Kodil se je leta 1973. Na Ijubljanski ekonomski fakulteti je diplomiral natanko pred desetletjem, 2001. je magistriral na Indiana University, Kelley school of bussines, in 2003. tam še doktoriral. Na domači fakulteti je vse od diplome asistent pri več predmetih s področja financ, v obdobju 2003-2005 je predaval še v ZDA, na fakulteti, kjer je doktoriral. V letih 2003 in 2004 je svetoval Mobitelu, od leta 2000 pri več projektih tudi slovenskim vladam. Nazadnje je bil predsednik vladne svetovalne skupine za privatizacijo, zdaj pa je namestnik predsednika novega vladnega strateškega sveta, ki ga vodi dr. Marjan Senjur.
Od lani poleg tega vodi upravljanje premoženja v KD Group. gospodarstva, ki sem ji predsedoval. Pripravila je priporočila, ki jih je nato sprejela tudi vlada. Sklada zdaj delujeta na podlagi teh priporočil. Sama odločitev evropske komisije pa za njuno nadaljnje ravnanje po mojem ni bistvena. Kot ste izjavili, ti ukrepi predvidevajo, da je naprodaj vse premoženje, katerega lastnlk Je država, vendar ne na silo. Lahko pojasnlte? Osrednje sporočilo svetovalne privatizacijske skupine je bilo, da morata sklada pri vseh prodajah ravnati kot dober gospodar in si pri tem za glavno merilo zastaviti doseganje kar najvišje cene. Oblikovali smo tri skupine podjetij in naložbe v vseh treh so naprodaj. Pri prvih dveh skupinah, tržnih in netržnih naložbah, smo določili okviren rok za prodajo. Za tretjo pa smo presodili, da zaradi različnih vzrokov časovno omejevanje prodaje ni ustrezno. Toda kot vidite, tudi pri posameznih podjetjih iz te skupine že potekajo nekatere prodajne aktivnosti. Predsednikstrateškega sveta Marjan Senjur je pred kratklm glede počasne prlvatizacije dejal, da so se pri skoraj vsakem poskusu prlvatizacije posameznlh podjetlj pokazali posebni interesi, ki umlku države nasprotujejo. Se strinjate, da je bila vlada prl prlvatizaciji manj uspešna, ker še ni povsem prepričala javnostl, da je smiselna? Seveda je mogoče, da se pri večjih projektih pojavijo posamezni interesi. Nekateri bolj navijajo za hitro, drugi za počasno privatizacijo, večini, kot se zdi, pa najbolj ustreza status quo. Kako javnost prepričatl, da privatizacija ni nekaj slabega, da sindikati prl tem ne gredo takoj na cesto? Mislim, da je to spoznanje v javnosti že dozorelo, saj je tudijanševa vlada in koalicija zmagala s programom umika države iz gospodarstva in ga kot enega od temeljnih načel zapisala v svojo koalidjsko pogodbo. Javno mnenje je po mojem prepričano, da je umik države iz gospodarstva smiseln. Morda se razhajamo samo v postopkih in hitrosti. Država naj bi neposredno in posredno, prek skladov, še vedno obvladovala okoli 30 odstotkov vrednostl slovensklh podjetij. Na nedavni poslovni konferenci javnega sektorja ste dejali, da je ta delež prevellk. Kakšen bl po vašem moral biti, glede na primerjave s članicaml EU? Navedbi številke bi se izognil, kajti ni enoznačnega odgovora, kolikšen delež državnega lastništva je za neko gospodarstvo ustrezen. V Francijl, denlmo, je država še vedno lastnica Renaulta, vendar ni to prav nič sporno... Menim, da za vsa podjetja, ki delujejo v tržnih razmerah in se srečujejo s konkurenco, lastništvo države ni nujno. Pa obstaja pravilo, da je državno lastništvo v podjetjlh nekaj slabega? Lastništvo samo po sebi ne pomeni nič slabega. Bolj gre za njegovo upravljanje. Empirične študije kažejo, da premoženje najbolje upravljajo tisti, ki so najbolj zainteresirani za dobro upravljanje. To pa so pravi zasebni lastniki. Država ne more bltl? Zelo, zelo redko. Po študijah sodeč so podjetja v zasebni lasti bolj učinkovita. All to velja tako za vellke korporacije kot srednja In mala podjetja? Da, praviloma za vse, razen za nekatera infrastrukturna in monopolna podjetja. Kollkšen pa je delež državnega lastništva v članlcah EU, kamor slovenska podjetja največ Izvažajo? Različen. V nekaterih je podoben našemu, v drugih je manjši. Primerjanje s Francijo ali Nemčijo se mi ne zdi smiselno. Po mojem ne v Franciji ne v Nemčiji to ni najbolje urejeno. Obe imata precejgospodarskih in družbenih težav. Zgledovati se moramo po najboljših svetovnih praksah. In za Slovenljo bl bllo po vašem najbolje, da bl država ta delež zmanjšala? Da, razen v monopolnih podjetjih, kot so železnice in nekatere druge infrastrukturne dejavnosti. Kaj ste ali še boste predlagall vladi, da bi preprečill zlorabe pri prodajl netržnih naložb v 158 podjetjih, da se torej tl deleži ne bi proda-Jall pod mlzo vnaprej znanim domačlm kupcem, da ne bi menjavall lastnika neopregledno, brez Javnlh razpisov? Svetovalna skupina, ki sem jo vodil, je predlagala, da se uvedejo javna vabila k dajanju ponudb, kar se zdaj tudi počne. Tako množičnih pozivov k oddajanju javnih ponudb v preteklosti ni bilo. Predlagali smo dražbe, objavljene v dnevnem časopisju in na spletnih straneh. Mislim, da Kad in Sod tega še nista uporabila. Predvsem takrat, ko niti javna ponudba ni uspešna, pa se lahko začnejo dejavno iskati kupci za skladove deleže. Zgodilo se je že, da se na javne ponudbe Kada in Soda ni nihče odzval. V takih primerih je potem treba neposredno poiskati kupce, ne pa razpise objavljati v nedogled. Deleže katerih podjetlj bi bilo smiselno prodati z mednarodnimi javnimi razpisi? Investitorji, ki veliko vlagajo po svetu, spremljajo tudi slovensko dnevno časopisje. Javni razpisi bi bili po mojem pametni za vsa večja podjetja, kjer so tržne kapitalizacije najmanj sto milijonov dolarjev. Merkur je verjetno že en tak primer, pa tudi Petrol in Krka, če se bo kdaj to zgodilo bo prišlo do tega, vsekakor. Za večja slovenska podjetja so mednarodni javni razpisi smiselni. Za manjša pa po mojem zadostuje objava na spletnih straneh ali v domačem dnevnem časopisju. Ustavlva se še pri netržnih naložbah, za katere se v primerjavi z borznimi težje določl ustrezno tržno ceno... Pri teh naložbah res nimaš nekega sidra, s katerim bi se primerjal. Prav zato se je treba toliko bolj truditi, da poiščeš čim več možnih kupcev. Empirične študije kažejo, da je cena maksimirana takrat, ko za naložbo tekmuje več kupcev. Nekdanji gospodarski minister Matej Lahovnikje konec leta 2004 izjavll, da je denaclonalizacijski primanjkljaj Soda ocenjen na 150 milljard tolarjev ali 75 tisočakov na prebivalca. To še vedno drži ali se bo števllka glede na predlagani umik Kada in Soda iz podjetij spremenila? Teh številk ne poznam natančno, lahko pa se znesek zmanjša, če bo Sod uspešno prodajal in upravljal svoje premoženje. Po katerem ključu ste Izbrali osemnajst naložb v podjetjih, uvrščenlh vtretjo skupino, kjer ni določen časovnl okvir prodaje? V posebno skupino smo uvrstili podjetja, za katera veljajo zakonske omejitve pri prenosu lastništva, denimo igralnice, potem tista, kjer je država neposredno prevladujoč lastnik, kot so finančne ustanove, ter nekaj naložb, ki so se nam zdele preprosto prevelike, da bi zanje postavljali časovne roke. Pri tistih, kjer je država neposredno prevladujoč lastnik in je zanje ustanovila posebne privatizacijske skupine, pa je smiselno, da Sod in Kad delujeta usklajeno z njo. Za Telekom, ki je bil pred kratkim imščen na borzo, nekateri pravijo, da je bil ugoden čas za privatizacijo že zamujen... Lahko je biti pameten za nazaj. Leta 2006, petnajst let po odpravi socializma, se moramo žal še vedno ukvarjati s privatizacijo. Mnogo bolje bi bilo, da bi se država umaknila iz gospodarstva že pred desetletjem. Toda stanje je pač tako, pri čemer velja dodati, da je bolje pozen in postopen umik države iz gospodarstva kot pa nikakršen. Je še upravičen strah, da bl tujci pokupili najboljša slovenska podjetja in bi se zgodilo enako kot v nekaterih vzhodnoevropskih državah, denimo na Češkem ali Madžarskem, kjer tudi zaradi njihovega načlna privatizacije zdaj prihaja do družbenih napetosti in nemirov? Po mojem do nemirov ne prihaja zaradi privatizacije. Pa vendarle, najboljša podjetja so prodali tujcem, potem pa je kljub temu nastal gospodarski zastoj... Tega ne bi povezoval, mislim tudi, da Slovenija ni čisto primerljiva z omenjenimi državami. Vsaka država, vsaka privatizacija je zgodba zase. Strah pred tujci pri privatizaclji največjih slovenskih korporacij torej ni utemeljen? Pri delu populacije oziroma v javnosti ta strah verjetno obstaja. Po empiričnih študijah, ki jih poznam, so mednarodne korporacije lahko boljši upravitelji kot domači lokalni, a politično odvisni menedžerji. V Sloveniji smo blll priča precej menedžerskim odkupom, denimo v BTC, SCT, Autocommerceu, nekaj, na primer v Vlator-Vektorju all Istrabenzu, pa se jlh še napoveduje oziroma se o njih uglba. Bi predlagali, da Kad In Sod svoj malo manj kot 30-odstotni delež prodata vodilnlm z Igorjem Bavčarjem na čelu, ali naj ga poskušata prodati z mednarodnim javnim razpisom? 0 tem, kaj naj Kad in Sod počneta s svojimi naložbami, seni že svetoval, namreč, da naj se trudita prodajati pregledno s ci-Ijem, da se doseže najvišja cena. Če uprava v boju z drugimi kupci ponudi največ, nimam prav nič proti temu, da se delež prepusti njej. Toda ponuditi mora največ in drugi kupci morajo dobiti priložnost, da enakovredno izkažejo svoj naložbeni interes. S tem, da bi imel menedžment pri odkupu skladovlh deležev prednost le zato, da bi podjetje ostalo v slovenski lasti, pa se ne strinjate? Vsekakor ne. Naloga upraviteljev državnega premoženja je, da ga čim bolj uspešno upravljajo v korist davkoplačevalcev. Kaj sicer menite o menedžerskih odkupih? Vaš kolega Maks Tajnikar je v pogovoru za Mag dejal, da jlm v tranzlcljskih gospodarskih razmerah nasprotuje In da bl bll marsikateri od tistlh, ki so bili pri nas zakoniti, v ZDA zelo sporen. Kaj je bilo v ZDA sporno in katere primere je imel v mislih, težko sodim. V kapitalizmu so menedžerski odkupi nekaj običajnega, tako da jim ne nasprotujem. Običajno najbolje uskladijo interese lastnikov in menedžerjev. Glavni problem pri upravljanju podjetij je ravno razhajanje med temi interesi. Če so menedžerji hkrati delni ali večinski lastniki, je ta del neučinkovitosti odpravljen. Menedžerske odkupe načeloma pozdravljam, ključno se mi zdi, da so opravljeni pregledno in skladno z zakonom. Se vam ne zdl sporen njihov način financlran]a, namreč, da menedžerjl odplačujejo posojila z dlvldendaml, saj se podjetle pri tem lahko izčrpava? Ne. Kdor postane lastnik, se pač odloči, ali želi puščati denar podjetju ali ga jemati ven, saj je to njihova legitimna pravica, ki izhaja iz lastništva. Se vam zdi danes potreben poseben zakon o pravnlh naslednicah pidov, ki je v pariamentaml proceduri že od leta 2001, a še vedno nl sprejet, z njim pa naj bi zaščltlll pravice mallh certifikatskih delničarjev, kollkorjih fe pač še ostalo? Po svoje je ta zgodba žal res že zamujena. Kako gledate na tranzicijske zgodbe v pidih, ko so bill pri raznih delitvah in združitvah mali delnlčarjl pogosto prisllno iztisnjenl Iz njlh ali celo razlaščenl? Interesi certifikatnih delničarjev bi bili po mojem lahko bolj zaščiteni. Zakaj niso, ne vem. V Sloveniji imamo precej neučinkovita sodišča, tudi razumevanje interesov in pravic malih delničarjev ni bilo vedno najboljše. Mentte, da država ne pospešuje dovolj malega delničarstva kot denlmo na zahodu? Sedanja vlada je tudi v koalicijski pogodbi to zapisala kot eno od vodil svojega delovanja. Nekatere stvari so se spremenile, na primer novi zakon o trgu vrednostnih papirjev vsaj delno popravlja nekatere pomanjkljivosti, res pa je, da razmere še niso optimalne. V Sloveniji zadnje čase bolj kot povečevanje malega delnlcarstva poteka pospešena koncentracija premoženja. . Samo število niti ni pomembno. Ne glede na to, koliko je malih delničarjev, pa morajo biti njihove pravice dobro zaščitene. Samo če so lastniške pravice najšibkejšega člena v gospodarstvu zaščitene, kapitalistični sistem dobro deluje. • SILVESTER ŠURLA silvester.surla@mag.si
Medij: Delo - Mag
Avtorji: Šurla Silvester
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Intervju
Datum: 15. 11. 2006
Stran: 48
