UDK 338.2:339.9:336.7 Kevin R. James SMALL COUNTRIES, BIG MARKETS: ACHIEVING FINANCIAL STABILITY IN SMALL SOPHISTICATED ECONOMIES The financial s/stem provided tools to the real economy. A financial system is stable if actors in the real economy have access to the tools that the financial system provides at an efficient price in a continuous manner. Two crucial tools, the "store purchasing power" tool and the "provide investment" tool, are Erovided by "v~ide" anks that combine deposit taking and lending.
Banking crises cause instability by restricting access to fhese tools, and are caused by an inherent incentive problem in wide banks, namely, that bank owners have strong incentives to divert investor wealth towards their own ends. Hence, regulators can enhance financial stability by: 1) creating narrow banks (that invest in only safe assets) to provide the "store purchasing power" tool and 2) designing a regulatory regime that provides access to investment by promoting direct and indirect access to global capital markets. This approach eliminates the inherent incentive problem in v/ide banks. N" estabilnost v gostinskem sektorju!!! Prehrambna kriza na obzorju! Mislite, da pretiravam? Torej, ali ste vedeli, da približno 60 % restavracij propade v obdobju treh let?1 Če bi bančni sektor doživljal stopnje propadanja takega obsega, ne bi bilo nobenega dvoma, da se dogaja finančna kriza, in edino vprašanje bi se glasilo: kaj lahko stori država? Ker pa tudi restavracije ustvarjajo koristna socialna doživetja (romantične večerje niso samo večerje), raje razmislimo o primernem odgovoru. Mogoče bi morala vlada podpirati tečaje kuhanja (in pripravljanja pogrinjkov), tako da bi vsakdo lahko sam pripravil tiste pomembne romantične večerje, ali pa bi vlada morala odpreti romantično restavracijo ))Zadnje zatočišče« za primer, da zasebni sektor ne uspe ponuditi ustrezne storitve, ali morda ... Stojte! Rekli ste, da niste niti opazili velike krize gostinstva? Kako je to mogoče? Kako naj razmišljamo o "krizi gostinstva"? Ko Ijudje izbirajo restavracijo, se odločijo za nakup svežnja storitev po določeni ceni. Torej, lahko bi si zamislili: ali obstaja restavracija, ki ponuja dobro kombinacijo hrane/storitev/vzdušja po ceni 40 evrov na osebo (ali pač glede na vaše denarne zmožnosti)? S tega vidika bi lahko sklepali, da do krize gostinstva prihaja le, če ne moremo najti primernega lokala za večerjo - ali je izbrana skupina lokalov, ki ustrezajo vašim kriterijem, povsem enaka kot pred tremi leti, je nepomembno. In zares, če gledamo na svet iz tega zornega kota, ni veliko dokazov za krizo gostinstva, kljub temu, da je v gostinskem poslu slišati glasno vpitje (razen če seveda ne živite v Londonu). Torej imamo dejansko "gostinsko stabilnost". * Kevin R. James, Financial Markets Group, London School of Economics ' Glej [tudi na: http://reserachnews.osu.edu/archive/restfail.htm DELOVANJE FINANČNEGA TRGA IN VLOGA FINANČNIH INSTITUCIJ To bi mordi imeti v mislih in še enkrat razmisliti o naših idejah glede "finančne stabilnosti". Finančni sektoroskrbuje realni sektor (gospodarstvo) z orodji, ki omogočajo poslovanje in, prav zares, omogočajo življenje na splošno. Na primer, obstaja orodje "zbiranje začetnega kapitala" ali orodje "zavarovanje" ali pa orodje "upravljanja z računi ". Z vidika gospodarstva ie orodje edino, kar šteje. Finančni sistem je torej stabilen, če ima gospodarstvo ves čas in po primerni ceni dostop do potrebnih finančnih orodij. Iz takšnega načina razmišljania o finančni stabilnosti sledi, da je naloga regulatorjev finančnega trga spodbujanje in zaščita dostopa do finančnih storifev, ne pa zaščita finančnih institucij. V preteklosti so regulatorji seveda delovali ob predpostavki, da zaščita institucij zagotavlja, da bodo storitve, ki jih te institucije ponujajo, dostopne pravemu gospodarstvu. Toda čeprav je na tej domnevi nekaj resnice, ie zelo daleč od jasnega dokaza, da je ta strafegija delovala. Še bolj pomembno, finančni trgi se razvijajo naprej, zato prepričanja, do so finančne storitve, ki jih gospodarstvo potrebuje, neločljivo povezane z peščico (nadzorovanih) institucij, ni več mogoče zagovarjati (zlasti ne v majhnih sofisticiranih gospodarstvih, kakršno je slovensko, o čemer bomo podrobneje pisali v nadaljevanju). Menim torej, da bi bilo bolje, če bi se regulatorji osredotočili na same storitve. Kaj bi lahko tako ravnanje prineslo finančni regulaciji? Da bi bila ta razprava bolj stvarna in da bi videli, kam lahko tako ravnanje pripelje, razmislimo o regulaciji bančnega sektorja. TEŽAVE Z BANKAMI Banke oskrbujejo gospodarstvo z dvema ključnima orodjema. Prvič, denarju pode jujejo funkcijo "ohranjanja vrednosti" ("store of value"). Denar v vaši nogavici je vabilo za krajo, denar v banki je varno shranjena kupna moč. Drugič, prihranke usmerjajo v naložbe. V preteklosti je združevanje teh dveh funkcij v eni instituciji ("široka" banka) ustvarjalo pomembne sinergije. Ogromen kup denarja v sefu ie konec koncev še večje vabilo za krajo kot kupčki denarja, ki so široko razpršeni v nogavicah, in to zato tež 2 Bordo, Eichengreen, Klingebiel, in Martinez-Peria, "Is the Crisis Problem Growing More Severe?", Economic Polic/ 24 |2001), pp. 51 - 82 ko razumemo kot "varno shranjeno kupno moč". Denar, posojen številnim dolžnikom za mnoge različne namene, je po drugi strani nemogoče ukrasti in je naložen v razpršene portfelje. Vlagateljev denar je tako hkrati zavarovan pred krajo in pred (različnimi vrstami) gospodarskih šokov. Zares lahko z gotovostjo trdimo, da le s posojanjem denarja banka opravlja funkcijo ohronjanja vrednosti. Ker posojanje denarja ustvarja ogromno koristi za banke in njihove vlagatelje, so banke seveda izjemno navdušene nad dajaniem posojil. Zelo težko se bo kosati s takšno institucijo na področju posojil, ker bo banka pridobila večje koristi z dajanjem posojil po ka Lastniki bank imajo velik intGres za usmerjanje premoženja vlagateljev tja, kjer koristi predvsem njim samim. kršni koli obrestni meri kot institucija, ki se ukvarja samo z dajanjem posojil. Jasno je, da so banke zato zavladale na kreditnem trgu. Tako je razum-Ijivo, zakaj so se banke razvile v široke banke. Vendar pa imajo široke banke dobro znano napako v zasnovi. Denar, ki ga banka posoja, ni denar lastnikov banke. Torej imajo lastniki banke zelo velik interes, da preusmerijo posojilno dejavnost v kanale, ki koristijo njim na škodo njihovih vlagateljev. Ker bančni menedžerji delujejo v skladu s tem interesom, lahko usmerjajo posojila k poslom, iz katerih pridobivajo neposredne koristi ("posojanje povezanim osebam"), ali v zelo tvegane dejavnosti (lastniki poberejo smetano, če je tvegano posojanje uspešno, vlagateljem ostane izgubo, ki jo morajo pokriti, če posojilo ni poplačano) itd. Vse prej kot idealni interesi lastnikov bank za učinkovito posojanje denarja so pripeljali do številnih in izjemno dragih bančnih kriz po vsem svetu.2 Torej, če so v gospodarstvu zaradi zgoraj opisanih razlogov nujne široke banke in če interes, ki ga imajo široke banke, po definiciji neizogibno pelje le-te v posle, ki povečujejo možnost nastanka katastrofalnih bančnih kriz, potem se pojavi problem. Zdi se, da bi bila rešitev tega problema v vladni intervenciji (v obliki finančne regulacije), ki bi nekako odvrnila banke od tega, da se ravnajo po svojih, že v osnovi zgrešenih interesih. Obstajajo trije splošne modeli, ki se jih regulatorji lahko poslužujejo pri reševanju problema sebičnih interesov širokih bank: 1) pusti proste roke trgu, da uredi problem; 2) pritiskaj na finančni sistem, da zmanjša možnosti za sklepanje poslov zaradi svojih interesov; in 3) izvajaj nadzor nad bankami z namenom preprečevanja družbeno spornih odločitev. Žal nobena od teh metod ni posebej uspešna. Ce banke niso pod nadzorom ali niso regulirane, potem bodo razumljivo imeli vlagatelji (in drugi upniki bank) večji interes, da bi sami sprem-Ijali poslovanje bank. Taka kontrola bo seveda ovirala zmožnost lastnikov bank, da bi preusmerjali premoženje posojilojemalcev v kanale, ki koristijo njim v škodo varčevalcev, in tako se bo zmanjšala možnost za bančne krize oz. stečaja bank. Vendarle pa imamo obsežne podatke številnih držav iz časov pred regulacijo, ki dokazujejo, da kljub tako velikim nadzorom interesov bančne krize še zdaleč niso bile redke. Predvsem so dejansko prav ti bankroti pripeljali do zahteve po regulaciji. Sicer pa, tudi če bi zasebni nadzor dobro deloval, je vendarle zelo drag. Večini posameznikov se zdi življenje prekratko, da bi lahko izboljšali strokovno znanje s področja finančne ekonomije. Če bi jih silili v pridobivanje tega znanja (a i pa opazovali, kako njihov denar izpuhti ob bankrotu bank), bi tako zmanjšali blaginjo. Ce je osnovni problem v tem, da banke lahko usmerjajo premoženje vlagateljev v neučinkovite naložbe, bi vlada lahko tako ravnanje preprečila s strogo regulacijo celotnega finančnega sistema. Slaba stran te metode je, da se z onemogočanjem tveganih (in verjetno škodljivih) dejavnosti bank finančnemu sistemu prav tako onemogoči tudi financiranje dobrih tveganih projektov. Na tem mestu je poučen primer Indije. V Indiji se je v zgodovini uveljavil izjemno strog nadzor nad finančnim sistemorn, zaradi česar ni prišlo do večjih bančnih kriz. Toda politika omejevanja razvoja in poglobitve finančnega sektorja ie znatno zmanjšala stopnje gospodarske rasti Indije. Zmanjševanje rasti in omejevanje razvoja, ki je neizogibni rezultat pritiska na finančni sistem, z namenom, da bi preprečili tveganje, tako samo ustvarja visoke stroske.3 Tretja metoda regulatorjev je nadzor, ki bankam dopušča vso potrebno svobodo v iskanju dobrih (čeprav tveganih) priložnosti, in hkrati preverja, da ne tvegajo preveč oziroma se ne spuščajo v posojanje povezanim osebam in podobno. Prav nič ne preseneča, da ie to zelo težko izvedljivo, ker postavlja pred nadzorni sistem velike zahteve (in to ob dejstvu, da so vse države, ki so doživele finančne krize, nadzorovale svoje bančne sisteme). Ceprav so Barth, Caprio in Levine upoštevali vsa dejstva, niso našli nobenih dokazov, da nadzor zmanjšuje možnost za nastanek finančnih kriz.4 Pravzaprav, in celo bolj zaskrbljujoče, ugotovili so, da čim močnejši je nadzornik, manj učinkovit je bančni sistem. Zdi se, da imajo močnejše nadzorne institucije (ali vlade, ki delujejo s pomočjo močnih nadzornikov) prav tako velik interes, da bi usmerile premoženje vlagateljev v kanale, ki koristijo njim samim. In čim več moči imajo nadzorni organi, tem več možnosti je, da preusmerijo sredstva bančnega sistema. Jasno, če nadzor nima moči, nadzorniki ne bodo zmožni preprečiti lastnikom bank, da bi delovali po lastnih sebičnih interesih. Seveda je lahko tu zdravilo slabše kot sama bolezen. Kaj imajo te tri (zgrešene) metode skupnega: dopuščajo širokim bankam, da ohranijo svoj interes, in si nekako prizadevajo, da bi lastnikom bank preprečile ravnanje v skladu s temi izjemno močnimi interesi. Torej, nihče se ne ukvarja z dejanskim vzrokom samega problema. Ce pa bi lahko nekako rešili osnovni problem interesa, ki je prirojena lastnost širokih bank, potem ne bi potrebovali dragega (in k neučinkovitosti nagnjenega) poseganja regulatorjev pri odpravljanju tega problema. Ali je neposredna rešitev problema interesov širokih bank sploh mogoča? OZKE BANKE V zgodovini je bilo število zelo varnih naložb v svetu majhno v primerjavi z obsegom premoženja vlagateljev. Posledično so bile široke banke edini način, da si gospodarstvo zagotovi orodje ohranjanja vrednosti. Toda zahvaljujoč čudežu proračunskih primanjkliajev vlad in novih pogruntavščin finančnega inženiringa (npr, zavarovanje hipotekarnih obveznosti) je sedaj število varnih naložb zelo veliko. Ta dogajanja kažejo, da orodje ohranjanja vrednosti ni več neločljivo vezano na institucijo široke banke. Denar, posojen štGvilnim dolžnikom za mnoge različne namene, je nemogočG ukrasti in ]G naložen v razpršene portfelje. Eden od načinov, da se realnemu sektorju zagotovi orodje ohranjanja vrednosti brez pomoči širokih bank, je ustanavlianje "ozkih bank". Ozka banka je institucija, ki sprejema depozite in jih vlaga samo v zelo varne naložbe (zo katere jamčijo vlade prek sistema jamstva za vloge).5 Tako so lahko vlagatelji prepričani, da bodo ozke banke varno ohranjale kupno moč. Vendar pa zahteve, do ozke banke vlagajo samo v zelo varne naložbe, povsem preprečijo možnost lastnikov ozkih bank, da bi usmerili premoženje vlagateljev v svojo korist (preverjanje ustreznosti s temi zahtevami je trivialno in tako je izločen problem premočnega nadzora, ki so ga opazili Barth, Caprio in Levine). Ozke banke tako odpravijo interesni problem širokih bank. Regulatorje bi lahko spodbujali obstoječe široke banke, da bi te ustanav-Ijale ozke banke v obliki svojih podružnic. Ali pa bi regulatorji lahko ustanovili narodno ozko banko (z mrežo bančnih avtomatov) in odprodali pravice za njeno vodenje veliki mednarodni banki na licitaciji.6 Bistvenega pomena je, da morajo vlagatelji vedeti, kdaj vlagajo sredstva na račune ozke banke, ki so zajeti v jamstveni shemi. Preostali računi, ki niso odprti pri ozki enoti banke, ne bodo pokriti s sistemom jamstva (prav tako kot ni jamstvene sheme za vloge, ki jih vlagatelji vložijo v vzajemne sklade, ki vlagajo v lastniške vrednostne papirje). Ljudje lahko sami izberejo, kako bodo razporedili svoje prihranke. Ce ie premoženje vagateljev prek ozke banke shranjeno v varnih naložbah, pomeni, da ti prihranki niso na voljo domačemu povpraševanju po posojilih. V preteklosti bi odstranitev takih sredstev zunaj mase kapitala, ki ie bil na voljo domačemu povpraševanju, prav tako povzročilo velike fežave, ker se je moralo domače naložbe financirati iz t. i. poolov domačega kapitala. Vendar to ne velja več. Danes omogočajo v srednji in vzhodni Evropi velik delež vseh posojil velike mednarodne banke. Te banke delujejo kot globalni igralci, ki razporejajo svoj kapital na trg z na|večjimi donosi ne glede na to, od kod denar prihaja. Posledica tega je, da bodo, kolikor bo (na primer) Slovenija ponujala dobre naložbene priložnosti, mednarodne bonke našle potrebna sredstva, da bi te pciložnosti izkoristile. Se več, podjetja imajo sedaj precej večji dostop do nebančnega financiranja, kot je bilo to v navadi v preteklosti. Podjetja lahko sedaj pridejo do denarja iz skladov tveganega kapitala ali skladov zasebnega kapitala ali pa celo zberejo sredstva na organiziranih trgih prek prve javne ponudbe delnic ("/PO ") . Celotni kapital, ki je sedaj na svetovnem fi 3 Zo razpravo na to temo glej poglavje, ki go je napisal Eichengreen v Global Crisis, Global Solutions (urednik Bjorn Lomborg), Cambridge University Press, 2004. ~Barth, Caprio in Levine, Rethinking Banking Regulation: Till Angels Govern, Cambridge University Press, 2005 5 Idejo ozke banke [e vpeljal Litan, Whaf Should Banks Do?, Brookings, 1987 6 Demseiz predlaga uporabo tega modela v svojem znanem članku "Why Regulate Utilities?", Journal of Law and Economics II (1968), pp. 55-65 nančnem trgu na voljo za financiranje obetavnih naložbenih projektov, je tako obsežen, da je malo verjetno, da bi ga srednja in vzhodna Evropa izčrpali (ali ga v ta namen izdatno načeli), tudi če bi se vse države v regiji odločile za ozko bančništvo. Da bodo lahko prišle do tega svetovnega kapitala, morajo imeti domače institucije posluh. Tako bodo podjetja bolj verjetno deležna financiranja, če domača zakonodaja zagotavlja zaščito malih delničarjev, če so domači računovodski standardi v skladu s svetovnimi merili (in se tudi izvajajo) itd. Med bančno krizo v Skandinaviji v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja kolaps norveškega bančnega sistema ni v večjem obsegu prizadel norveškega podjetniškega sektorja, ker so tem podjetjem omogočili dostop do mednarodnih kapitalskih trgov izjemno dobro vodenje podjetij in računovodski standardi na Norveškem.7 Če se še naprej "osredotočamo na orodja, ki jih finančni sektor omogoča" za finančno regulacijo, ki jo tukaj zagovarjamo, potem bi morali regulatorji iskati načine, ki podietjem zagotavljajo dostop do kapitala, ne z nadzorom institucij, ki kapital ponujajo, temveč z ustvarjanjem regulativne ureditve, ki povečuje možnost dostopa domačih pod|etij do globalnih finančnih trgov. Ongena, Smith in Michelsen, "Firms and Their Distressed Banks: Lessons From the Norwegian Banking Crisis", Journal of Financial Economics 2003 SKLEP Z izkoi-iščanjem sinergije med jemanjem depozitov in posojanjem oskrbujejo široke banke gospodarstva tako z orodjem ,,shranjevan|a kupne moči" kot z orodjem "zbiranja kapifala" po veliko nižji ceni, kot bi bilo to mogoče, če bi vsako orodje priskrbela druga institucija. Žal široke banke nuino vključujejo tudi resno napako v svoji zasnovi, ker povezava teh dveh dejavnosti v eni sami institucije nujno spodbudi interes lastnikov široke banke, da bi preusmerili premoženje vlagateljev v svoje dobro. V preteklosti regulatorji niso imeli veliko možnosti, da bi vplivali na široke banke. Torej, če upoštevamo dejstva, da so bile široke banke edine institucije, ki so bile sposobne zagotavljati ta orodja, takšne, kot so pač bile, so regulatorji s težavo (in manj uspešno) nadzirali obseg, v katerem so lastniki bank preusmerjali premoženje vlagateljev v namene, ki so njim prinašali največ koristi. Ozke banke omogočajo izhod iz teh težav. Z izkoriščanjem najnovejših dogajanj na finančnih trgih lahko država ustvaci institucijo, ki pravemu gospodarstvu preskrbi orodje "ohranjanja kupne moči" brez pomanjkljivosti širokih bank. Pri ustvarjanju razmer, da gospodarstvo deluje z zdravim režimom vodenja podjetij, računovodstva itd., lahko regulatorji zagotovijo, da domača podjetja in gospodinjstva črpajo sredstva z globalnih finančnih trgov. Torej lahko tako obe orodji, ki sta ju v preteklosti omogočae široke banke, sedaj priskrbijo ločene instil-ucije po veliko nižji skupni ceni (s tem, ko se odpravi problem interesa široke banke). Ideja o ozkem bančništvu je posebej primerna za majhna sofisticirana gospodarstva, kot so Slovenija in druge države v srednji in vzhodni Evropi. Ta gospodarstva so dovolj sofisticirana za razvoj regulativnih režimov, ki bodo omogočili domačim podjetjem in gospodinjstvom prihod na globalne finančne trge. Vendar so ta gospodarstva hkrati dovolj majhna, da gredo lahko po poti ozkega bančništva, ne da bi jih skrbelo, da bi njihova dejanja znatno vplivala na strukturo samih globalnih trgov. Ozko bančništvo ponuja zato tem gospodarstvom možnost za znatno povečanje gospodarske blaginje. REFERENCES: 1. Bordo, Eichengreen, Klingebiel, and Martinez-Peria, "Is the Crisis Problem Growing More Severe?", Economic Policy 24 (2001). 2. Global Crisis, Global Solutions (edited by Biorn Lomborg), Cambridge University Press 2004. 3. Barth, Caprio, and Levine, Rethinking Banking Regulation: Till Angels Govern, Cambridge University Press, 2005. 4. Demsetz, "Why Regulate Utilities?" Journal of Law and Economics 11 (1968). 5. 5. Ongena, Smith, and Michelsen, "Firms and Their Distressed Banks; Lessons from the Norwegian Banking Crisis", Journal of Financial Economics, 2003.
Medij: Bančni vestnik
Avtorji: James R. Kevin
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Finančni trg in banke
Datum: 27. 11. 2006
Stran: 50
