Največ mleka, okrog 250 milijonov litrov, so odkupile Ljubljanske mlekarne, naša največja in najuspešnejša mlekarna, ki je dolgo veljala tudi za eno izmed vodilnih živilskopredelovalnih podjetij v regiji. Mlekarna, ki zaposluje okrog 700 Ijudi, je lansko poslovno leto končala globoko v rdečih številkah, karza 1,3 milijarde seje nabralo izgube. Paulina Golouh Usoda Ljubljanskih mlekarn Lastniška struktura v Ljubljanskih mlekarnah je razpršena, po podatkih s konca lanskega poletja so imeli največji delež pidi (33,53 odstotka), sledi Mlekodel s 23,63 odstotka, mali delničarji z 18,50 odstotka, skladi z 11,94 % in drugi.
Glede na izgubo je jasno, da se podjetje na vstop v EU ni dovolj pripravilo, očitno pa tudi lastniki zasledujejo različne cilje. Podjetje ima pomembno mesto v živilskopredelovalni industriji, strateškega pomena pa je tudi za mesto Ljubljana, čeprav v njem ni več udeleženo s svojim deležem. Usoda Ljubljanskih mlekarn naj bi bila znana konec septembra, ko se izteče ponudbeni rok za odkup 54-odstotnega deleža, ki sta ga v odkup ponudila NFD in Mlekodel, ki je v lasti slovenskih zadrug. Špekulacij o tem, kako se bo zgodba odvijala potem, ko bodo znani ponudniki, je veliko, tudi zato, ker 18. avgusta, ko se je iztekel rok za prodajo 18-odstotnega paketa delnic, ki so jih skupaj prodajali Kad, Sod in KD Holding, na ponudbo ni bilo nobenega odziva. Analitiki so tedaj napovedovali, da vsi resni kupci čakajo na ponujeni drugi, večinski sveženj delnic, saj z 18 odstotki ne bi nihče vplival na strateške odločitve v podjetju. Velika neznanka pa je, zakaj se je za prodajo svojega deleža odločila družba Mlekodel v lasti slovenskih zadrug, saj so Ljubljanske mlekarne za slovensko kmetijstvo ena pomembnejših družb. V času, ko je odprt rok za oddajo ponudb, pa potekajo intenzivna javna in zagotovo tudi zakulisna dogajanja, predstavniki zadružnega sistema in Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije pa so javno pozvali vseh 60 kmetijskih zadrug, naj ne prodajajo svojih deležev, saj bi bilo po njihovem pogubno, za celotno mlečno verigo, vključno s kmeti, če bi največja mlekarna v državi prešla v roke nekoga, ki ni eksistenčno vezan na kmetijstvo. Ali še huje, 6e bi prešla v tuje roke. Na celoten sistem Ljubljanskih mlekarn je poleg zaposlenih posredno ali neposredno vezana usoda vsaj 30.000 ijudi in njihovih delovnih mest. Zakaj mlekarne ne kupijo zadruge Predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije Peter Vrisk stalno poudarja, da samo slovensko la> Po statističnih podatkih je bilo leta 2005 v Sloveniji 77-175 kmetijskih gospodarstev. ki so obdelovala 526.660 hektarjev zemljišč. Povprečna kmetija je bila velika 6,3 hektarja, na njej pa je povprečna družina redila 5,5 glave velike živine (krav, bikov in volov). Za polovico kmetijskih gospodarstevje bil značilen mešani tip kmetije, 16 odstotkov se Jih je ukvarjalo s poljedelstvom in z gojenjem trajnih nasadov, kar tretjina pa s pridelavo mleka. V državi je bilo registriranih 130.683 krav molznic, ki so jih redili na 19.711 kmetijah, povprečno po 6,6 krave na kmetijo. Lani smo doma odkupili 508.341 ton mleka. uvozili pa 38.073 ton mleka in mlečnih izdelkov. stništvo zagotavlja, da mlekarn ne bo kdo zaprl. »Kdo nam lahko zagotovi, da ne bo kak novi tuji lastnik jutri ugotovil, da je lokacija, na kateri so Ljubljanske mlekarne, vredna veliko milijonov evrov, ker je gradbeno zanimiva?« je poudaril v pogovoru za Delo. V Zadružni zvezi Slovenije in njeni Kapitalski zadrugl, ki je naslednica Zveze hranilno kreditnih služb Slovenije, so bili še sredi junija prepričani, da bi zadruge morale ostati pomembne solastnice slovenskih živilskih podjetij, saj bodo le tako ostala v domači lasti, kar bo dobro tudi za naše kmete. Zato so nameravali dokapitalizirati Kapitalsko družbo, ki naj bi nato povečala svoj lastniški delež v največji slovenski mlekarni, da bi ostala v slovenskih lasti. Namen je bil, da zadružni sektor zagotovi tri milijarde tolarjev, s katerimi naj bi zdajšnje 30-odstotno lastništvo v Ljubljanskih mlekarnah povečali na večinski delež. Ohranjanje domačega lastništva pomeni namreč tudi ohranjanje proizvodnje, v kar naj bi kmete prepričala tudi usoda Tovarne sladkorja Ormož, ki so jo zadruge kot lastnice pred leti prodale nizozemskim lastnikom, ki je obljubljal razvoj in svež kapital. Zdaj pa tovarni zaradi sladkorne reforme grozi ukinitev in s tem prenehanje pridelave sladkorne pese. Kakšna bo usoda kmetov in kmetovanja na površinah, kjer je do zdaj rasla sladkorna pesa, trenutno ne ve nihče. Zato naj bi z združevanjem kapitala združena zadružna podjetja odkupila deleže v prehranskih podjetjih, predvsem v mlekarnah in v mesnopredelovalnih obratih. S tem bi poskrbeli, da živilska podjetja ne bi bili lahka tarča velikim tujim družbam, ki vidijo svoje poslovne priložnosti tudi na našem trgu. Čeprav je Kapitalska zadruga konec junija sprejela strateški načrt usmeritev za dokapitalizacijo, s čimer bi podvojila kapital in omogočila pogoje za vstop v živilskopredelovalna podjetja, med drugim tudi v Ljubljanske mlekarne, pa članice njene dokapitalizacije sredi julija niso podprle. S tem pa je splavala po vodi tudi možnost nakupa večinskega deleža v Ljubljanskih mlekarnah. Mnenja o tem, zakaj so se zadruge odločile tako, kot so se, so različna, dejstvo pa je, da je slovensko zadružništvo že dolgo v krizi. Zadrug je preveč, samo v Zadružni zvezi Slovenije jih je 60, večina se jih je spremenila v trgovska podjetja, vse manj pa opravljajo funkcijo, za katero so bile ustanovljene, to je ščititi interese kmetov in jim pomagati pri nastopu na trgu ter pri nakupu repromateriala, zaščitnih sredstev m drugega. Okostenele, neučinkovite, kadrovsko preštevilčne m novim razmeram neprilagojene zadruge se borijo za lastni obstoj, zato jim ideje o nakupu mlekarne očitno niso dovolj blizu. Ali pa menijo, da imajo kljub lastništvu na poslovanje podjetij premajhen vpliv. Če so Ljubljanske mlekarne res tako pomembne za slovensko kmetijstvo, kot trdi prvi mož zbornice in zadružne zveze (Peter Vrisk ]e tudi predsednik Zadružne zveze Slovenije ter član nekaterih nadzornih svetov), zakaj mlekarne ne kupi Zadružna zveza Slovenije oziroma zakaj ne poveča deleža, ki ga že imajo zadruge prek Mlekodela? Odgovor je najbrž, da nima denarja. Toda Zadružna zveza Slovenije je lastnica zajetnega dela premoženja, veliko ga ima v nepremičninah, tudi v strogem središču Ljubljane. So ta zemljišča vredna več ali manj kot mlekarna? Zadruge so same v krizi Medtem pa Peter Vrisk še vedno trdi, da je rešitev za Ljubljanske mlekarne v združeni zadružni ponudbi, ki bi skoncentrirala kapital v Kapitalski zadrugi, za manjkajoči del najela kredit in odkupila 54-odstotni delež v mlekarni. Po njegovem je namreč interes zadružnih lastnikov drugačen kakor interes kapitalskih lastnikov. Zadružniki naj bi bili namreč zainte-Mlekarna Celeia iz Arje vasi pri Celju je bila največkrat omenjena ob morebitnih povezavah z Ljubljanskimi mlekarnami, januarja lani pa so napovedali celo povezovanje s Pomurskirni mlekarnami. Zakaj do povezovanja še m prišlo, ni povsem jasno, so pa Celjanl nekajkrat jasno povedali, da se v primeru »poroke« z Ljubljančani bojijo, da bi jim ti prevzeli proizvodnjo fermentiraruh izdelkov, ki so donosnejši, njim pa bi ostala proizvodnja sirov, ki so precej manj dobičkonosni. Večinski (73,93-odstotni) lastnik Mlekarne Celeia je 20 kmetijskih zadrug, ostanek ima v lasti KD Holding; lani so ustvarili 88,2 milijona tolarjev izgube, v letu 2004 pa je ta znašala več kot 210 milljonov. Letos so se odločili za naložbo v sprejemnico mleka, pasterizacijo, polnilno Unijo in skladiščne prostore, denar pa so pridobili iz evropskih strukturnih skladov. Direktor podjetja je Marjan Jakob. Pomurske mlekarne so lam praznovale 60-letnico ustanovitve, so največji proizvajalec masla in rnlečnega prahu v državi ter drugi največji proizvajalec sterilnega mleka, znanega pod blagovno znamko Lejko mlejko, ter edtni proizvajalec mlečnega pudinga. Letno predelajo čez 100 mUijonov litrov mleka, ki ga odkupijo od okoliških kmetov m od kmetov s Ptujskega, saj so leta 2000 pripojili Mlekarno Ptuj. Imajo obrata v Murski Soboti m v Ljutomeru, kjer izdelujejo znam Ijutomerski ementalec, njihov pa je tudl sir zbrinc. V družbi je 270 zaposlenih, tako kot vse slovenske mlekarne, pa so se tudi Pomurske mlekarne lani znašle v rdečih številkah. Direktor je Ivo Rotdajč. Mlekarna Vipava je del podjetja Agroind 1894 (drugi del je uspešna vinska klet). Spada med manjše slovenske mlekarne, ki bo drugo leto praznovala 100-obletnico. Večinski lastmk celotnega podjetja je KZ Vipava, zaposlujejo 296 Ijudi, od tega v mlekarni okrog 100. Njihova posebnost so fermentirani izdelki, znani pod imeni Yovi in Bifidus, in nanoški sir z zaščitenlm geografskim poreklom. Mleko zanj prihaja s planot severne Primorske. Na letošnjem mednarodnem ocenjevanju v okviru kmetijsko-živllskega sejma v Gornji Radgoni so za ta sir prejeli zlato medaljo. Mlekarna je odigrala zelo pomembno vlogo v začetnem obdobju izvoza slovenskega mleka v Italijo, saj so imeli vsa potrebna dovo-Ijenja za izvoz, ki je v začetni fazi potekal prek njih. Direktor Agroinda 1894 je Jurij Premrl, vodja mlekarna pa Sonja Kerkoč. resirani za lastništvo v mlekarni, čeprav ne dobijo dividend, ker so pač z mlekarno povezani s prodajo mleka, drugi lastniki pa le toliko, kot ji zanimajo dividende. Medtem ko v mlekarnah v EU letno na zaposlenega predelajo milijon litrov mleka, se pri nas ta številka giblje med 500 in 600.000 litri, zato domače mlekarne niso donosne. Večina dobrih poznavalcev slovenskega mlekarstva meni, da bi bila v Sloveniji dovolj ena velika mlekarna, torej združitev treh največjih: Ljubljanskih mlekarn, Pomurskih mlekarn m Mlekarne Celeia, saj bi to pomenilo racionalizacijo poslovanja, zmanjšalo bi se število zaposlenih, mlekarne bi se specializirale in si med seboj ne bi več konkurirale z enakimi ali s podobnimi izdelki. Tega pa za zdaj ni mogoče realno pričakovati. 0 združevanju slovenskih mlekarn je bilo v preteklosti veliko govora, najdaljša so bila dogovarjanja o združevanju med Ljubljanskimi mlekarnami in Mlekarno Celeia, podpisano je bilo že celo pismo o nameri, združitev pa je bila predvidena za do konca leta 2005. Dlje od namere pa niso prišli, na začetku januarja letos pa se je izvedelo, da naj bi se o morebitni združitvi v Celei pogovarjali s Pomurskimi mlekarnami. Obe strani sta tedaj pogovore potrdili, nato pa je vse potihnilo. Mleko v Italijo Največji preobrat se je v slovenskem mlekarstvu zgodil na začetku prejšnjega leta, ko je Kmetijska zadruga Lesce v Italiji našla poslovnega partnerja Stilgardo in mu začela prodajati slovensko mleko. Direktor KZ Lesce Emil Peternel je naredil nedvomno pogumno potezo, pozneje se jim je pridružilo tudi Govedorejsko poslovno združenje. Začeli so s 25.000 11tri, po zadnjih podatkih pa ga v Italijo odpeljejo okrog 150.000 litrov dnevno. Zanimivo pa je, da ne želijo govoriti o konkretnih številkah oz. o tem, koliko kmetov prodaja mleko v Italijo in po kolikšni ceni. Znano je, da vozijo mleko čez mejo kmetijske zadruge iz Nakla, Grosupljega, Cerkelj, delno KZ Sloga, pa tudi nekateri štajerski rejci in rejci v Savinjski dolini. Glede doseženih cen pa naj bi bilo tako, da kmetje, ki so bili prvi prodajalci v Italijo, dosegajo nekoliko višje cene kot tisti, ki so se pridružili pozneje, Cene mleka so se konec lanskega leta začele zniževati po vsej Evropi. Izvoz je bil odgovor kmetov na to, da domače mlekarne niso hotele povečati odkupnih cen mleka. Do tega trenutka je namreč veljalo, da so rejci z zahtevami po višji odkupni ceni na tak ali dru Na policah slovenskih trgouinje vedno vec uvoženih izdelkou, ki zaradi agresivnega oglašeuanja multinaciondlk čedalje bolj i~podrivajo vdelke domačefia porekla. Letna količina vsega odkupljenega kravjega mleka in mlečnih izdelkov, proizvedenih v slovenskih nmifl~ mlekarnah, Slovenija, 2000—2005 |J| ()111 Kravje mleko s kmetijskih gospodarstev_____453.896____472.765____487.683___498.705____503.348____508.341 povprečna vsebnost maščobe [%)__________4,10______4,12______4,13______/1/____ ~ ~ /~ Konzumno mleko_________________166.162____179.678____172.126____158.977 178.785 178.769 Smetana_______________________13.188_____13.195____14.674____15.571_____18.310____15,509 Fermentirani mlečni izdelki_____________36.826____40.626____38.896____37.188____35.265____33,511 Zgoščeno mleko__________________501______424______23______66______28___ z Mlečna smetana v prahu, polnomastno mleko —o ,__ v prahu in delno posneto mleko v prahu_______3JO______6"______"97 504 287 z Posneto mleko v prahu________________1.599_____1.247_____2.788_____5,293___ 2.834 z Maslo skupaj - v ekvivalentu masla_________3.087_____3.559_____4.039_____4.991_____4,089______; Sir, narejen iz izključno kravjega mleka______21.377____21.655____22.586____24.202____23.823 22.004 Vir:SURS gačen način vedno zmagali in dosegli višje cene. Tokrat so domače mlekarne ostale neomajne, med argumenti pa so navajale dejstvo, da kmetje dobijo za mleko podporo države in da bi vsako povišanje cen za mlekarne pomenilo še višje rdeče številke. Če so bile prve cisterne v Italijo pospremljene z veliko mero skepticizma, radovednosti in s črnimi napovedmi, pa so posli postopno stekli in danes je izvoz realnost. Ob zdajšnjem dogajanju v Ljubljanskih mlekarnah je ponovno slišati opozorila o tem, da želijo italijanski trgovci najprej speljati slovenske pridelovalce z višjo ponujeno ceno, nato pa ceno postopno zniževati do ravni, ko prireja mleka za kmete ne bo več racionalna. Potem pa naj bi se po eni strani ali polastili slovenskih zemljišč, ki jih bodo kmetje opuščali, ali pa poceni kupili slovenske mlekarne, jih zaprli in spremenili v distribucijske centre za svoje izdelke. Drugi pa opozarjajo na proste zmogljivosti v italijanskih mlekarnah, ki nimajo dovolj lastne surovine za predelavo, zato mleko iščejo zunaj svojih meja. Ta razlaga bo verjetno držala, res pa je tudi, da se za nakup večinskih deležev v Ljubljanskih mlekarnah zanimajo tudi nekatere italljanske in francoske mlekarne. »Denarja je v Evropi dovolj, šel bo tja, kjer se bo najhitreje oplemenitil,« pravijo poznavalci. Ali bo prišel tudi v Slovenijo, konkretno v Ljubljanske mlekarne, pa bo verjetno jasno že konec tega meseca. V Evropi preveč mleka Evropa se otepa z lastnimi presežki mleka, nova nevarnost pa prihaja tudi iz Avstralije, z Nove Zelandije ali iz Južne Amerike, kjer je cena mleka le 14 centov, v Evropi pa 28, ki pa tudi drsi navzdol. Prevoz trajnih mlečnih izdelkov iz daljnih dežel je cenovno zanemarljiv, če upoštevamo odkupno ceno. Dejstvo pa je tudi, da mlekarska industrija v Evropi išče tržišče, bodisi s cenejšo ponudbo, pa tudi z nakupom mlekarn in s tem njihovega utečenega tržišca. Pri tem sploh ni nujno, da kupljena mlekarna še naprej obratuje; lahko jo zaprejo, saj vodilne položaje dobijo tujci, ki jim je osnovni cilj dobiček. Takrat vsa pogajanja s kmetijskimi zadrugami odpadejo, postavljeni so pogoji po načelu sprejmi ali pusti, saj imajo dovolj svojega mleka in seveda mlečnih izdelkov. Ljubljanske mlekarne so tako kot vse slovenske mlekarne lansko poslovno leto zaključile z izgubo, pri njih je znašala več kot 1,3 milijarde tolarjev. Pokrili jo bodo iz dobičkov v preteklih letih, nadzorniki pa so od uprave zahtevali tudi določene ukrepe. Vendar jih bodo sami, brez sodelovanja celotne proizvodne verige, težko zmogli, na kar je opozoril direktor Matjaž Vehovec, ki za podjetja, ki so strateškega pomena, kar mlekarna nedvomno je, pričakuje tudi določeno pomoč države. Sredi vseh teh problemov pa se je Ljubljanskim mlekarnam zgodil še zaplet z mlekarno v Tuzli oziroma s prodajo mleka v Makedonijo. Makedonci so namreč zagrozili s prepovedjo uvoza mleka iz tuzelske mlekarne, ki je v lasti Ljubljanskih mlekarn, če se bo izkazalo, da v tej mlekarni zgolj prepakirajo alpsko mleko iz Slovenije. Spor v zvezi z mlekom med BiH in Makedonijo traja že dlje časa. V tuzelski mlekarni so odločno zavrnili obtožbe o izvozu prepakiranega slovenskega mleka. Lani so od 3285 ko-Mlekarna Planika Kobarid ima sicer kratko, vendar pestro zgodovino, ki jo je zaznamovalo neurejeno lastništvo med Slovemjo in Hrvaško. Od leta 1967 so bili del hrvaškega podjetja Josip Kraš, znani po številnih okusnih izdelkih. Z razpadomJugoslavije so se zadeve zapletle, in leta 1994 je bil hrvaški Kraš pred stečajem. Ker drugega kupca za mleko na tem območju ni bilo, so mlekarno kupili sami, skupaj s čokoladnico. Ko so prevzeli še malo sirarno v Cerknem, so začeli izdelovati sir tolmmc in albuintnsko skuto, sicer pa danes pridelujejo konzumno mleko, jogurte, kislo mleko, maslo in smetano. Njihovo mleko izvira iz plantn v okolici Tolnuna, Idrrje, Cerknega, delno tudi z območja KZ Vipava, Banjške planote in Bovca, v zadnjem obdobju tudi iz Bohinja. Mleko prihaja torej od živali, ki se pasejo daleč od industrije in onesnaževanja, zato so njihovi izdelki visokokakovostni. Zaradi nerešenega lastninskega vprašanja se jim na vstop v EU ni uspelo pripraviti, saj se niso mogli prijaviti na razpise iz predpristopne pomoči Sapard. So v lasti Slovenske razvojne družbe, ob vstopu v EU pa niso izpolnjevali pogojev za izvozni obrat, zato je prišlo tudi do odpuščanja. Letno odkupijo 6 ali 7 milijonov litrov mleka, na lastni farmi Bogata v Bovcu pa tmajo 150 molznic. Mlekarno vodi Niko Maver. Mlekarna Krepko iz Laz pri Logatcu je družinsko podjetje, nastalo leta 1991. Trenutno imajo 11 zaposlenih, letno odkupijo okrog 100.000 litrov mleka od okoliških kmetov prek Kmetijske zadruge Logatec. Imajo štiri lastne zaščitene blagovne znamke, izdelujejo pa kefir, fetko, poseben tip belega sira, fermentirane mlečne izdelke pod blagovno znamko Ejga in kulinarično skuto z manj maščobe. Dr. Teo Zor, direktor Govedorejskega poslovnega združenja: »Za izvoz mleka v Italijo smo se odločili potem, ko smo maja leta 2004 vsem mlekarnam poslall ponudbo za sodelovanje, saj naši člani mso bili zadovoljni s poslovanjem zadrug, prek katerih so oddajali mleko. Ker nobena mlekarna na našo ponudbo ni odgovorila, smo začeli iskati partnerje cez mejo, aprila 2005 smo odpremili prvi dve cisternl mleka, količinsko pa se naš odkup stalno povečuje, saj je zanimanje kmetov vse večje. Poslujemo kot druga običajna podjetja.« operantov s tuzelskega območja in drugih krajev BiH odkupili 20 milijonov litrov mleka, od tega so dve tretjini prodali na domačem trgu, eno tretjino pa so izvozili, in to najvec v Makedonijo. V petih mesecih letošnjega leta so od domačih kmetovalcev odkupili devet milijonov litrov mleka. Prepoved izvoza mleka v Makedonijo bi najbolj prizadela bosanske rejce, saj se proizvodnja mleka tudi pri njih povečuje. Matjaž Vrhovec je opozoril, da bi lahko mlekarno v Tuzli zaprli, čeprav si tega ne želi nihče, saj bi bilo poleg prizadetih kmetov ogroženih tudi 144 delovnih mest. Slovensko mlekarstvo ob vstopu v EU Slovenija je imela do vstopa v EU razmeroma visoko zunanjetrgovinsko zaščito, ki jo je tudi uveljavljala, ve-Ijala pa je tudi za mleko in mlečne izdelke. Slovenske mlekarne so se sicer več let sistematično pripravljale na vstop Slovenije v EU, izvajale so številne investicije v proizvodne obrate po evropskih standardih in tehnološko posodabljale proizvodnjo. Več let so večje slovenske mlekarne tudi intenzivno gradile svojo tržno prepoznavnost. V prejšnjih letih, do konca leta 2003, je bila slovenska mlekarska industrija donosna, saj je bil naš trg za tuje izdelke razmeroma zaprt, zato pa so se z vstopom Slovenije v EU že maja 2004 razmere na trgu precej spremenile. Posledica tega je izguba v celotni slovenski mlekarski industriji. V mlekarnah med razlogi za močno poslabšanje rezultatov v zadnjih treh letih navajajo, da v Sloveniji dozdajšnja ureditev trga z mlekom ni primerljiva z ureditvijo v EU. S 1. 1. 2004 so se zaradi uskladitev predpisov z EU državne podpore za pripravo blaga za izvoz znižale, državne podpore mlekarstvu se dodeljujejo neposredno kmetu in ne več mlekarnam, postopoma se uvajajo mlečne kvote za rejce s prehodnim obdobjem do konca leta 2012, vsebnost mlečne rnaščobe v mleku in mlečnih izdelkih se prilagaja predpisom EU itd. Na slovenski trg so z vstopom Slovenije v EU intenzivneje vstopili novi konkurenti m izdelki vseh večjih evropskih multinacionalk, kot so Danone, Nestle, Campina, Zott ... Multinacionalke vlagajo zelo veliko sredstev v promocijo svojih blagovnih znamk in izdelkov, zlasti pa v osvajanje novih trgov. Zaradi agresivnosti, domiselne m privlačne embalaže ter pogosto tudi nižjih cen si kupce pridobijo hitro, s tem pa seveda pritiskajo na zniževanje cen. Slovenske mlekarne so se osvajanja evropskih trgov lotile šele po vstopu v EU, pri tem pa so pogosto neprepoznavne in cenovno nekonkurenčne. Za prepoznavnost blagovnih znamk so potrebna velika vlaganja v trg (embalažo, pospeševanje prodaje, oglaševanje, skrb za ključne kupce), ta pa je že nasičen z mlečnimi izdelki velikih multinacionalk in manjših lokalnih mlekarn. Naše mlekarne so bile močno vezane na trge držav nekdanje Jugoslavije, kjer pa so se razmere po našem vstopu v EU precej spremenile, med drugim so bili ukinjeni nekateri bilateralni sporazumi o prosti trgovini, veljati so začeli visoki prelevmani in uvozne carine za izvoz na Hrvaško, v Srbijo in Črno goro. Z ukinitvijo carinskih dajatev pa so močneje kot pred našim vstopom v EU na slovenskem trgu prisotne hrvaške mlekarne, kar je za domače mlekarne dodaten udarec. Dodaten pritisk na zniževanje maloprodajnih cen pomenita tudi nadaljnja koncentracija trgovine in razcvet trgovskih blagovnih znamk, ki so v letu 2005 predstavljale že skoraj 50odstotni delež pri mleku ter več kot 25-odstotnega pri fermentiranih izdelkih. Nenad Filipovič, predavatelj na poslovni šoli Bled, opozarja na zelo širok asortiment naših mlekarn, ki zaradi tega niso v ničemer izrazito konkurenčne. Ena izmed mogočih rešitev je v specializaciji, kar pa pomeni precejšnje tveganje, ki je povezano tudi z visokim začetnim vlaganjem in močno oglaševalsko kampanjo. •
Medij: Profit
Avtorji: Golouh Paulina
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Naslovna tema
Datum: 20. 09. 2006
Stran: 15
