastne državljane.

K navedenemu velja dodati, da je od davčnih bremen z ene strani odvisna konkurenčna sposobnost gospodarskih subjektov na trgu, z druge strani pa tržna moč porabnikov proračunskih sredstev. Proračunska politika mora zato biti zasnovana na načelu splošnih koristi javnih izdatkov, načelu ekonomičnosti, načelu sorazmerja med dajatvijo in protidajatvijo in načelu ravnotežja med izdatki in narodnim dohodkom - cost-benefit analiza. Analiza ima več stopenj, od ugotavljanja koristi in stroškov do ugotavljanja maksimalne razlike med skupnimi koristmi in stroški.

Teh nujnih predpostavk pri določanju vrste in višine davkov Ministrstvo za finance ne upošteva. Ministrstvo, kot kaže, ni opravilo analize in ugotovilo, ali je obseg in kvaliteta posameznih javnih dobrin, katerih produkcija se financira iz javnih sredstev, v sorazmerju s stroški, ki z njihovo produkcijo nastajajo. Po mnenju številnih strokovnjakov je velik del javnega sektorja, ki se financira iz proračunskih sredstev, neustrezno organiziran, ekonomika njegovega poslovanja je slaba, vodilni kader pa nezadostno usposobljen za vodenje. Posledica so visoki stroški javnega sektorja, ki se pokrivajo iz proračuna. Ta je zato po nepotrebnem napihnjen, država pa ga polni z uvajanjem visokih davčnih bremen, s katerimi obremenjuje gospodarske subjekte in fizične osebe. Tako stanje je še posebej očitno na področju zdravstva (preštevilne bolnice na majhnem slovenskem ozemlju, neekonomičnost Kliničnega centra v Ljubljani itn.), pa tudi v drugih delih javnega sektorja. Vzpostavitev sorazmerja med koristmi in stroški bi bistveno prispevalo k znižanju potreb po davčnih bremenih.

Davčni sistem bi moral biti oblikovan na podlagi zgoraj navedenih analiz. Naloga države je torej, da z zakoni skupno davčno breme porazdeli v skladu z načelom pravičnosti in sorazmernosti, upoštevajoč gospodarski položaj posameznih subjektov. Naslednja naloga države je, da skrbi za dosledno izterjavo davčnih bremen. Naši davčni organi to svojo obveznost izvajajo le delno, saj je delovanje davčne inšpekcije, ki naj bi poskrbela za dosledno izterjavo davkov in odkrivanje davčnih utaj (še zlasti s področja storitvenih dejavnosti npr. gostinstva, obrtnih dejavnosti, alternativnih zdravilcev ipd.) nezadovoljivo. Z boljšim delovanjem davčnih inšpekcijskih služb bi bilo mogoče zajeti bistveno več davkov in povečati proračunska sredstva, kar bi posledično zmanjšalo potrebo po uvajanju novih davkov in znižanju davčnih stopenj ter povečanju konkurenčnosti gospodarstva.