sopred dvema tednoma med drugimposkušali definirati pojem nacionalnega in-teresa (trajnostna blaginja in varnost čimvečjega števila prebivalstva); dejansko pa seje diskusija osredotočila predvsem na po-men in napake pri odnosu do lastništvapodjetij v preteklosti.»Kdor izgubi svoje gospodarstvo, misleč, dabo obdržal neodvisnost, bo izgubil oboje,« jes citatom ameriškega predsednika Jeffersona svanl prof. Janvit Golob, kemik. Nekaj podobnega se je zgodilo teden pozne-je na posvetu o privatizaciji, ki ga je pripra-vila Pahorjeva Socialdemokratska stranka.Ta četrtek pa je Pop tv v Trenjih poskušalaodgovoriti na vprašanje, ali je bila prodajaNKBM koristna ali v škodo države, ali bo za-radi menedžerskih odkupov Slovenijo resobvladovalo šest do deset družin itd.Za javno odpiranje takih vprašanj je več ra-zlogov.Prvič, v času te vlade je prišlo do kar nekajspornih privatizacij. Nekateri, ki so (bili)blizu vladajoči politiki, so pridobili velikan-ske koristi, država ali njene institucije pa najbi bile prikrajšane.Najbolj razvpitaje prodaja deleža Mercator-ja Pivovarni Laško in Istrabenzu v letu 2005, v katero je bilo vključena tudi prepustitevdnevnika Delo v posredno upravljanje vla-de oz. njenih nastavljencev. Transakcijo zlastniškimi deleži Mercatorja je v intervjujuza revijo Mag nedavno kot napako vladeoznačil celo premier Janša.Drugič, končali ali začeli so se privatizacijskipostopki nekaterih pomembnih podjetij(npr. Slovenske industrije jekla, Splošneplovbe, NKBM, Telekoma). Nekateri drugiso bili napovedani (Luka Koper, AerodromLjubljana).Prodaja 75-odstotnega deleža Slovenske in-dustrije jekla, sanirane z davkoplačeval-skim denarjem, je tipičen primer. Po mne-nju kritikov je bila povsem odveč. Železar-ne, prodane ruskemu kupcu, so namreč zelodobro poslovale. Sporna je bila procedura,pa tudi cena; ruski kupec naj bi po izračunihplačano kupnino poravnaval iz dobička sa-mih železarn v pičlih treh letih. Podobnonesmiselna naj bi bila prodaja deleža Splo-šne plovbe. Zadnje dni po pričakovanju buri duhovezdaj že po malem škandalozna prodaja 49-odstotnega deleža NKBM, prav tako sanira-ne z davkoplačevalskim denarjem. Kritiki jiočitajo netransparentnost, diskriminator-nost, odsotnost vnaprej znanih kriterijev zaizbiro poučenih vlagateljev in prenizko ce-no. S prodajo ni zagotovljena ustrezna dol-goročno stabilna lastniška struktura, ki je zabanke izredno pomembna. Več delnic naj bidobili vlagatelji, ki uživajo naklonjenostvladajoče koalicije, in premožni državljani.Tu pa so tudi nekateri domnevno sporni ve-liki menedžerski odkupi. Zaradi njih se segovori o tajkunizaciji oz. oligarhizaciji Slo-venije. Mediji ob teh primerih postajajo če-dalje bolj nasršeni. Ljudje postaja strah, dabodo na milost in nemilost prepuščeni do-mačim turbokapitalistom, obsedenim z do-bički in zajetnostjo svojih bančnih računov.Obstaja nevarnost, da se vsi direktorji znaj-dejo v istem košu obtožb, kar se je v preteklosti že veckrat zgodilo. Lekcija z malo učinkiDolgo je veljalo, da se je Sloveniji bolj kotdrugim tranzidjskim državam uspelo izo-gniti pastem privatizacije, operacije, ki selahko zgodi le na nekaj stoletij.K temu so pripomogle tudi nekatere srečneokoliščine. Slovenija je bila tudi po prevze-mu dolgov bivše skupne države relativnomalo zadolžena. Ni ji bilo torej treba proda-jati najbolj vitalnih podjetij, da bi polnila lu-knje v proračunu (kot na primer Madžar-ski). Drugič, imela je nekaj prvovrstnih eko-nomistov. Ti se niso strinjali s stališči IMF inSvetovne banke, ki sta pod pokrovitelj-stvom ameriških oblasti tranzicijskim drža-vam vsiljevala hitro privatizacijo, po mo-žnosti z brezplačno razdelitvijo premoženjapodjetij državljanom.Žal tudi Sloveniji ni uspelo v celoti preslišativsiljivih nasvetov Washingtona in Bruslja,za katerimi so se skrivale želje razvitih dr-žav po cenenih nakupih bank in podjetij.Zato premoženja družbenih podjetij ni pre-nesla na pokojninski sistem, kar bi bila dol-goročno najboljša rešitev.Privatizacija družbenih podjetij je nekakodo leta 2001 v glavnem potekala gladko,transparentno in brez afer. Kmalu potem paso se začele kazati posledice odsotnosti kon-cepta konsolidiranja lastništva v saniranihbankah, Zavarovalnici Triglav in predvsemv t. i. blue-chipih.Nerazumna prodaja bankNajbolj kričeče se je to pokazalo pri odloči-tvi vlade, da bo zajeten delež z državnim de-narjem sanirane NLB prodala belgijski KBC.Predsednik takratne vlade dr. Janez Drno-všek je v parlamentu v nasprotju z zdravopametjo zatrjeval, da je vseeno, kdo je la-stnik; Anton Rop, ki je kot finančni ministerprodajo izvajal, je poslance prepričeval, dasi ob vstopu v EU »ni mogoče zamisliti loče-vanja med tujim in domačim kapitalom«.Menil je, da bodo tuji lastniki prispevali k večji konkurenčnosti slovenskih bank inbančnega sistema nasploh.»Neverjetno!« se je ob napovedi prodajeNLB zgrozil dr. Peter Kraljič, dolgoletni di-rektor nemške in francoske podružnicemultinacionalnega konzultantskega podje-tja McKinsey in član njegovega odbora zarazvoj v New Yorku. »Če Slovenija ne boimela lastnih centrov znanja in odločanja,lahko postane zelo neodporna. Bog ni rekel: Peter, ti si pesek in na tem pesku bom sezi-dal cerkev, ampak Peter, ti si skala in na tejskali... Slovenija po mojem mnenju posku-ša ekonomijo graditi na pesku.«Prodaji Belgijcem je nenavadno pogumnonasprotovalo tudi takratno vodstvo NLB zM. Voljčem na čelu. Pozneje je bilo diskredi-tirano in, čim je postal predsednik vladeRop, tudi odstavljeno. Takratni guvernercentralne banke Mitja Gasparije domnevnezahteve Evropske unije o prav taki prodajijavno ocenil kot pritisk, ne pa kot argument.Vendar centralna banka glede prodaje niimela nobene dejanske pristojnosti, moči.Razkrilo se je, da imajo najbolj razviteevropske in druge države banke v glavnemv svoji lasti in da se Slovenija ali vsaj njenatedanja politična elita očitno želi zgledovatipo Gabonu oziroma manj razvitih afriškihdeželah. Nekaj let pozneje se je tudi potrdi-lo, kar so že leta 2001 napovedovali kritikiprodaje tujim lastnikom: konkurenčnostNLB in drugih prodanih bank se zaradi pro-daje same ni nič povečala. Vendar ni nič po-magalo.Drugi evidenten primer odsotnosti potreb-nega nacionalnega soglasja na najvišji ravnije bila prodaja Leka. Pri dogovarjanju gledeprevzema s strani švicarskega Novartisa jeključno, morda celo aktivno vlogo odigralLekov prvi mož Metod Dragonja, ki je po vr-nitvi s položaja gospodarskega ministraznova prevzel vodenje tega farmacevtskegapodjetja. Vlada se je ob prodaji Leka obnaša-la, kot da se je ne tiče. Danes je uspešna Novartisova podružnica, njen dobiček pa seodliva v tujino.Defekt v modelu ali politični eliti?»Privatizadjski model je imel defekt, ki jeprišel do izraza pri velikih, najbolj uspešnihpodjetjih, katera se zaradi obsežnega pre-moženja niso mogla privatizirati z notra-njim odkupom, pač pa so se morala odločitiza javno prodajo,« pravi prof. Janez Prašni-kar z Ijubljanske ekonomske fakultete, ki ssvojimi kolegi že več kot desetletje podrob-no spremlja razvoj velikega dela slovenskihpodjetij. Svoje poglede na ta vprašanja jepredstavil na posvetu Pahorjevih socialde-mokratov.V najbolj prodornih podjetjih sta že od leta2000 potekala dva procesa. Po eni strani staparadržavna sklada Kad in Sod v njih pove-čevala svoje lastniške deleže. Po drugi stranipa se mali delničarji niso udeleževali skup-ščin delničarjev. Glasovi Kada in Soda so tako pri sprejemanju odločitev pogosto imeliodločilno besedo. Tudi pri nastavljanju inodstavljanju vodstev podjetij.V takih okoliščinah so najbolj uspešna pod-jetja dočakala nastop vlade Janeza Janša znjegovim reformnim štabom pod vodstvomskupine, zbrane okoli dr. M. Mrkaiča oz. po-zneje dr. Damijana.Prav ti t. i. mladoekonomisti so prek časopi-sa Finance že vse od leta 2001 vodili medij-sko kampanjo, s katero so poskušali na ra-zlične načine tudi v Sloveniji uveljaviti or-todoksno liberalno politiko. Domača podje-tja so praviloma dajali v nič, tista v tuji lastidvigovali v nebo. Tako so ustvarjali plodnatla za sumničenja javnosti o domači gospo-darsko-finančni eliti in ustvarjali živčnostpri menedžerjih.Hkrati so na vse načine poskušali diskrediti-rati ekonomiste, ki so s svojim teoretičnimin empiričnim znanjem v preteklosti pri-spevali k vodenju vzdržne ekonomske poli-tike in čim manj boleče transformacije v tržno gospodarstvo. Preprečili so marsikateroneumnost.Čim hitrejša privatizacija podjetij z večin-skim državnim deležem ali deleži obeh pa-radržavnih skladov je bila tudi ena od bi-stvenih točk koalicijske pogodbe. Pojem»umik iz gospodarstva« je zrasel na zelniku»mladoekonomistov«, Janševa vlada brezlastnega zaledja ekonomskih strokovnja-kov pa ga je brez zadržkov sprejela za svoje-ga.Glede na relativno premajhno domačo aku-muladjo je tako stališče dejansko pomeniloprodajo tujim lastnikom. Počasna, posto-pna privatizacija bi nasprotno omogočilakrepitev domačih podjetij, privatizacijo zdomačim lastništvom m morebitne poznej-še enakovredne čezmejne povezave. To somenedžerji velikih podjetij vedeli najbolje.Zaradi protestov strokovne javnosti in civil-ne družbe je vlada prvotna stališča poznejeomilila, nazadnje pa celo precej spremenila.Po javnem pojasnilu Damijana naj bi s po-močjo Pivovarne Laško in Istrabenza razbi-la obstoječe, vladi politično nezaželene go-spodarsko-politične mreže. Po vrsti izsiljenih odstopov nezaželenihmenedžerjev in preprečevanju dokapitali-zacij (npr. v Merkurju in Gorenju) so se ne-kateri menedžerji, kot je videti zdaj, odloči-li, da bodo konflikt, nastal že v času prej-šnjih dveh vlad, zdaj pa zaradi političnegapritiska oblasti še zaostren - radikalno rešilisami. Pospešeno so začeli vzpostavljati navzknzne lastniske povezave, nekateri paso se odločili tudi za menedžerske odkupe.Šlo je torej za obrambni refleks gospodar-stva, ki pa so ga pri nekaterih menedžerjihgotovo spremljali tudi materialni apetiti. Tako so se, gledano nazaj, razvili pogoji zarazvoj slovenskih tajkunov, pravih in nami-šljenih. Strategijam preprečevanja nezaže-lene prodaje, prevzema ali vsaj razrešitve, kiso jih razvila podjetja, se je, kot kaže, tu intam primešala tudi ambicija po čim večjempremoženju. Skoraj zagotovo pa to vsaj spr-va ni bil prevladujoči cilj.»Dokler prebivalstvo gospodarsko-finanč-ne elite ne bo sprejelo za svojo, ]'o bo politikavedno zlorabljala za notranjepolitične obra-čune,« je dejal eden od nastopajočih na blej-skem posvetu.To sprijaznjenje se skoraj zagotovo ni zgodi-lo. Z napovedano premierovo vojno protitajkunsko-političnim navezam se je mo-žnost za to najbrž odmaknila.To je slabo. Dr. Kraljič podobno kot leta2001 v Sloveniji tudi zdaj pogreša ustreznostrategijo. Najprimernejša se mu zdi praksamanjših evropskih držav, Nizozemske, Švi-ce ali skandinavskih držav. »0bnašajo sedovolj liberalno, znajo pa tudi pospeševatirazvoj svojih - nesubvencioniranih -gospo-darskih subjektov in nacionalnih prvakov,ki so se uveljavili na evropskem ali svetov-nem trgu. Hkrati jih s subtilnimi pristopi inmrežami ščitijo pred sovražnimi prevzemiali nezaželenimi vstopi ob privatizaciji.« Tako ne ravnajo samo v majhnih odprtihgospodarstvih. Francija s svojim načelom»ekonomskega patriotizma« že ves čas po-sebej izstopa. V zadnjem času pa drugačnastališča do teh zadev kažejo tudi Nemci incelo Britanci. Kot da je igrane dvoličnostikonec. * -K *Javnomnenjske ankete kažejo, da slovenskidržavljani prodaji podržavljenega ali para-državnega, se pravi tudi njihovega premo-ženja tujim lastnikom nasprotujejo. Hkratiznajo ločiti, kdaj so vendarle smotrne, kdajpa ne.Kako, da tega ne vedo politiki? » Lekcija za slepe in gluhe: LekMetod Dragonja (na fotografiji), ki je kot predsednik uprave Leka leta 2002aktivno sodeloval pri prodaji tega slovenskega »bisera« švicarski multinaci-onalki Novartis, je na že omenjenem posvetu na Bledu pet let po prodajiprimerjal poslovne rezultate Leka in še samostojne Krke, seciral prednosti in slabostiprodaje, razočaranja in morebitne napake.Dragonja meni, da Novartisov Lek v nekaj točkah prehiteva Krko. Dinamično se ra-zvija, njegov konkurenčni položaj na svetovnem trgu se krepi, zlasti v Ameriki. Lekje,pravi, po skupni prodaji na petem, Krka pa na sedmem mestu v državi. Grafikon ka-že, da se mu Krka v zadnjih dveh letih približuje.V prvih dveh letih je Lek dosegal bistveno višjo, potem pa približno enako dodanovrednost na zaposlenega. Od leta 2002 je prispeval dvajset milijonov evrov več dav-kov v državno blagajno kot Krka, stereotipna negativna pričakovanja se do zdaj nisoizpolnila. V razvoj iz leta v leto vlaga več, ne pa manj, kot se govori. Krka na drugistrani konstantno zaposluje bistveno več kot Lek. Novartis nasploh rad znižuje stro-ške, kolikor le more.Na lestvici najboljših slovenskih podjetij v letu 2006 je Lek, eden od bivših slov.enskihblue-chipov, po dobičku na prvem, po skupni prodaji pa na sedmem mestu. Po ugle-du, psihološki kategoriji, ga Krka redno prehiteva.Po »letih sladkorčkov«, obdobju tradicionalne poprevzemne prizanesljivosti, so Lekdoletela nekatera močna razočaranja. Novartis mu je, čeprav je pred prevzemomobljubljal drugače, odvzel strateško samostojnost, spreminja politiko delitve dobič-ka, odvzel mu bo blagovno znamko, njegov menedžmentje odrinjen od upravljanjadivizije s sedežem v Avstriji, v katero sodi. Novartis mu tudi sistematično in radikal-no znižujevrednost njegovega premoženja, njegovo intelektualno lastnino paje po-sesivno prenesel na sedež multinacionalke.Dragonja, dosleden in strog do sebeje na podlagi testnega vprašalnika revije Fortu-ne presojal tudi, kakšne morebitne napakeje pri odločanju za prevzem storila upra-va, kije bila vključena v »prijateljski« prevzem. Pravi, daje bilo morda precenjevanotveganje tožb velikih multinacionalk proti Leku na ameriškem trgu, da so bolj kot nevarnosti prevzema imeli pred ocmi le po-tencialne prednosti, kratkoročno obdo-bje namesto bolj oddaljene prihodnosti.Na vprašanje enega od diskutantov, za-kaj se niso raje odločili za povezavo s Kr-ko, je Dragonja dejal, da je bil glede tegavsaj petkrat pri zdaj že bivšem direktorjuurada za varstvo konkurence AndrejuPlahutniku. Povezava dveh farmacevt-skih podjetij naj ne bi bila po volji Evrop-ske unije in ZDA.Pravi, da so pred vstopom v EU in Natooblasti razvitih držav nasploh različnopritiskale na slovensko vlado, izrazitoprav glede obeh farmacevtskih podjetij.(Mimogrede: v tistem času so bili znaniagresivni emisarski obiski takratnegaameriškega veleposlanika Johnnyja Yo-unga pri najvišjih predstavnikih sloven-ske vlade; edina takratna velesila je očitno terjala, kar naj bi ji po njeni presoji pripa-dalo.)Lek tudi danes ostaja uspešno podjetje, le da je podružnica uspešnega Novartisa.Dobički pa se se bodo, je mogoče slutiti, v naslednjem obdobju v večjem obseguodlivali vtujino.Še to: s prodajoje Slovenija verjetno za vekomaj izgubila odlično podjetje, vredno trimilijarde evrov, karje osem odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP). Dotedanjilastniki so dobili kupnino; kaj so storili z njo, zdaj ni več pomembno.Sam Dragonja je proti Novartisu vložil tožbo. Ob zadnji ponudbi pogodbe o zaposli-tvi so prevzemniki, prej sladkih besed, naknadno snedli dano besedo.

Medij: Delo - Sobotna priloga
Avtorji: Repovž Mija
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Sobotna priloga
Datum: 15. 12. 2007
Stran: 9