ingospodarskih usmeritev, kipa se njihovo izva-janjevpraksi večinoma ne ujema z deklarira-nimi cilji. Kar končno razkriva njihovo poli-tično dvoumnost m družbeno-gospodarskoneverodostojnost.Medtem ko premier ]anša, baje zaskrbljen za-radi pretiranega bogatenja podjetniških la-stnikov m menedžerjev, odločno napovedujeboj grabežljivim tajkunom m njihovim nepre-glednim, kartelsko monopolno povezanimpodjetniškim hobotnicam, zasebnega pola-ščanja željna kasta podjetnikov in njihovihnadzormkov kar naprej ponavlja, daje drža-va slab gospodar. Zato da se mora povsemumakniti izpodjetij in se ne več vtikati vanje -kot da bi bila država nekakšen abstraktnimonstrum, nepa živi ljud]e,tisti, ki, izbranipostrankarskem ključu, z državo (večinoma sla-bo) upravljajo, ker, izkoriščajoč priložnost,pretežno bolj skrbijo za lastni kot za splošniblagor.Za popolno likvidacijo državne lastnine so najbolj podjetni slovenski menedžerji iznašliedinstveno rešitev. Potem ko so svoje, v časutranzicijske anarhije zlahka pridobljene mili-jarde varno spravili po bankah Kajmanskihotokov, na Maldivih ali drugje, noveprodaja-ne deleže slovenske drzavne »srebrnine« eno-stavno pridobijo z najemom bančnega posoji-la, zanj pa jamčijo banki z na dolg »kupljeni-mi« delnicami. Po mnenju nekdanjega guver-nerja BS Mitje Gasparija je tako »urejanje zzakonom odredil nekdo, ki se ne spozna nabančno regulativo«. Poslovanje s takim »vir-tualnim kapitalom« pa je kotpisano na kožotajkunom, saj povečuje možnost za prevze-mne kapitalske transakcije ter dokapitaliza-cijsko iztiskanje in siromašenje večine malihdelničarjev. Kam bopripeljalo to hazarderskokupčevanje in. prekupčevanje z napihnjenimikapitalskimi baloni m kaj bo v končniposledi-d pomenilo za splošno stanje države, odgo-vornih očitno ne skrbi. Hkrati pa nezadržno naraščanje inflacije indviganje cen zaostruje številna nasprotja. ingrožnje s stavkami, kijihpovzročajo težavamustrezne zahteve uslužbencev oziroma stav-kovne grožnje njihovih sindikalnih predstav-nikov na področju zdravstva, šolstva, social-nega in pokojninskega varstva; med njimi šeposebej upravičene terjatve bedno plačanevečine proizvodnih delavcev, ne samo po po-višanju plač, ampak tudipo delezu pri dobič-ku, ki ga kotproizvajaki dejansko soustvarja-]0 in imajo do njega pravico. Vrh tega nara-ščajoče razslojevanje kliče po temeljiti reviziji kriminalne anarhije in korupcije v upravnihslužbah, ki sta se razbohotili pri javnih naro-čilih ingradnjah, ter po strankarsko privilegi-rani, diferencirani razprodaji družbenegaimetja. Kliče po resni reviziji nedopustne dra-žitve zdravil in zlasti reviziji zadnjega, visoke-ga dviganja cen osnovnih živil in potrebščin,ki bodo po napovedih segale še v prihodnje le-to in najbolj prizadele siromasne.Ko sem prebirala izjave pristojnih z različnihuradnih ravni, ki so (med njimi celo zastopni-ca potrošnikov) kljub nekaterim pomislekomkončno ugotovili, da ni mogoče ničesar storitizoper te presenetljive podražitve, sem se spo-mnila, daje v nekdanji kapitalistični kraljevi-ni Jugoslaviji država trgovcem uradno pred-pisovala strogo določen sistem marž. Uradni-kifinančne direkcije (nekdanji financarji) paso praviloma dvakrat letno hodili po trgovi-nah nadzirat izvajanje. Za »osnovne pre-hrambne artikle« so bile določene marže 5 do10 odstotkov. (Za uradno predpisane marževem iz izkusnje, ker sem rasla v trgovski druži-ni.) Za današnjo rast cene mleka (po napove-di naj bi se dvignila kar do 50%) m drugeosnovne hrane torej ni kriv le kapitalizem mtudi ne uvedba evra, kot namje bilo sporoče-no od EU. Ostane torej sramotno dejstvo, dasamostojna Slovenija kot naša ustavno za-jamčena socialna domovina ni zmožna zmaržami normirati cen osnovnim živilom vprid najbolj socialno ogroženim ter nekolikoobrzdati menedžerski pohlep.Karpa seveda ni lahko po poldrugem desetle-tju naraščajoče prevlade pridobitniške misel-nosti, ki bi bilo - po prepričanju velepodjetni-ka Matjaža Gantarja - manj političnega razu-mevanja zanjo »nevarno za družbo«. V imenu uveljavljanja vseodrešujoče dobičkonosnostiGantar v svojem nedavnem vzvišeno ironič-nem sestavku v Delovem FT avtoritarno poši-Ija v tujino vse »šivilje, ki ne bodo postale bio-kemiki, fiziki, borzne posrednice ali vsaj resnajboljse sivilje v Evropi«.Veliki poslovnez (kot še marsikdo) odtno neve, da imamo in smo imeli v slovenskih podje-tjih (Mura, Labod, Rašica, Lisca, Almira, Ple-temna idr.) kardovolj takih šivilj inpletilj; ne-primerno več, kot pa je in je bilo sposobnihmenedžerjev, ki bi s strokovnim prenavlja-njem razvojnih programov in z učinkovito or-ganizacijo podjetnega marketinga znaliuspešno plasirati njihove visoko kakovostneizdelke. Toda (ne)sposobnost menedžerjev,čepravpomeni osnovno gospodarsko vpraša-nje, je zunaj diskusije. Izbrani predvsem postrankarskih ključih ostajajo menedžerji ne-dotakljivi, tudi kadar »ustvarjajo« velike izgu-be, samovoljno nastavljajo ali odpuščajo terdržijo pri bednih plačah zaposlene v šahu zraznimi prestrukturiranji in z grožnjami opreselitvi podjetja na tuje ali z ukinitvijo proi-zvodnje - vse v imenu trajnostno razvojne tek-me za osebni dobiček.Prav v tem vračanju k zastareli, pridobitniškoomejeni brezvestni miselnosti prvotnega ka-pitalizma, k odnosu, ki mu absolutno podreje-ni izvajalec šteje le za dobičkonosno »delovnosilo», ne pa za enakovrednega sočloveka in.sodržavljana, ki mu pripada za dostojno ži-vljenje potreben relativni delež osnovnih do-brin, je vir današnjega razslojevanja m raz-človečenja. Popredmetenje in odtujitev pa statemelj današnjega globalistično oligarhične-ga »demokratičnega« totalitarizm.a. KDRAGA AHAČIČ, Ljubljana

Medij: Delo - Sobotna priloga
Avtorji: Ahačič Draga
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Sobotna priloga
Datum: 29. 12. 2007
Stran: 39