PRIMOŽ ClRMAN Spripravo članka na levije povezana naslednja anekdota. Ko sem prejšnji teden poklical na sedež podjetja Lukoil Beopetrol v Beograd, mije prijazen ženski glas po nekaj prevezavah svetoval, naj vprasanja, povezana z vlaganji v Beopetrolove bencinske servise, direktorju pošljem po telefaksu. »Žal smo precej birokratsko organizirano podjetje,« mije zaupala sogovornica. »Paja ne, da so vas Rusi do popolnosti zbirokratizirali?« sem se namuznil, upajoč na kanček pomoči zunaj okvira pravil. Smeha na drugi strani telefonske žice ni bilo več slišati. »Tudi sama sem Rusinja.
Lahko si mislite, kar si hočete, a v prej razsuto podjetje smo prinesli vsaj malo reda, čeprav tega tukaj mnogi ne želijo razumeti.« Moja preračunljiva opazka bi lahko bila dobra iztočnica za naslednjo dilemo: kaj bodo v slovensko gospodarstvo - z izjemo neomejenih energetskih virov in denarja - prinesli Rusi v smislu poslovne kulture? Kakšne so nasploh navade poslovnežev iz nekdanje Sovjetske zveze na tujem? Doslej smojih poznali le iz mitskih zgodbic o sklepanju poslov na njihovem »terenu«, katerih obvezni repertoar so bile velike količine takšnih ali drugačnih daril in zdravic. Se bodo Rusi kot lastniki obnašali izrazito centralistično in avtokratsko, torej uveljavljali svoj red v prevzetih podjetjih? Ali pajih bodo bolj kot aktivno upravljanje zanimali končni poslovni izidi in dividende? Tudi o tem je pomembno razmišljati pri vrednotenju Petrolovega povezovanja z Lukoilom. Čeprav o podrobnosti posla med ruskim energetskim mastodontom in slovenskim trgovcem z naftnimi derivati za zdaj ni znanega ničesar, je zagotovo res, da se Petrol ni mogel in ni smel izogniti povezovanju z enim izmed svetovnim energetskih velikanov. Od tu naprej sta na mestu le dve vprašanji; prvič, zakaj ravno Lukoil in ne npr. OMV ali Exxon Mobil? In drugič, ali lahko Petrol s povezovanjem prek novih skupnih družb na dolgi rok ohrani ravnotežje med interesi delničarjev, tujih partnerjev in zaposlenih. Odgovor na prvo vprašanjeje delno strateški in delno političen. Z zbliževanjem z Rusi si bo Petrol zabetoniral dobaviteljske poti in se priključil na ekonomijo obsega, hkrati pa bo kot njihova najzahodnejša izpostava bržkone vsaj posredno sodeloval pri vseh širitvenih projektih na območju. Ne smemo pozabiti tudi delitve interesnih sfer med multinacionalkami: ameriškega Exxon Mobila v nekdanji Jugoslaviji in na Balkanu, medtem ko Rusov z izjemo Poljske in Češke (še) ni v Srednji Evropi. (Notranje)politično tveganje pa bi bilo najbrž še precej večje,če bi nastala neenakopravna povezava s katerim izmed sosedov (Eni/Agip, OMV). Precej bolj zapletenoje vprašanje navzkrižja interesov. Petrolov NS in uprava sta ob tem že zašla v protislovje: na eni strani morata povečevati vrednost podjetja in s tem zadovoljevati delničarje, na drugi strani pa nameravata iz družbe izločiti najvrednejši del premoženja. V utemeljitev, da bo vrednost delnice narasla zaradi veliko večjih prihodkov hčerinskega podjetja, lahko mali delničar upravičeno vsaj podvomi - kdo mu, popolnoma neobveščenemu, zagotavlja, da Lukoil ne bo (najelegantneje z dokapitalizacijo) hotel že v nekaj letih po »združitvi« na vsak način prevzeti večinskega deleža v novem podjetju? Uprava Petrola bo v vsakem primeru morala pohiteti. Rusi računajo, da bo dogovor podpisan v začetku prihodnjega leta, zato mora že zdaj razmišljati o sklicu skupščine delničarjev, ki lahko le s četrtino prisotnih glasov celo sabotirajo pismo o nameri. Vmes mora ovrednotiti deleže obeh družbenikov in pojasniti, kaj je tista konkretna (!) dodana vrednost, ki jo v povezavo prinaša Lukoil. Tudi na Petrolu vedo, da to zagotovo niso bencinski servisi v Srbiji in Makedoniji. Poleg zanesljivosti dobave nafte in njenih derivatovje to lahko le denar za nakup katere izmed okoliških rafinerij. Še en pomislek: ali je Lukoil s hkratno izločitvijo z več vidikov problematične dejavnosti iz Beopetrola tako oslabil tudi Petrol Lukoil, ki bi bil bolj verjetno vesel denarne injekcije v višini vrednosti Petrolovih črpalk, pri morebitnem skupnem nakupu katerega izmed »dostopnih« naftnih podjetij? Zdi se, da ob vsem t. i. tihem prevzemanju in domala umetnem ohranjanju samostojnosti Petrola ni jasno, zakaj bi ta družba sploh morala ostati v domači lasti pod npr. pogojem, da kot prevzeto podjetje ohrani sedež v Ljubljani in slovenski državi plačuje davke. Strah pred selitvijo proizvodnje, množičnimi odpuščanji ali izgubo nacionalnokulturnega branika po zgledu bank ali zavarovalnic je namreč v primeru Petrola odveč. Čeje odgovor, da se družbe iz te panoge ne splača prodajati v časih, ko cena nafte raste, je naslednje logično vprašanje, ali to velja tudi za v svetovnem merilu majhno podjetje, kije zadnji člen v črpalno-prodajni verigi. Povedano drugače: je prodati podjetje po delih čez nekaj let pametneje kot danes v enem kosu? Morebiti pa tistih na naši strani, ki so menda o dogovoru z Lukoilom bolj poučeni od podpisnikov, in Beopetrolovih zaposlenih z začetka zgodbe ne druži le strateško partnerstvo, ampak tudi nerazumevanje spreminjajočih se razmer v okolju.
Medij: Delo
Avtorji: Cirman Primož
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Priloga FT
Datum: 11. 09. 2006
Stran: 5
