bile bleščeče, stojnice so se šibilepod blagom, borzna poročila so pripovedovala, da je cena delnice NoveKreditne banke Maribor v nekaj minutah skočila s 27 na 37 evrov. Čeborzni indeks tako imenitno vzhaja, nam gre menda odlično. Pa vendar - zakaj se mlajša upokojenka, po videzu sodeč pripadnicašibkeje stojecega dela srečnega sloja, v centru mesta ponižuje sprosjačenjem? Ker podatki, da nam gre odlicno, povecujejo pričakovanjam zahteve? Ker je ponizanje, ki človeka doleti, ko prosjaci, manjše odpomžanja, ko vnukom ne moreš kupiti božičnega darila? Kaj se je zgodilo s širšo družbeno strukturo? Naivni osebni spomin sprvega daljšega gimnazijskega potovanja v tujino - pred četrt stoletja jebilo - mi pravi, da je imelo življenje na socialističtii strani železnezavese zgolj eno prednost. Prosjačenje na ulicah se je dogajalo na drugistrani. Avtomobili na oni strani zavese so bili sicer lepši. A socialno dnoje bilo bolj kruto. V teh dneh so se v prah rje spremenile zadnje nitke železne zavese.Mejni prehodi, ki so locevali vzhodno in zahodno poloblo, s prehodomna schengenski mejni režim dokončno padajo. Ljudje, ki na ulici prosijoza drobiz, so se na to stran nekdanje ločnice, ki se je vlekla od Baltikado Trsta, naselili ze pred desetletjem. Površna osebna zaznava zzadnjega potovanja v tujino mi pravi, da je ponižanih, ki so prisiljenina ulici prositi za drobiž, na oni strani nekdanje ločnice manj kot vcentru slovenske prestolnice. Ali obstaja razlaga? Socializem je bil egalitarna družba. Imperativenakosti je bil tako močan, da inštmmenti socialne države niti niso bilipotrebni. S tranzicijo je država postavila robustno mašinerijo, ki jopotrebuje kapitalizem. Sofisticiranih inštrumentov socialne države nismodobili. Sofisticiranih inštrumentov, ki bi preprečevali, da bi se tržnaekonomija spremenila v brezobziren boj vseh proti vsem, pa tudinimamo. ]e ob dejstvu, da država nima sofisticiranih socialnihinštrumentov in mehanizmov, ki bi preprečevali brezobzirnostkapitalizma, nenavadno, da se besedna zveza »razredni boj« počasivrača v sindikalistični žargon? Ko nam je bilo pred dvema desetletjemasporočeno, da bo socializem dobil človeški obraz, je ta propadel. Ideje,da bi človeški obraz potreboval tudi kapitalizem, na trgu ponudbe političnih idej ne najdemo. Menda pa je na dnevnem redu boj protitajkunom. Pa je ideja.o boju proti tajkunom resna? Nekaj tednov po objavi novepolitične prioritete je država prodala pol banke, NKBM, ki je bila dozdaj v državni lasti. Deleže je kupilo nekaj več kot sto tisoč malihdelnicarjev in nekaj več kot sto institucionalnih vlagateljev. Med malimidelnicarji večjega števila tajkunov ne bomo našli. S tem, ko je malidelničar delež kupil za 27 evrov in ga na prvi dan trgovanja lahkoprodal za 37 evrov, bi povprečen mali delnicar lahko zaslužil nekaj stoevrov. Recimo 300 evrov. Kaj pa institucionalni vlagatelji? Če že moramo govoriti o tajkunih,recimo, da bi to kategorijo Ijudi lahko našli med institucionalnimivlagatelji. Stoterica institucionalnih vlagateljev bo imela od prodajebanke bistveno večjo korist, merljivo v nekaj sto tisoč evrih. Kaj pa ima od prodaje državne banke milijon in devetsto tisoč prebivalkin prebivalcev, ki pri privatizaciji niso sodelovali? Pol banke je zdaj vzasebnih rokah, druga polovica je ostala v državni lasti. Zaradibliskovitega dviga vrednosti delnic je državna polovica banke sicer natrgu vredna več, kot je bila. Vendar to ne more popraviti vtisa, da je lemesec dni po objavi vojne napovedi proti tajkunom država s prodajobanke, ki je bila do nedavna v državni last, pešcici Ijudi vrtoglavopovečala osebno premoženje. Gospa s plastičnim vložkom v grlu bo najbrž naslednje dneve skrpalaosebni proracun in bo ob pomoči ponizujočega prosjačenja vnukomvendarle lahko kupila božicna darila. Kako bo darila kupila decembra2008?

Medij: Dnevnik - Dnevnikov objektiv
Avtorji: Žerdin H. Ali
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Ostalo
Datum: 15. 12. 2007
Stran: 3