brezkompromisna, svojemu osebnemu cilju - lastninjenju - pa stapodredila vodenje podjetij, njihove kapitalske naložbe in odnose z najbližjimi sodelavci, kiso ju drug za drugim morali zapustiti. Zakaj jima je uspelo? Primož CirmanSuzana RankovVesna Vukovič •~~ —— aš cilj je, da bi industrija pijač~I~L ~H ostala v slovenskih rokah. Mi~I~&~H ne potrebujemo tujega kapita-~H ~B~H la, tujih lastnikov, mi potrebu-~J ~~H jemo tuje trge, te pa moramo~— ~™ osvojiti sami, saj nam jih tujepivovarne ne bodo dale. Avgusta 2001, ko jedolgoletni predsednik uprave Pivovarne LaškoTone Turnšek v intervjuju za Dnevnik izrekelzgornje besede, je vodil podjetje, ki se je tik predtem prvič začelo pojavljati na prvih stranehčasopisov. Potihoma je namreč kupilo prvočetrtino delnic večnega konkurenta PivovarneUnion in s tem sprožilo tako imenovanopivovarsko vojno, ki je v naslednjih letihzaznamovala domače gospodarsko in političnoprizorišče. Do leta 2004 je Pivovarna Laško vboju za delnice premagala belgijski InBew inzaključila prevzem Uniona, tudi s pomočjojavnega mnenja, ki je z naklonjenostjo sprejelotezo, da je domače lastnišfrvo podjetij v nacio-nalnem interesu.Danes je jasno, da se Turnšku, ki se je z vrhapivovarne umaknil konec leta 2005, cilji nisouresničili. Medtem ko je Pivovarna Laško vzadnjih letih z nakupi osvajala tržne deleže le vdomači časopisni in trgovski dejavnosti, jezadnji odmevnejši nakup tuje pivovarne opravi-la davnega leta 2000, ko je postala lastnicaJadranske pivare. Če je skupina PivovarnaLaško leta 2005 v tujini prodala 1,164.952hektolitrov pijač, jih je leto kasneje 1,153.780hektolitrov, lani pa le še 90,2 odstotka tekoličine oziroma po naših izračunih okoli1,040.700 hektolitrov.Z razkritjem, da je Turnškov naslednik BoškoŠrot izpeljal de facto solo menedžerski odkupPivovarne Laško, se je izkazalo tudi, da je bilateza o nacionalnem interesu zlorabljena zaosebno bogatenje enega človeka. To pa bi zaraditveganosti »operacije« že v prihodnjih letihlahko ogrozilo tudi temeljni Turnškov cilj -slovensko lastništvo industrije pijač.Šrot-Bavčarjev »model« lastninjenjaSkoraj hkrati ;e podoben podvig uspel IgorjuBavčarju, nekdanjemu politiku, ki je na čeluIstrabenza šele leta 2002 nasledil dolgoletnegadirektorja Janka Kosmino. Bavčar danes preksvojega podjetja FB Investidje uradno obvladu-je četrtino delnic Istrabenza, pri čemer prijatelj-ske družbe obvladujejo še dodatno četrtinokoprskega holdinga.Kaj je skupnega Šrotovemu in Bavčarjevemu lastninjenju Pivovarne Laško oziroma Istraben-za? Oba sta na čelu podjetij relativno kratek čas,na položajih pa sta nasledila dolgoletna direk-torja iz vrst »old boysov«. Menedžerskegaodkupa sta se v nasprotju s kolegi iz vrste drugihpodjetij lotila sama, pri čemer sta postalalastnika družb iz borzne kotacije, oba z obilnopomočjo države. Vodenje Istrabenza in Pivovar-ne Laško sta podredila osebnemu končnemucilju - lastništvu in na ta račun zanemarila tudiosnovne dejavnosti teh podjetij. Zaradi svojihznačajskih lastnosti, med katerimi izstopa brez-kompromisnost, sta obšla svoja predhodnika incelo najtesnejše sodelavce, kot je bil v primeruBoška Šrota Robert Šega, v primeru Bavčarja paSrečko Kenda in Gorazd Čuk. In kar jenajpomembneje: tako Šrot kot Bavčar stapostala lastnika podjetij brez lastne akumulacijekapitala.Ob tem trčimo na ključno vprašanje slovenskihmenedžerskih odkupov - kako (je) menedžer-jem brez lastnih sredstev uspe(lo) priti dolastništva stotine milijonov evrov vrednih pod-jetij? »Glavna dodana vrednost slovenskih prev-zemnih zgodb je, kako se izogniti objaviprevzema po pošteni ceni za male delničarje.Največji problem slovenskih menedžerjev je, dapodjetja kupujejo brez denarja in nepošteno,nihče se nakupa ne loti na transparenten načinz objavo prevzema v začetni fazi, ampakprevzem objavijo šele potem, ko je večinalastništva parkirana pri prijateljskih družbah,«je ocenil pripravljavec mnogih prevzemnihprospektov, ki je želel ostati neimenovan.Pregled lastninjenja večine večjih slovenskihpodjetij v zadnjih letih pokaže, da je to potekalopo bolj ali manj enakem modelu, ki ga je, o temni dvoma, omogočila luknjava zakonodaja inneaktivnost nadzornih organov. Menedžerji so prve pakete delnice začeli kopičiti v času, ko sobile delnice še poceni, večinoma pa so jim jihprodajali certifikatski delničarji, v veliki večinizaposleni, ali drugi manjši lastniki. Sledila jefaza tako imenovanega parkiranja delnic priprijateljskih družbah ali bankah; ti nakupidelnic so se financirali s posojili, stroškefinanciranja pa so menedžerji na tak ali druga-čen način pokrivali na račun podjetij, ki so jihvodili, seveda v škodo malih delničarjev. Značil-nost te faze so tudi dokapitalizacije, pri katerihso lahko sodelovali samo izbrani lastniki, innakupi lastnih delnic.Naslednji korak je običajno objava prevzema,ampak šele, ko menedžerji prek prijateljskihdružb obvladujejo večino lastništva. Da gre vteh primerih zgolj za legalizacijo parkirišč v lastništvu, je razvidno kar iz samih prevzemnihprospektov, v katerih je ekonomskim učinkomin pričakovanim sinergijam, ki bi morali bitinamen prevzemov, namenjenih le nekaj suho-parnih stavkov. Večji delničarji (velikokrat tudidržavne banke in družbe za upravljanje), ki sodelnice parkirali, nato kljub največkrat smešnonizki ceni delnice prodajo takoj ob objaviprevzemne namere, kar prevzemnik običajnorazkrije hkrati z njeno objavo. S tem zmanjšamanevrski prostor drugim manjšim lastnikompri mprebitnem poskusu oblikovanja delničar-ske koalicije, ki bi prevzemnika prisilila vzvišanje ponudbe. Tako malim delničarjem nepreostane nič drugega, kot da delnice prodajo.V nasprotnem primeru imajo namreč le dvemožnosti: ali ostanejo lastniki nelikvidnih del-nic, ki ne zanimajo nikogar, ali pa jih prevzem-nik sčasoma iztisne iz dmžbe.Labodji spev(i) malih delničarjevV zadnjih letih je tako že prišlo do iztisnitvemalih delničarjev v družbah SCT, Delo, Primor-je Ajdovščina, Prevent Global, Donit Tesnit,Iskra, Merkur, Lip Bled, Avtotehna, OdejaŠkofja Loka, Alpina, Svilanitu, Comet in Me-daljon, ki je eno ključnih podjetij v lastništvuProbanke. Za jesen je iztisnitev napovedal ACH(nekdanji Autocommerce), pričakujemo jo lah-ko v Etri 33... Pričakovati ;e tudi nadaljnjeumikanje družb z borze, v naslednji fazi pa vvečini primerov spojitev prevzete tarče s podjet-jem, ki ga je prevzelo. Razlog je jasen -menedžerji, ki so podjetja kupili brez lastnihsredstev, morajo financiranje astronomskih po-sojil prenesti na prevzeta podjetja.Skupna značilnost podjetij, ki so jih ali jihnameravajo prevzeti vodstvene strukture> je, da se odkupi financirajo iz denarnega toka podjetij.Tpda kljub temu je že na prvi pogled mogočeopaziti bistvene razlike med slovenskimi mene-džerskimi odkupi. V prvo skupino bi lahkouvrstili podjetja, kot sta Trimo Trebnje TatjaneFink ali Kolektor Group Stojana Petriča. V tehmenedžerji prevzeme financirajo iz bodočihdonosov, ki nastajajo z rastjo podjetja, vendarna račun rasti, ki je pogosto manjša, kot bi lahkobila. »Prednost menedžerske lastnine je, damenedžerji dolgoročno razmišljajo o razvojupodjetja. Ne strinjam pa se z menedžerskolastnino, ki ima za cilj zgolj osebno bogatenje.Bistvo menedžerske lastnine mora biti, dapodjetju zagotavlja razvoj, zaposlenim delovnamesta in primerno plačo ter da podpira lokalnookolje,« je v pogovom za Objektiv lani decem-bra dejal Stojan Petrič, predsednik in solastnikdružbe Kolektor Group.V drugo skupino bi lahko uvrstili primere SCTIvana Zidarja, Primorja Ajdovščina DušanaČmigoja ali Merkurja Bineta Kordeža. Timenedžerske prevzeme fmancirajo na računnormalne rasti podjetij, zaradi česar zgoljohranjajo raven poslovanja. Tretji, najbolj spo-ren način privatizacije pa so izpeljali takoimenovani pidovski tajkuni, med katerimi stanajbolj razvpita Darko Horvat in Igor Lah. Vto skupino pa bi, kot za zdaj kaže, lahko uvrstilitudi Boška Šrota in Igorja Bavčarja. Gre zaprimere financiranja z izčrpavanjem podjetij.Najbolj »priljubljen« način je prodaja nalozb, kiso v bilancah podjeti; nizko vrednotene in prikaterih se prek prodaje verigi podjetij ustvarjarazlika v ceni, z denarjem pa se financirajonakupi delnic za menedžerski prevzem. Mode-lov izčrpavanja podjetij je mnogo, omenimozgolj nakupe obveznic bank m fmančnih družb, prek katerih se financirajo nakupi delnic, ki nakoncu pristanejo v rokah menedžerjev.»Načeloma vemo, da se moramo čim prejznebiti pomembnih lastniških deležev države vpodjetjih, o tem ni dvoma, ker to skpraj v vsehpogledih slabo vpliva na podjetje, vendar solahko tudi menedžerski prevzemi dvorezni.Osebno jih podpiram, če so narejeni pregledno,v skladu z vso pozitivno zakonodajo, če nisooškodovani mali delničarji oziroma so izplačani(iztisnjeni) po korektni (pošteni) ceni, če ne greza izkoriščanje notranjih informacij, če sespoštuje prevzemna zakonodaja in če gre prifinanciranju tudi za določeno lastno udeležbo.Kot vidimo, je pri nas težko zadostiti vsempogojem, saj se nekateri izogibajo javni ponudbiza prevzem s parkiranjem, iztisnjenih delničar-jev ne izplačajo po pošteni ceni, vse skupajpoteka zelo netransparentno, tudi če gre zapodjetje na borzi, da o okoriščanju z notranjimiinformacijami in načinu financiranja raje negovorim,« ocenjuje dr. Draško Veselinovič,predsednik uprave Deželne banke Slovenije inprvi predsednik uprave Ljubljanske borze. Človek iz ozadja: Andrej HazabentPri vprašanju fmanciranja prevzemov trčimo navlogo bank. Te so namreč v zadnjih letihkreditirale nakupe delnic prevzetih podjetij,čeprav menedžerji niso imeli niti približnodovolj lastnih sredstev. Za to so se bankeodločale zaradi osebnih poznanstev uprav bankz menedžerji in velikih rezerv podjetij - ne vosnovni dejavnosti, ampak v premoženju, kibankam zagotavlja, da bodo po prevzemu miztisnitvi malih delničarjev tako ali drugačepoplačane.»Pogledati je treba bodoči denarni tok inrazvojne značilnosti podjetja, pomembna kate-gorija je tudi sposobnost menedžmenta. Banka,ki bi kreditirala takšen nakup, mora zagotovozaupati menedžerjem, da so sposobni, naprimer v naslednjih desetih letih dobro voditi topodjetje,« je lani jeseni Romana Pajenk, pred-sednica uprave Probanke, ki je med drugimzagotovila del garancij tudi pri zadnjem prevze-mu Pivovarne Laško, odgovorila na vprašanje,kako lahko menedžer pridobi nekaj desetmilijonov evrov vredno posojilo za nakupdelnic podjetja, ki ga vodi.Pri obeh najbol) razvpitih primerih, PivovarniLaško in Istrabenzu, velja posebej opozoriti navlogo dveh državnih bank - Nove Ljubljanskebanke in Nove Kreditne banke Maribor. Prva jeleta 2001 s prodajo takratne družbe za upravljanje LB Maksime omogočila, da je Bavčar vMaksimi Holding, eni izmed naslednic prvotneMaksime, našel steber lastniške konsolidacijeIstrabenza, Preostanek LB Maksime, ki ni ostalpod okriljem NLB, se je preoblikoval v današnjoMaksimo Invest, ta pa je pristala v rokahStaneta Valanta, predsednika uprave družbe zaupravljanje Nacionalne finančne družbe (NFD).Maksima Invest je sicer v teh letih postalanajvečja lastnica NFD Holdinga. Na drugi strani je NKBM s svojo pasivnostjo vletu 2002 omogočila, da je Infond Holding - spribližno 120 milijonov evrov vredno polovicopremoženja nekdanjega pida Infond Zlat -postopoma spolzel v roke podjetij iz skupinePivovarna Laško. Z bogatim portfeljem Infondaso lahko začeli obračati kapital (beri: zastavljatidelnice za pridobivanje posojil), s katerim soizpeljali ključne korake v konsolidaciji Pivovar-ne Laško. Poznavalci razmer ob tem kotključnega človeka iz ozadja v obeh primerihomenjajo Andreja Hazabenta, ki je bil vdevetdesetih letih prejšnjega stoletja med dru-gim predsednik uprave NKBM, med letoma2002 in 2007 pa član uprave NLB, zadolžen zazakladništvo. Dobre odnose ima zlasti z vod-stvom Pivovarne Laško: v njegove roke jepripeljal tudi nekatere pomembne naložbebanke in z njihovo preprodajo pomagal ustvari-ti visoke dobičke. Mimogrede, predsednik na-dzornega sveta Pivovarne Laško Boris Završnikprihaja prav iz NLB, pri čemer velja za Haza-bentovega človeka. Prav tako v Hazabentovihfinančnih krogih štejejo za enega od ključnihmož pri ustvarjanju lastniškega imperija DarkaHorvata, lastnika Aktive.V minulih dneh nam ni uspelo dobiti odgovo-rov predsednikov uprav dveh največjih državnih bank, Marjana Kramarja in MatjažaKovačiča, na vprašanje, ali se počutita osebnoodgovorna za financiranje nepreglednih mene-džerskih odkupov. V NKBM nam prav takoniso odgovorili na vprašanje, na osnovi kakšnihkriterijev so v preteklosti zagotavljali posojilapodjetjem brez ustreznega kapitala, prek katerihso menedžerji prevzemali družbe.Negotova prihodnostNajvečje tveganje slovenskega menedžerskegalastninjenjaje povezano z negotovo prihodnos-tjo kupljenega podjetja. Tako je Boško Šrotzadržane dobičke usmerjal v poslovanje spodjetji, ki so mu omogočala odkup pivovarne,zaradi česarje izpustil kup priložnosti za širjenjena tujih trgih. Še več je vprašanj, povezanih znadaljnjim razvojem Istrabenza. Bavčar je namreč takoj po prihodu na čelo družbe avstrij-skemu OMV odprodal bencinske servise, šestlet kasneje pa na veliko kupuje delnice v Petrolu,.ki se ukvarja z isto dejavnostjo. Čeprav je vvmesnem času združil Drogo in Kolinsko, jeBavčarja navdušenje nad živilsko industrijominilo, ko mu je država pod mizo prodala deležv Mercatorju, kjer danes Istrabenza ni več meduradnimi lastniki, s prodajo pa je v dveh letihzaslužil okoli sto milijonov evrov.Še večje tveganje je povezano s prihodnjimfmanciranjem menedžerskih odkupov. Ključnoje namreč, ali bodo menedžerji, ki bodo moraliv prvi vrsti skrbeti za odplačevanje posojil,uspeli servisirati rast podjetij. Če jim to ne bouspelo, bodo začela podjetja počasi toniti.»Ekonomsko je ključno vprašanje, ali ne bodonovi lastniki podjetij, menedžerji, dolgoročnopreveč izčrpavali podjetja tarče z vračanjemposojil za odkup podjetja. Tako imenovaninacionalni interes, ki so ga prav ti v preteklosti najbolj zagovarjali, je pomenil rnihov interes inzanima me, ali ne bodo prav ti menedžerji vprihodnosti tisti, ki bodo ob ugodni ponudbipodjetje prvi prodali tujcu. Problemov je karnekaj in v marsikaterem primeru bodo zaposle-ni in širše okolje prišli iz dežja pod kap, pričemer je dež država in kap menedžerji,«opozarja dr. Draško Veselinovič.Podobno meni dr. Aljoša Valentinčič z Iju-bljanske ekonomske fakultete. »Razprava odomačem ali tujem lastništvu je brezpredmetna.Po moji oceni ne moremo nič več narediti, da bilahko v nacionalnem ipteresu ohranili domačelastništvo. Večina podjetij bo prej ali slejkončala v zasebnih rokah, to pa lahko pomenitudi v tujih zasebnih rokah. Lastništvo Pivovar-ne Laško v rokah Boška Šrota ali Istrabenza vrokah Igorja Bavčarja ni (več) stvar nacionalne-ga interesa, saj bosta, če jima bo prišla na mizoprava ponudba, svoje podjetje prodala, lahkotudi tujcem.«Po njegovi oceni je edina možnost, ki jo še imadržava, lastništvo v flnančnem stcbru, vendar je tudi tu vprašanje, koliko časa še. Država jeoziroma bo sodelovala pri zadnjih dveh dokapi-talizacijah NLB in NKBM, morda bo še prikateri, potem pa ne bo več mogla sleditipotrebam po svežem kapitalu za rast banke. Takrat jo bo dokapitaliziral nekdo, ki bo imelsredstva, najverjetneje tujci.»Slovenci se bomo počasi morali nehati spraše-vati o slovenskem lastništvu. Lastniki podjetijbodo tisti, ki bodo za to ekonomsko sposobni,in morda to ne bodo zgolj in izključno samoSlovenci. V tem trenutku morda lahko obžalu-jemo, da so se stvari tako odvile, kot so se. Takolahko na primer razpravljamo, zakaj nismokupnine porabili bolje, kot smo jo, zakaj nismoustanovili kakega razvojnega sklada... Vendar sebojim, da poti nazaj ni,« dodaja dr. Valentin-čič.Čeprav v slovenski zakonodaji obstaja legitimnain legalna podlaga za menedžerske odkupe, nidvoma, da so nekateri načini njihove izvedbe vzadnjem času segli onkraj • meja etične inmoralne sprejemljivosti, kar irna lahko zadržavo in družbo dolgoročne posledice. Načel-na naklonjenost javnosti do domačih lastnikovbi se lahko prav zaradi tovrstnih menedžerskih»ekscesov« obrnila proti gospodarstvu in načelaugled družbenega podsistema, ki je ob osamos-vojitvi Slovenije odigral bržkone ključno vlogo.Med dolgoročnimi posledicami velja omeniti šenačeto zaupanje v same temelje družbe indržave, politiko in pravosodje.Vse našteto skupaj z rastočim občutkom neena-kosti in pripadnostjo deprivilegiranim slojemustvarja idealne razmere za nastanek populistič-nih gibanj, ki bi lahko - še posebno v obdobjumorebitne gospodarske krize, nadaljnje rastiinflacije in neugodnih demografskih gibanj -prodrla v slovensko »mainstream« politiko. Vvsakem primeru se zdi, da je Slovenija naprelomu in da po končanem lastninjenju Istra-benza in Pivovarne Laško »nič več ne bo tako,kot je bilo«. »Gre za vprašanje morale teh gospodovuOb robu razčiščevanje zakonitosti menedžerskih odkupov se je razprava začela seliti napolitični parket. Tako je v tem tednu SDS že zahtevala sklic izredne seje parlamenta, na kateribi razpravljali o zadnjih spornih menedžerskih odkupih in razlogih zanje. Opozicijske strankeso pobudo načeloma podprle, saj trdijo, da je do najbolj razvpitih menedžerskih odkupovprišlo ravno v času in s pomočjo vlade Janeza Janše. Poslanec SDS Branko Grims se tehočitkov brani s trditvami, da so se zgodbe, ki prihajajo na dan, začele že po osamosvojitvi inda je ozadje dogajanja leta 2004 zbistrila ustanovitev Foruma 21 pod vodstvom bivšegapredsednika Milana Kučana, saj so v prvi vrsti sedeli številni lastniki velikega kapitalaoziroma menedžerji, ki so do položaja in lastništva prišli v obdobju slovenske tranzicije. Naustanovnem srečanju Foruma 21 je bilo aprila 2004 med drugim mogoče opaziti MilošaKovačiča (nekdanji predsednik uprave Krke), Mirana Goslarja (nekdanji predsednik upraveMercatorja), Toneta Turnška, Bruna Koreliča (nekdanji predsednik uprave Luke Koper),Zorana Jankoviča (nekdanji predsednik uprave Mercatorja), Romana Glaserja (generalnidirektor Perutnine Ptuj), Janeza Lotriča (nekdanji predsednik uprave Petrola), Boruta Meha(nekdanji predsednik uprave Mure), Romano Pajenk (predsednica uprave Probanke), JurijaDetička (predsednik uprave Adria Bank), Dušana Novaka (nekdanji predsednik upraveAdriatica Slovenice), Jožeta Staniča (nekdanji predsednik uprave Gorenja), Bineta Kordeža,Borirta Mokroviča (nekdanji generalni direktor Term Čatež), Janeza Škrabca (direktor insolastnik podjetja Riko), Črta Mesariča (nekdanji predsednik uprave NKBM)... Z izjemoGlaserja, Pajenkove, Kordeža in Škrabca nihče med njimi danes ni menedžer-lastnik podjetja.Za mnenje o menedžerskih odkupih smo vprašali nekaj znanih bivših vodilnih menedžerjev. Ivan Atelšek, dolgoletni generalni direktorGorenja: »Če smo že uvedli kapitalizem, bimorali sprejeti tudi ustrezno regulativo. Kertega nismo storili, so nekateri menedžerjiizkoristili luknje v zakonu, zaradi česar jihsamo po sebi še ne gre obsojati. To najrazčisti pravosodje, ne pa politika. Kljup temupa tovrstni prevzemi niso dobri za razvoj inprihodnost podjetij, saj jih preobremenjujejo.Nihče me ne bo prepričal, da je mogoče kartako iz rokava stresti pol milijarde evrov inkupiti neko podjetje. Ker je vse premozenjezastavljeno, podjetje pa praktično podhipoteko, to pomeni, da ni denarja za razvoj in vlaganja, saj se vsi dobički porabljajo zapoplačilo obveznosti do bank. Če bi kdo podoben prevzem skušal izpeljati v Gorenju, bi bila tokatastrofa za podjetje. Takšnih primerov je ogromno, predvsem v manjših podjetjih, skritihpred očmi javnosti. Kdo ve, koliko Slovenca je v teh lastnikih podjetij in ali jih niso kupili lezaradi špekulativnih namenov, torej za kasnejšo prodajo tujcem?« Jože Stanič, med letoma 1974 in 1980direktor Pivovarne Laško, kasneje papredsednik uprave Gorenja: »Zaradi načina,kako tuji lastniki upravljajo podjetja, sem ševedno zagovornik nacionalnega interesa. Pravtako še vedno zagovarjam državno lastništvo,vendar bi moralo biti upravljanje podjetijnepolitično. Pri nas je žal tako, da vsakokratnapolitična garnitura prijateljem ureja dobre plačein sejnine, o strokovnosti pa se nihče nesprašuje. Glede aktualnih prevzemov mi sicerni jasno, kako sta Igor Bavčar in Boško Šrotprišla do lastništva, brez dvoma pa sta se precej namučila in, kot kaže, nista naredila ničnezakonitega. Če zadnje drži, jima ne morem ničesar očitati, saj bi bila to sicer čistanevoščljivost. Nevarnost je, da so se fantje hvalili, da je domače lastništvo v nacionalneminteresu, na koncu pa bodo prisiljeni podjetja prodati. Bojim se, da je to realna predpostavka.aVinko Može, nekdanji dolgoletni predsednikuprave Aerodroma Ljubljana: »Stara gamituradirektorjev je ohranila podjetja v Sloveniji vdobrem stanju. To, kar se dogaja v zadnjemobdobju, pa je rezultat nekega boja medposamezniki iz različnih političnih opcij, ki biradi na zelo enostaven način pridobilipremoženje, ki smo ga ustvarjali dolga leta.«Bruno Korelič, nekdanji predsednik upraveLuke Koper: »Pri zadnjih menedžerskihodkupih gre za vprašanje morale tehgospodov, ki jim je zakonodaja Janševe vladeomogočila njihovo početje. Moralnih vrednot,kot jih mi razumemo, ne poznajo oziroma sonanje pozabili. Postali so tajkuni, kot jihoznačuje Janša, pravzaprav pa jih je ustvarilon. Lastnina podjetij ne more biti nacionalniinteres, to sta lahko na primer varnost insocialna varnost, čeprav bi bilo smiselnonekatere ključne dejavnosti podobno kot vdrugih državah zaščititi pred prevzemi. Ctlj slovenskih novodobnih kapitalistov ni ustvarjatinovih produktov, novih delovnih mest in dodane vrednosti, ampak je njihov cilj prodati inzaslužiti. Zame ni vprašanje, kdo je lastnik, ampak samo kakšni so njegovi nameni. Direktorji,ki smo zrasli v prejšnjem sistemu, in novodobni kapitalisti imamo različne poglede naosnovne vrednote. Vrednota našrti kolegov je predvsem, kako priti do čim večjega dotnčka.a Izdatna državna pomočv času Janševe vladePri privatizaciji Pivovarne Laško je imelapomembno vlogo tudi država, ki je imela še vzačetku leta 2002 prek Kada, Soda in TriglavStebra 1 trdno v rokah 25 odstotkov družbe.Maja 2002 je uprava pivovarne ob soglasjunadzornega sveta sprejela sklep o povečanjukapitala za 54 milijonov evrov. Pri tem sopivovarji skladno s pooblastilom iz statuta, skaterim so na skupščini soglašali tudi državnilastniki, izključili prednostno pravico do nakupanovih delnic takratnim delničarjem. Delnic takona primer nista vplačala Kad in Sod, to pa so naprimer storili Luka Koper, Probanka, Istrabenz,Sava in NLB, ki je nekaj mesecev kasnejedelnice pivovarne že prodala Infond Holdingu.Slednji je tako postal največji lastnik pivovarne,pri čemer velja omeniti, da je bila največjalastnica Infond Holdinga že takrat Radenska, kisodi v skupino Pivovarna Laško. Do četrtinskegadeleža v pivovarni je Infond Holding prišelfebruarja 2006, torej v času vlade JanezaJanše in pol leta po prodaji državnega deležaMercatorja Istrabenzu in Pivovarni Laško.Takratje Sod pod vodstvom Marka Pogačnikadobrih 7 odstotkov pivovarne zamenjal zInfondovim 6-odstotnim deležem v Intereuropiin 11-odstotnim deležem v Impolu 2000.Mimogrede, s to zamenjavo deležev je državatakrat kršila svoje načelo skupnega umika Kadain Soda iz lastništva podjetij, tako da je Kad ssvojimi 7 odstotki obtičal v lastništvu PivovarneLaško. Istega leta sta na primer državna NKBMpod vodstvom Matjaža Kovačiča in njenadružba za upravljanje KBM Infond prodalaprijateljskemu AC-Kapitalu petino InfondHoldinga, ključnega lastnika Pivovarne Laško. Dr. DraškoVeselinovičV marsikateremprimeru bodozaposleni in širšeokolje prišli zdežja pod kap,pri čemer je deždržava in kapmenedžerji. Dr. AljošaValentinčič,EkonomskafakultetaPo moji oceni nemoremo nič večnarediti, da bilahko vnacionalneminteresu ohranilidomačelastništvo.

Medij: Dnevnik - Dnevnikov objektiv
Avtorji: Vuković Vesna,Rankov Suzana,Cirman Primož
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Ostalo
Datum: 24. 05. 2008
Stran: 6