tranzicijski tajkun seje začel uporabljati medtranzicijo na Hrvaškem,kjer je bilo več podjetij sprivatiziranih v ko-rist Ijudi, ki so bili blizu takrat vladajočistranki. Analitsko pa je tajkunstvo stopilo vospredje zlasti pri privatizaciji v Rusiji, kjerpa so Ijudi, ki so izkoristili prehodno stanje,poimenovali z oligarhi. Oba izraza sta sino-nim za privatizacijo celotnih podjetij venem mahu v povezavi z vladajočimi poli-tičnimi strukturami.V Sloveniji se nismo soočili s tajkunizacijo, skakršno so se na Hrvaškem in v Rusiji, saj jevse do konca 90. let potekala relativno tran-sparentno. 0 tajkunstvu se je pri nas začelogovoriti šele v zadnjem obdobju, ko se je po-kazal defekt privatizacijskega modela privodilnih slovenskih podjetjih, ki so se priva-tizirala po t. i. eksterni metodi in katerihvrednost ]'e bila visoka, zaradi lastniških de-ležev Kada in Soda pa privatizadje ni bilo mogoče dokončati mimo sodelovanja z dr-žavo.Zdi se, da je prof. Ribnikar glede obsega taj-kunskega prilaščanja prej družbenega pre-moženja v Sloveniji bolj črnogled kot vi, tu-di bolj kot je bil sam pred nekaj leti. V ne-kem intervjuju je dejal, da je Rusija pač veli-ko večja kot Slovenija, a da to, kar so si ne-kateri prilastili, nikakor ni tako malo.Po ocenah Svetovne banke v Rusiji 22 naj-večjih industrijskih skupin, ki jih nadzirajooligarhi, kontrolira več kot 40 odstotkov ru-skega gospodarstva, torej več kot vsi dmgizasebni lastniki. Tega v devetdesetih letihprejšnjega stoletja v takem obsegu v Slove-niji nismo poznali. Ali se bo to pri nas zgodi-lo v prihodnosti, ne vem. Lahko. Vendar pado tega ne bi bilo treba priti.Definicije tajkunstva so različne, nekateretudi povsem nasprotujoče. Kdo so denimo slovenski tajkuni? So to Darko Horvat, IgorBavčar, Herman Rigelnik, Igor Lah, BoškoŠrot, Bine Kordežjanez Bohorič, pa MirkoTuš, Andrej Kocič? Vsa ta imena se v pove-zavi s tajkunstvom v zadnjem času pogostoomenjajo v medijih.Ne želim o imenih razpravljati kar povprek.Želim razmišljati o vzrokih, ki so posame-znike v povezavi z državo in politiko zaradipomanjkanja ustrezne zakonodaje pripelja~rt~•~Hfi>l./3CT3?~c~NO~Gc~ li do neupravicenega prisvajanja. V 90. letihje bilo na primer v ospredju predvsem vpra-šanje, ali naj se investicijskim družbam, pi-dom, naloži zakonska obveznost, da se spre-menijo v vzajemne sklade, s čimer bi se nji-hova odgovornost do delničarjev, državlja-nov, ki so vanje vložili certifikate, bistvenopovečala. Toda vsakič, ko se je pojavila takazakonodajna pobuda, so jo različne skupine,še zlasti iz politike, zablokirale. Ostalo je pripolitičnih diskusijah v parlamentu, ustre-zna zakonodaja pa ni bila sprejeta. Zaintere-sirani so na ta način prav gotovo pridobiliprecej.Za tajkunstvo po vaši interpretaciji je ključ-na povezava z oblastjo, izraz sam pa je slab-šalen.Ta povezavaje ključna. Na Hrvaškem so ne-kateri na hitro prišli do lastništva podjetij,ker so bili neposredno povezani s predse-dnikom države Tudmanom. V Rusiji so siIjudje, ki so bili blizu takratnega predsedni-kajelcina, podjetja z določenimi kompeten-cami preprosto tiho prisvojili. Veljalo je ce-lo, da naj bi skupino, ki je privatizirala po-membna podjetja, sproduciral predsednikJelcin sam. Ko se je začela vzpostavljati re-gulativa, je mnogo pomembnih podjetij žeimelo zasebne lastnike. Problem Putina jebil, kaj v tej situaciji storiti. Odločil se je zapragmatičen pristop. Nekaterim oligarhom,ki so bili posebej neugodni, je na vrat obesilsodne postopke. Ti naj bi bili signal dmgim,kaj se bo zgodilo, če bodo preveč predrzni inpogoltni ter poskušali poseči na področjeoblasti. Empirične analize so pokazale, da sopodjetja, ki jih vodijo oligarhi, sicer manjučinkovita kot podjetja v lasti tujega kapita-la, a bolj kot tista, ki so v zasebni lasti in najne bi bila tajkunskega izvora.Kdaj seje začel kazati defekt, ki ga omenja-te v primeru Slovenije?Nekateri menedžerji vodilnih podjetij sokmalu po letu 2000 začeli izražati željo, dabi sami postali pomembni lastniki podjetij,ki so jih vodili. Zoran Jankovič je denimopredlagal, da bi skupaj z drugimi menedžer-ji Mercatorja kupil četrtino podjetja, četrti-no naj bi imeli strateški dobavitelji, četrtinodržava, četrtino pa mali delničarji ali tujistrateški lastnik. Da bi se to lahko zgodilo, bimorala Kapitalska družba (Kad), ki je do ta-krat skoncentrirala velik del delnic Mercatorja, te prodati menedžerjem. Jankovič ]'edal Kapitalski družbi ponudbo, vendar jo jeta zavrnila. Glede na menedžerske odkupe,ki so bili izvedeni v zadnjem času, pa je bilJankovičev predlog še kar zmeren.Joje zavrnil Kad ali kdo drug? Formalno gotovo Kad, čeprav je dejanskoodločila takratna vladajoča politika. Obsta-jala je namreč bojazen, da slovenska družbane bi sprejela, da bi menedžerji postali takopomembni lastniki velikega Mercatorja.Odmevi na tako možnost so bili v javnostinamreč zelo konservativni.Zadeve so postale še posebej aktualne obodločitvi o prodaji Leka švicarskemu Novar-tisu. Nočem presojati, ali je bilo ta prodajadobra ali slaba, saj to danes, sodeč po enemod intervjujev, ni jasno niti takratnemupredsedniku uprave Leka Metodu Dragonji,ki je imel pri tem zelo izpostavljeno vlogo.Takratno stališče politike je bilo, naj se o vsa-kem primeru privatizacije vodilnih podjetijz deležem obeh paradržavnih skladov odlo-ča posebej. Verjetno je to menedžerje nave-dlo v razmišljanje, kako se povezati z vlada-jočo politiko in pridobiti dovoljenje za kon-čanje privatizacije. To nakazujejo primeriprevzema Pivovarne Union, ki je bila sprvaobljubljena Interbrewu, zanjo pa se je odlo-čila tudi Pivovarna Laško, pa poskus privati-zacije Zavarovalnice Triglav, ki si ga je zami-slilo njeno takratno vodstvo, itd. Pred parlamentarnimi volitvami 2004 se jeta proces sicer ustavil. Na ekonomski fakul-teti smo razmišljali o tem, pa tudi o morebi-tni rešitvi. Najbolj primerna se je zdela za-misel »zaklenjene lastnine«, kot je prisotnav fundacijah. Nemški Bosch je recimo v 95-odstotnem lastništvu fundacije. Za tak na-čin se je odločil ustanovitelj Bosch, svojimdružinskim članom oz. dedičem je dal le petodstotkov vrednosti podjetja, preostanek pa]'e zaprl v fundacijo in jo zaupal v upravlja-nje profesionalnim menedžerjem. Ti dobi-ček namenjajo za razvoj podjetja in družbe-nega okolja.Taka oblika bi slovenskim vodilnim podje-tjem formalno omogočila, dabi se lahko izo-gnili vpletanju političnih strank. Vendar jeta ideja, ki smo jo predstavili na poslovnikonferenci leta 2003, padla povsem v pra-zno, nikogar ni zanimala. Menedžerji so ~%Ker se privatizacijejFjrizvajajo brez vna-prej znanega modela, zavsako veliko podjetje po-sebejje razširjeno prepri-čanje, da je zadaj svinjari-ja. Pri menedžerskihodkupih velikih podjetijse tako rekoč vsakemuslovenskemu državljanuzdi, da je ravnanje mene-džerjev družbenoj~jf-nesprejemljivo. ~% verjetno takrat že imeli svoje zamisli. Raz-mišljali so nekako takole: če dobro vodimopodjetja, za kar prevzemamo odgovornostdo zaposlenih in do menedžerjev na nižjihravneh, zakaj ne bi imeli sami še koristi kotlastniki teh podjetij? Res pa je bil to tudi časpred volitvami in javnost ni bila pripravlje-na na tovrstne razprave.Zakaj seje prejšnja vladajoča politika odlo-čila za odločanje od primera do primera,namesto da bi se dogovorili za model?Že v začetku 90. let, ko se je odločalo o tem,kakšen privatizacijski model naj sprejmeSlovenija, je bila razprava o tem dolga inmučna. Ko je bil končno sprejet kompromi-sni model, so bili na koncu vsi akterji raz-prave utrujeni. Poleg tega pa je privatizacijav prvi fazi, v kateri je bila možnost za pojavtajkunstva zaradi pomanjkljivih pravil naj-večja, z izjemo situacije okoli pidov, tekladokaj transparentno. Celo v podjetjih, kate-rih direktorji so imeli tudi lastne firme, niprišlo do večjega izčrpavanja podjetij, predčimerje sicer svarila literatura. Direktorji sojih očitno ustanavljali bolj zaradi osebnevarnosti, za primer, če bi bili odstavljeni. Zuveljavljanjem konkurenčne klavzule jimje bilo pozneje paralelno lastno podjetje ta-ko ali tako onemogočeno.Najbolj bistveno pa je bilo, da se je po izved-bi prve faze privatizacije večina podjetijosredotočila na to, kako se čim bolje umesti-ti na svetovnem trgu. To je bilo tudi prav.Med drugim so podjetja kar močno investi-rala in njihov konkurenčen položaj se ]'e dopreloma tisočletja bistveno popravil.Je za menedžerje, ki so v aktualni diskusiji o tajkunstvu v zadnjih mesecih najbolj izpo-stavljeni (Horvat, Bavčar, Rigelnik, Lah,Šrot, Kordež itd.), mogoče uporabiti istimeter, jih vse tlačiti v isti koš? Ne. Sam se izogibam tudi uporabi izraza taj-kun. Tajkunstvo v izvirnem pomenu po mo-jem razumevanju predstavlja izkoriščanjenetransparentnosti v začetnih fazah priva-tizacije in prisvajanje na ta račun. To, kar sezdaj dogaja pri nas, pa je do določene mererezultat pomanjkljive zakonodaje po tem,ko so se že podjetja odločila, kako se bodoprivatizirala. Manjka model, ki bi zagotoviltransparentno privatizacijo vodilnih podje-tij, ki so tako velika, da jih ni bilo mogočeprivatizirati na običajen način z notranjimodkupom. Prepričan sem, da bi se, če bi takmodel imeli, nekateri menedžerji velikihpodjetij ne ukvarjali z menedžerskim pre-vzemom. Tudi vpletanje politike bi izostalooziroma postalo nepotrebno.Kakšna pa bi bila denimo oznaka ravnanjaIstrabenza in Pivovarne Laško pri prodaji la-stniških deležev v Mercatorju?Kot je mogoče spremljati iz javnih virov, jeto borba za plen, ki je skladna z dosedanjorazlago. Očitno je, da se je morala zgoditiprav v takšni obliki, da v celoti dojamemopeskovnik, v katerem se igrajo glavni akterjinaše elite.Se potitika zdaj vpleta na veliko?Dobro je preštudirala vloge v tej igri.Morda modela ni prav zato, da se lahkovpleta.Če je to razlog, potem smo lahko resničnozaskrbljeni. S kolegom Ribnikarjem sva sina začetku privatizacije, ko je prišlo dokončnega teksta zakona o lastninskem pre-oblikovanju, močno prizadevala, da bi opo-zorila na prikazano pomanjkljivost privati-zacijskega pristopa. Niso nama verjeli. Ta-krat je bilo to mogoče pripisati slabemu po-gledu vnaprej. Sedaj pa to ne drži. Če je tako,kot pravite, gre za sprevrženost in politikasama proizvaja »tajkune«. Kolikoje za sedanji položaj krivo tudi to, daje bila diskusija o politiki do t. i. nacionalnihšampionov dolgo - in je še zdaj - nezažele-na?S stališčem, da je nacionalni šampion podje-tje, ki je v domači lasti, se ne morem strinja-ti. Sem proti takemu poenostavljanju in sti-gmatiziranju. Zame je nadonalni šampionvsako slovensko podjetje, ki ima take kon-kurenčne prednosti, da lahko uspeva na glo-balnem trgu. Da se to zgodi, ni nujno, da je vdomači lasti. Enako kot ni nujno, da si takpoložaj zagotovijo ali ohranijo podjetja zgoljzato, ker so v tuji lasti. Ključno je, ali obstaja v podjetju vrenje, ki spodbuja dinamicnesposobnosti, s pomočjo katerih se podjetjelahko pozicionira in repozicionira na trgu.Kerje konkurenca na svetovnem trgu kruta,mora zaradi pridobivanja svojega položajana njem včasih kanibalizirati celo lastnesposobnosti.Za kakšen kanibalizem gre?Da npr. Gorenje lahko ohrani ali celo izbolj-ša svoj konkurenčni položaj, mora v doma-čem okolju nenehno razvijati, delati nove inbolj kakovostne izdelke, del proizvodnje intehnologije pa prenesti tudi v dmge državez nižjimi stroški dela. V tem primeru kani-balizira nekatere dosedanje sposobnosti. Takanibalizem je boleč, vendar nujen, če hočepodjetje preživeti. Verjamem, da lahko tudiprevladujoče slovensko podjetništvo razvi-ja tak koncept. Kot tudi ni razloga, da bi ver-jel, da lahko zgolj tuje lastništvo spodbudiomenjeno vrenje in razvijanje dinamičnihsposobnosti.Mnenja o prodaji podjetij tujim lastnikomso med ekonomisti različna. Nekateri meni-jo, da podjetij ni treba prodajati tujim la-stnikom, če ni neizogibno, drugi, da zado-stuje, da obstajajo uspešna podjetja s sede-žem v Sloveniji. Še bolj kot to je pomembno, ali so sposobnaoblikovati dinamične sposobnosti.Vpliva na različne poglede tudi to, ali gre zamakro- ali mikroekonomiste?To ni pomembno. Važno je, ali verjamemo vkoncept konkurenčnih prednosti ali ne. Vprimeru Revoza smo lahko zadovoljni, da jedel skupine Renault.Kdo pa je dvomil o prodaji Revoza Renaul-tu? Tudi pri prodaji Save ameriškemu Goo-dyearu ni bilo nobenih zadržkov.Zakaj je pomembno, daje Revoz del Renaul-ta? Ker ta po ocenah strokovnjakov v tehno-loškem pogledu trenutno v svetu dosegaeno od prvih mest, takoj za Toyoto. V prime-ru Revoza je nesmiselno diskutirati o doma-čem lastništvu. Ekonomisti bi dejali, da grepri njem za tipičen primer ekonomije obse-ga, pri kateri se v veliki meri tekmuje preknižjih stroškov. Takih podjetij, kotje Revoz,Slovenrja nima veliko. Prevladujejo nišniproizvajalci, ki se morajo vseskozi truditi,da dosežejo ali ohranijo položaj na svetov-nem trgu. Takih podjetij je kar nekaj, prinjih tuje lastništvo ni nujno potrebno.Zame je torej nacionalni šampion vsakopodjetje, ki je sposobno oblikovati konku-renčno prednost bodisi z nižjimi stroški bo-disi s ponudbo izdelkov, za katere je kupeczaradi višje kakovosti pripravljen plačativišjo ceno. Ali je na primer treba prodati tujemu kupcupolovičen delež Telekoma, ki je - giede nanakupe nekaj drugih telekomov - očitnokonkurenčen?Tvegano je dajanje takšnih sodb in jih ra-zglašati za dokončne. Na tem področju sezelo hitro spreminja tehnologija, pa tudiuporabniki. Ko prebiram tekste, ki se o tejprodaji pojavljajo v javnosti, me preseneča nizka raven strokovne razprave. Kot da sezagovorniki in nasprotniki ideje o prodajiTelekoma pogovarjajo na podlagi nekihdrugih argumentov, in ne strokovnih. Napodlagi razpoložljivih javnih informacij neverjamem ne enim in ne drugim.Kakšnaje bila glede odnosa do potencialne-ga tajkunstva vloga ekonomistov, na kate-re se je v začetku mandata oprla aktualnavlada?0 tem je treba govoriti z distanco, Ko je se-danja vlada nastopila mandat, je bilo precejevforije okoli tega, s kakšnimi ekonomski-mi reformami doseči višjo konkurenčnostin gospodarsko rast. Vodilni menedžerji sopredstavljene reforme podprli, vprašanje paje, s kakšnimi motivi. Nemara so nekateri žeimeli svoje načrte glede zaključka privatiza-cije podjetij. Z delnicami teh podjetij se jeves čas trgovalo, na borzi, pa tudi pod mizo.Hkrati se je kmalu ugotovilo, da zlasti malilastniki na skupščine delničarjev ne priha-jajo. Začel se je proces zamenjav politično»nepravilno« opredeljenih menedžerjev.Ker sta imela paradržavna sklada Kad in Sodzaradi koncentracije delnic v paradnih pod-jetjih precejšnje deleže, je bilo zamenjavepolitično »nepravilno« opredeljenih mene-džerjev prek normalnih procedur razmero-ma zlahka izvesti.Tajkunstvo, na katero se opozarja zdaj, jedeloma nastalo zaradi odsotnosti alterna-tivnega modela, ki bi zavaroval suverenostmenedžerjev in podjetij, deloma pa zaradiobrambne reakcije menedžerjev. Zdaj, ko ježe prišlo do nekaterih velikih menedžer-skih odkupov, pa je o tem zelo veliko mora-liziranja.V kakšnem smislu?Ker se privatizacije izvajajo brez vnaprejznanega modela, za vsako veliko podjetjeposebej, je razširjeno prepričanje, da je za-daj svinjarija. Tudi pri privatizaciji NKBM,kamor sem nekaj malega denarja vložil tudisam, obstaja tak občutek, čeprav nihče toč-no ne pove, kaj naj bi bilo narobe. Pri mene-džerskih odkupih velikih podjetij se tako re-koč vsakemu slovenskemu državljanu zdi,da je ravnanje menedžerjev družbeno ne-sprejemljivo. Zdi sejim nepošteno, da vodilni menedzerji postanejo edini lastniki veli-kih podjetij. Bistvo slovenskega modela pri-vatizacije je bilo prav v tem, da so bili vanjvključeni menedžerji in zaposleni. Podjetjaz notranjim lastništvom in sodelovanjemzaposlenih v organih upravljanja, karje v li-teraturi znano kot model stake-holder, sopo empiričnih analizah tudi dobro poslova-la. Pri investicijah, naložbah v marketing inrazvoj niso v ničemer zaostajala za podjetji zzunanjimi lastniki.V tej razpravije dosti moralnih sodb. Če ob-stajajo nezakoniti primeri prilaščanja pre-moženja, jih je treba dokazati in sankcioni-rati, kar je stvar odgovornega pravnega si-stema.Z ekonomskega vidika pa ne vidim tako ve-likih problemov.Kakšno vlogo ima pri vsem pohlep mened-žerjev? Nekateri se zdijo vedno bolj nenasi-tni, podobno kot v državi z največjo razslo-jenostjo na svetu.Za odgovor bi bila potrebna psihološka ana-liza, za katero nimam kompetenc.Pravite, da pri menedžerskih odkupih vo-dilnih podjetij z ekonomskega vidika ni ta-ko velikih problemov. Na kaj.se pri tej pre-soji opirate?Poglejmo denimo Merkur. Take vrste pre-vzemov so v dejavnostih, kjer ne gre za pre-senetljive tehnološke spremembe, pogoste.Bine Kordež, po moji presoji korekten mož,je svojim zaposlenim zagotovil, da jih menedžerski odkup ne bo prizadel. To je najpo-membnejša zaveza, ki jo je dal. Konzorcijbank, na katerega se je s kolegi obrnil za po-sojilo, je verjetno zelo natančno proučil pro-jekt, pri čemer so razmišljali o možni bodočivrednosti podjetja. Četudi se zgodi najslabšimožen scenarij, da torej menedžerji ne bimogli vračati obveznosti iz posojil, se bodobanke poplačale s prodajo delnic podjetja,ki so jih menedžerji zastavili. Predpostavi-mo, da se je Merkur zadolžil pri desetih tujihbankah. Če bi te ugotovile, da Merkur nisposoben poravnati obveznosti iz posojil,bodo delnice najverjetneje prodale tujemupodjetju. Banke ne bodo oškodovane. Država je dobila svoje, saj je deleže v Merkurjuprodala, ne da bi jo kdo v to prisilil. Če jih jeprodala po najvišji možni ceni, bi morali bitizadovoljni tudi državljani Slovenije. Podob-no velja za male delničarje, ki so bili popla-čani enako. Problem bodo imeli menedžer-ji, ki jih bodo morebitni novi lastniki odpu-stili, pa strokovni delavci, ki danes skrbijoza razvoj, pa zaposleni, če bi začeli zmanjševati število zaposlenih. Torej prava zaveza,ki jo ima Kordež, je do svojih zaposlenih.Nekaj drugega pa bi bilo, če bi se za mened-žerski odkup odločalo eno podjetje za dru-gim.Zakaj?Do nedavnega smo preživljali obdobje de-belih krav, zdaj pa se pričakuje poslabšanjegospodarskih razmer. Če bi se za menedžer-ski odkup odločila množica podjetij, se vglavnem zadolžila pri slovenskih bankah,gospodarske razmere pa bi se poslabšale, bito postalo problematično za celoten bančnisistem.Zakaj tako poudarjate potrebo modela pri-vatiziranja vodilnih podjetij?Z izjemo Leka, ki je bil sprivatiziran izjemnohitro, so zaradi odsotnosti takega modelanastale konfliktne situacije. Zelo slaboje, dase potem, ko pride do prepira v politični inposlovni eliti, v zadeve posega retrogradno.Morali bi delovati proaktivno. To pomeni,da se mora vnaprej razmisliti o tem, kaj sebo zgodilo, in se zavarovati, da ne prihaja donezaželenih procesov. Ne sme se dogajati,da se razpravlja za nazaj, z velikimi emocija-mi, ki so povezane z obračunom znotraj ra-zličnih elit. Taka obračunavanja so škodlji-va za zdravje družbe in njenih državljanov.Za Slovenijo je bilo pomembno, da smo seodločili, da si bomo državljani s svojimi spo-sobnostmi gradili lasten ekonomski polo-žaj. Zdaj se naenkrat govori, da to ni po-membno, da je važnejše, da si pri »pravih«in zraven, ko se premoženje deli. Do tegapride tudi, če lahko tisti, ki imajo zadosti po-litične moči, v kateremkoli trenutku izjavi-jo, da so opazili veliko anomalijo, in napove-jo, da jo bodo odpravili. Čeprav gre za velikoanomalijo, ki je sicer že obstajala, vendar seje ni želelo opaziti, doklerje ustrezala njiho-vim interesom.V 90. letih je bilo privatiziranih okoli 1400nefinančnih družbenih podjetij. Obstaja pregled, kaj se dogaja z njimi? V koliko pod-jetjih je že prišlo do menedžerskih prevze-mov?Že v 90. letih smo si s Polono Domadenik,Aleksandro Gregorič, Matjažem Komanom,Ljubico Kneževič Cvelbar, Markom Pahor-jem in dmgimi kolegi zelo prizadevali, da bitak pregled vzpostavili. Opazovali smo nji-hovo defenzivno in ofenzivno prestrukturi-ranje. Zaradi »čiščenja« tistih, ki niso bilasposobna preživeti, je bilo včasih zelo 1:ežkoidentificirati, kaj se pravzaprav dogaja. Ne-katera so se recimo prodajala po delih, po le-tu 2000 pa je bilo tudi veliko prevzemov med podjetji. Zato se skupno število podjetijzmanjšuje, nastajajo pa konglomerati. Kljubtemu smo sestavili unikatno bazo 160 naj-večjih slovenskih podjetij, katerih dejav-nost smo spremljali skozi daljše obdobje.Bo Slovenijo, kot napovedujejo nekateri,obvladovalo le nekaj družin?To se lahko zgodi.Koliko? Dvajset, dvanajst?Tudi družine se pogosto začnejo prepirati,ko se pojavi vprašanje dedovanja. To kaže žeomenjeni primer Boscha. Sicer pa so modelilastništva podjetij na Zahodu zelo različni.Obstajajo velike korporacije s povsem pri-vatnim, razpršenim lastništvom, ki kotirajona borzi, in korporacije s skoncentriranimlastništvom. Empirično ni dokazov, da jeeno ali drugo bolj učinkovito. Treba je smi-selno uporabljati vso razpoložljivo literatu-ro, tudi neoklasično. Hvala bogu, da jo ima-mo. 87-letni ameriški ekonomist KennethArrow, Nobelov nagrajenec, ki je naredilmatematiziran sistem splošnega ravnotežjacen v tržnem gospodarstvu, se v zadnjein ča-su z navdušenjem dvajsetletnega mladeničaukvarja z vprašanjem medčasovnega sistema cen, s katerim bi rešili naš planet. Predkratkim sem govoril z njim. S tem, kar delazdaj, do neke mere korigira svoja razmišlja-nja v preteklosti. Svet ekonomskih znanostije, če parafraziram Nasha, prečudovit. • stališčem, da jenacionalni šampionpodjetje, ki je v domači la-sti, se ne morem strinjati.Sem proti takemu poeno-stavljanju in stigmatizira-nju. Zame je nacionalnišampion vsako slovenskopodjetje, ki ima take kon-kurenčne prednosti, dalahko uspeva naglobalnem trgu.

Medij: Delo - Sobotna priloga
Avtorji: Repovž Mija
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Sobotna priloga
Datum: 12. 01. 2008
Stran: 14