člani. Tomaž Modic Katja Svenšek Vzvoda tako odločanja kot nadzora sta namreč vselej v rokah peščice enih in istih ljudi. Vendarle velja poudariti, da je moč teh »mladih menedžerjev, ki obvladujejo Vzajemno« in njen 240-milijonski denarni tok, zgolj posledica širšega sistemskega problema, ki ga je s svojim (ne)delovanjem ustvarila politika. Prav ta je namreč leta 1999, ob ločitvi prostovoljnega od obveznega zdravstvenega zavarovanja, izpod nadzora (načrtno ali ne) spustila več kot milijon zavarovancev in precejšnja finančna sredstva. Danes pa se je kot vprašljiva izkazala tudi odločitev, da v Vzajemni namesto elektorskega volilnega telesa obvelja glasovanje prek pooblaščencev. »Vzajemna nima nadzora,« v en glas zatrjujejo kritiki nastale situacije in lahko bi jim dali povsem prav. Ni namreč pričakovati, da bi vsakič, ko zaseda skupščina Vzajemne, v Laško z avtobusi krenilo na desettisoče zavarovancev in na njej uveljavljalo svoje interese. Še več, mnogi svoje pravice do odločanja o usodi zavarovalnice niti ne jemljejo toliko resno. Ravno pomanjkanje sistemske ureditve za zagotovitev zastopanja interesa množice zavarovancev pa krogu ljudi z dostopom do pravih informacij odpira širok poligon za manipulacijo in zlorabo. Tako je pri upravljanju Vzajemne že dlje časa opaziti problem v odnosu med agentom (menedžerjem) in principalom (lastnikom), saj se je dopustilo odvzeti drugemu edini inštrument, ki ga ima za uveljavljanje svojega interesa - nadzorni svet. Še do letošnje novele zakona je bila odločitev, koga imenovati v nadzorni svet, v rokah (13) direktorjev regijskih poslovnih enot Vzajemne, torej vrhnjega menedžmenta. Četudi odmislimo informacije o domnevnih nagradah, ki naj bi jih dobili od vodstva Vzajemne, je težko pričakovati, da bi ravnali v nasprotju s koristmi aktualnega vodstva. Potek skupščin so nadzirali s pooblastili, ki so jih od zavarovancev pridobili kar za nedoločen čas. Vse odločitve, tudi o uvedbi življenjskih zavarovanj, so tako sprejemali s pooblastili okoli 30.000 zavarovancev oziroma v imenu dobrih treh odstotkov vseh članov Vzajemne. Kljub spremembi zakonodaje in strožjemu načinu zbiranja pooblastil za glasovanje na skupščini, pa se razmere, vsaj zaenkrat, niso uredile. Na nedavno skupščino v Laškem je namreč prišlo vsega štirideset ljudi, ki je imelo v rokah okoli 400 glasovnic. Če odmislimo upokojence, ki niso utegnili pravočasno priglasiti organiziranega zbiranja, je bilo zanimanje za skupščino minimalno, tako da trem najmočnejšim pooblaščencem niti ni bilo težko obračunati z odstavljenim članom uprave Petrom Pustatičnikom ter nadzornikoma Gregorjem Primicem in Dejanom Rituperjem. Pri tem ne moremo mimo tega, da so prav ti trije v preteklosti javno opozorili na neracionalnosti in nepravilnosti v poslovanju Vzajemne, na vnaprej dogovorjen izid te in preteklih skupščin pa namigujejo tudi izjave predsednika uprave Boštjana Averja, ki ob navajanju odločitev delničarjev govori v prvi osebi. Kdo so »vplivneži v ozadju«, javnosti nikoli ni bilo znano, čeprav se ob zadnjih razprtijah omenja dve skupini, prvo, zbrano okoli Averja, in drugo okoli Pustatičnika. Tu imamo tudi sorodnike, prijatelje, sošolce, politike... Kljub več zamenjavam pa sta se na vrhu Vzajemne vselej uspela obdržati Marko Jaklič (do septembra lani prokurist) in Franc Henigman (prokurist). Slednji ima zaradi svojega dolgoletnega staža tudi daleč najvišjo plačo v upravi. Tudi sicer je položaj v upravi zavarovalnice precej mamljiv. Če je plača nekdanjega predsednika uprave Franca Arharja leta 2002 znašala tedanjih 3,1 milijona tolarjev bruto (12.900 evrov) na mesec, kar je ob njegovi kandidaturi za predsednika države v javnosti vzbudilo ogorčenje, so se tokrat upokojenci obregnili ob bistveno višje zneske. V lanskem letu je namreč štiričlanska uprava Vzajemne prejela 759.000 evrov bruto (v to so zajete tudi tri dodatne plače, božičnica, nagrada in bonitete). Pri tem je Aver prejel 199.000 evrov, Pustatičnik približno 188.000 evrov, preostali znesek pa odpade na Henigmana in Jakliča. Da je zavarovalnica Vzajemna že več let v primežu raznih skupin in povzpetnikov, ki želijo obvladovati njena veliki denarni tok in premoženje, pa zaradi odsotnosti ustreznega nadzora in ob tihi podpori politike niti ni presenetljivo. Sponzorska sredstva, ki jih v Vzajemni delijo sindikatom, združenjem in tudi medijem, so le eno izmed orodij za zadovoljevanje težko potešljivih interesov vrste lobijev. Tudi zaradi tega je malo verjetno, da bi akcija upokojencev, ki napovedujejo izredno skupščino in zamenjavo vodstva, dosegla svoj namen. S tem bi namreč zgolj prirezali vrh ledene gore, preostale strukture na nižjih nivojih menedžmenta pa pustili večinoma nedotaknjene. Čeprav se v javnosti nemalokrat ustvarja videz, da Vzajemno prepletajo dejanja na robu zakona, pa Agencija za zavarovalni nadzor razen odvzema licenc Jakliču in Henigmanu intenzivneje v zavarovalnico ni posegla. Hkrati z vsemi opravljenimi revizijami poslovanja, ki nepravilnosti niso odkrile, je tako mogoče sklepati, da teh na Vzajemni dejansko ni. Pri upravljanju Vzajemne je že dlje časa opaziti problem v odnosu med agentom (menedžerjem) in principalom (lastnikom), saj se je dopustilo drugemu odvzeti edini inštrument, ki ga ima za uveljavljanje svojega interesa nadzorni svet. Moč teh »mladih menedžerjev, ki obvladujejo Vzajemno« in njen 240-milijonski denarni tok, je zgolj posledica širšega sistemskega problema, ki ga je s svojim (ne)delovanjem ustvarila politika. Vzajemna je neprofitna zdravstvena zavarovalnica, ki je po definiciji v izključni lasti članov, svojih zavarovancev. Ustanovljena je bila leta 1999 s formalnopravno ločitvijo prostovoljnega od obveznega zdravstvenega zavarovanja, oboje pa je do ustanovitve Vzajemne opravljal Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Slednji je takrat zagotovil celo potrebni kapital za ustanovitev zavarovalnice, državi pa je tako uspelo uresničiti idejo vzajemnosti, ki ji še danes malokdo nasprotuje. A hkrati je več kot milijon zavarovancev, še pomembneje pa obsežna finančna sredstva, ki so jih spremljala, država spustila iz rok in izpod nadzora. Z ustanovitvijo Vzajemne so namreč tako zavarovanci kot milijoni prešli iz sfere javnega v zasebno sfero, kjer pa je poseg države dovoljen le izjemoma. Profesor na pravni fakulteti v Ljubljani Miha Juhart pojasnjuje specifičnost Vzajemne. »Zavarovalnice, ki temeljijo na vzajemnosti med zavarovanci, načeloma izhajajo iz različnih stanovskih organizacij in te skrbijo za njihovo upravljanje. Posebnost Vzajemne pa je, da gre za vzajemnost cele populacije, in posledično je sistem upravljanja silno težak,« pravi Juhart. Nastal je ogromen mehanizem, za katerega se postavlja vprašanje, ali ga je kot takšnega sploh mogoče urejati s spremembami zakonodaje, hkrati pa bi kakršenkoli poseg države kaj hitro dobil oznako nacionalizacije in postavilo bi se vprašanje ustavnosti, pojasnjuje Juhart. A kljub navedenemu predstavlja Vzajemna sistem, ki ga popolnemu liberalizmu le ni mogoče prepustiti. Ideja sama o oblikovanju zavarovalnice v lasti zavarovancev je po Juhartovem mnenju dobra, vendar se ustanovitelji očitno niso vprašali, kako oblikovati interes zavarovancev. »Tukaj je model Vzajemne padel,« pravi Juhart in dodaja, da je sistem »post festum« zelo težko spreminjati, saj lahko kaj hitro pride do posega v pridobljene pravice. »Da je v Vzajemno vključenih veliko ljudi, pa verjetno še ni javni interes, ki bi omogočil večji poseg države,« pojasnjuje. Morda bi poseg lahko omogočil sam način njenega nastanka - odločitev bi bila na strani ustavnih sodnikov. Kakšna bi bila ta odločitev, Juhart ne želi ugibati. A država je poseg v zakonodajo, s-katero naj bi »uredili« razmere v Vzajemni, že napovedala. Martin Toth z ministrstva za zdravje pojasnjuje, da bodo s predvidenimi spremembami zakonodaje sicer uredili celotni sistem zdravstvenega varstva in ne le razmer na Vzajemni. A o dopolnilnem zavarovanju govori že koalicijska pogodba. Ta dopušča možnost, da se dopolnilno zavarovanje vrne pod okrilje ZZZS. »S tem bi pocenili stroške, zato bi bil tak pristop načeloma dober in teoretično možen, ostajajo pa vprašanja pravne narave,« pojasnjuje Toth. Po zakonu lahko ZZZS zdaj opravlja le obvezna zdravstvena zavarovanja, kar bi lahko spremenili, predvidene pa so različne možnosti. Zavod bi'se lahko na trgu pojavil kot četrti ponudnik dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (poleg Vzajemne ga ponujata še Zavarovalnica Triglav in Adriatic Slovenica). Ker o dopolnilnem zavarovanju po zakonu ne morejo odločati isti organi kot o obveznem zdravstvenem zavarovanju, bi moral ZZZS ustanoviti posebno družbo. Za to bi bil potreben kapital, kot ga zahteva zakon o zavarovalništvu, a ob tem se pojavi vprašanje, kdo bi ta kapital zagotovil. Iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja ga zavod ne bi smel črpati, lahko bi ga dala država v obliki dokapitalizacije, a je tudi takšna rešitev po Tomovih besedah vprašljiva. Drugo vprašanje, ki bi se pojavilo, je, kje bi takšna novoustanovljena družba pod okriljem ZZZS pridobila zavarovance. Po ocenah je brez dopolnilnega zavarovanja namreč le okoli 50.000 ljudi, medtem ko je za normalno poslovanje vzajemne zavarovalnice po ocenah potrebnih od 150.000 do 200.000 zavarovancev. Na trgu jih torej ni dovolj, če bi zavarovance preprosto odvzeli Vzajemni, pa bi šli po poti nacionalizacije. Kljub naklonjenosti politike tovrstnim rešitvam se na ministrstvu za zdravje bolj nagibajo k drugi rešitvi, to je Vzajemno opredeliti kot povsem neprofitno zavarovalnico, preprečiti možnost izvajanja življenjskih zavarovanj, hkrati pa vzpostaviti sistem upravljanja, ki bi odražal strukturo zavarovancev. Tega bi lahko oblikovali po vzoru skupščine ZZZS, kjer imajo svoje predstavnike delodajalci, sindikati, kmetje in tako dalje. A Juhartu se ob tem zastavlja vprašanje, ali je sploh mogoče v zasebni subjekt - Vzajemno vnesti nekaj, kar velja za javno sfero - ZZZS. Na načelni ravni je po njegovem mnenju zapis »silno enostaven«, a dejansko izvajanje bo resna težava. »Gre za veliko pravno osebo, velik obseg poslovanja, za pomembno dejavnost, za velike številke, zato si težko predstavljam, kaj je pravi mehanizem za vodenje zavarovalnice,« pojasnjuje Juhart in dodaja, da je bila »ideja vzajemnosti pri zakonodajalcu močnejša kot realni problemi, ki se jih očitno ni zavedal«. Ravno trenutni poskusi vpliva asociacij, kot so zveza upokojencev in sindikati, so po njegovem normalen pojav za vzajemno zavarovalnico, a delovalo bo, dokler bo interes skupen. Zdaj želijo oboji vzpostaviti sistem vodenja, ki ne bo razsipniški, kar je prav, »a lahko, da bo tudi tukaj počilo«. Najslabše bi bilo po Juhartovem mnenju zakonodajo prilagoditi Vzajemni. S tem se strinja tudi idejni vodja izstopa Vzajemne izpod okrilja ZZ-ZS, profesor na mariborski pravni fakulteti Šime Ivanjko. Prepričan je, da je zakonodaja dobra, ista velja v Evropski uniji. »Vzajemno je treba pojmovati kot zadrugo. Medtem ko se v delniški družbi dobiček deli tretjim lastnikom, se v vzajemni zavarovalnici namenja kakovostnejšim in cenejšim zavarovanjem,« pojasnjuje Ivanjko. »Zveza upokojencev ne dela v korist članov, hkrati pa še onemogoča, da bi se Vzajemna pojavila na trgu življenjskih zavarovanj, ki bi dobiček vračala članom,« pravi Ivanjko in dodaja, da je nesprejemljivo, da akcijo vodi član nadzornega sveta velike zavarovalnice, ki bi ji Vzajemna na trgu življenjskih zavarovanj predstavljala močno konkurenco. Čeprav Ivanjko o imenih ne govori, je jasno, da se njegova opomba nanaša na člana nadzornega sveta Zavarovalnice Triglav Mirka Miklavčiča. »Upokojenci so popu-Vzajemno je treba pojmovati kot zadrugo. Medtem ko se v delniški družbi dobiček deli tretjim lastnikom, se v vzajemni zavarovalnici namenja kakovostnejšim in cenejšim zavarovanjem. ladja, ki manj prispeva, hkrati pa ne daje vizije razvoja zavarovalnice,« pravi Ivanjko in meni, da bi Vzajemna na vrhu potrebovala človeka iz stroke, medtem ko so bili vsi do zdaj tako ali drugače politično obremenjeni. »Kot je nesistemsko sedanje upravljanje, tudi poseg upokojencev ni sistemski,« se strinja Toth in meni, da bi tudi nadzorni svet moral odražati strukturo zavarovancev. Ivanjko pravi, da je težava z upravljanjem Vzajemne povezana s političnimi odločitvami, ki niso sprejele predlagane ideje o voljenih zastopnikih članov zavarovalnice, ampak so se opredelile za zbiranje pooblastil. »Vzajemna predstavlja vrhunec sposobnosti slovenskega zavarovalništva,« pravi Ivanjko. Politika po njegovem lahko reši nastalo situacijo, a se mora nato umakniti in vzajemno zavarovalnico prepustiti stroki. I Poskus upokojencev je socialno nevaren Poskus prevzema Vzajemne s strani upokojencev je tragikomičen in socialno nevaren,« meni profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti Maks Tajnikar. »Skupina zavarovancev, ki malo prispeva v blagajno Vzajemne, a zdaleč največ porabi iz te blagajne in ki si lahko privošči tako zdravstveno varstvo le zaradi solidarnosti mlajših zavarovancev v Vzajemni, ki veliko plačujejo in malo porabijo, in plačil prek izravnalnih shem „,„..„ * vseh drugih zavarovancev v zdravstvenih zavarovalnicah Adriatic Slovenica in Triglav zdravstvena, bi rada prevzela zavarovalnico, kot sama pravi. Od koga bi jo prevzeli? Od tistih, ki plačujejo njihova zdravila in zdravljenja v Vzajemni in prek izravnalnih shem v drugih dveh zavarovalnicah? Kaj pa če se ti odločijo oditi v druge prostovoljne zdravstvene zavarovalnice? Kdo pa bo potem solidaren z njimi?,« sprašuje Tajnikar in opozarja na možnost medgeneracijskega spopada, v katerem bodo kratko potegnili prav tisti, ki potrebujejo pomoč mladih. Ker vsi zavarovanci v Vzajemni plačujejo enake premije, imajo enako pravico do zdravstvenih storitev. Ker ni lastnika zavarovalnice, pa je skupščina lahko po Tajnikarjevem mnenju sestavljena le iz glasov vsakega in vseh zavarovancev. »Praktično bi to verjetno lahko pomenilo, da ima vsaka starostna skupina po enega predstavnika, vodstveno funkcijo pa bi moral izvajati upravni odbor s predsednikom,« meni Tajnikar. »Vsako kupčkanje interesov in glasov okoli upokojencev, sindikatov, študentov ali, na primer, univerzitetnih profesorjev je v nasprotju z zasebno lastninskimi pravicami zavarovancev in bi zato morale reagirati ustrezne nadzorne institucije,« je prepričan. Uvedba življenjskih zavarovanj je tema, na kateri se krešejo mnenja vodstva zavarovalnice Vzajemna, upokojencev, ki predstavljajo velik del njenih članov, in strokovnjakov. Medtem ko prvi poudarjajo prednosti tovrstnega produkta in napovedujejo uvajanje novih, upokojenci ostro nasprotujejo uporabi sredstev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja za tovrstne zamisli uprave. Idejo o uvedbi življenjskih zavarovanj je prvi predstavi] nekdanji predsednik uprave Vzajemne Marko Jaklič, njegov naslednik Boštjan Aver, ki ga je na Vzajemno pripeljal prav Jaklič, pa je z uresničevanjem projekta nadaljeval. Obljublja dobiček, ki bi pocenil storitve zavarovancem, metanje polen pod noge pa pripisuje konkurenčnim zavarovalnicam. Da bi te vstop Vzajemne na trg življenjskih zavarovanj, ki so sicer v upadanju, glede na bazo zavarovancev dodobra pretresel, ni dvoma. Ali je v ozadju nasprotovanja res Zavarovalnica Triglav, katere nadzornik vodi akcijo zveze društev upokojencev, lahko le ugibamo. Nasprotna so si tudi mnenja strokovnjakov. Medtem ko eni vztrajajo pri dejstvu, da je Vzajemna neprofitna zavarovalnica, ki sredstev dopolnilnega pokojninskega zavarovanja nikakor ne sme uporabiti za ustanovitev delniške družbe, ki bi nato tržila življenjska zavarovanja, drugi trdijo, da se Vzajemni s tem onemogoča razvoj. Delniško družbo, ki bi bila v 100-odstotni lasti Vzajemne, v statutu pa bi bilo natančno določeno, da delnice niso prenosljive in nikoli ne morejo biti predmet prodaje, vidijo kot kovnico dobičkov, ki bi se nato pretakali v Vzajemno in pocenili storitve vsem zavarovancem. A mimo opozoril tistih, ki ideji nasprotujejo ali pa nanjo gledajo vsaj z dvomom, ne gre. Za ustanovitev delniške družbe je nujno potreben kapital in zagotovil bi se lahko le iz sredstev za dopolnilna zavarovanja, na morebitne pocenitve zavarovanj, ki bi jih ta sredstva lahko prinesla, pa bi zavarovanci morali še počakati. Hkrati se razprava vodstva zavarovalnice vrti le okoli delniške družbe, ki bi ustvarjala dobiček, ne govori pa o tem, kdo bi pokrival morebitno izgubo. Kot edina lastnica najverjetneje zavarovalnica. Vendar pa argumente predstavnikov upokojencev, da so sami že starejši, zaradi česar jih življenjska zavarovanja ne zanimajo, vsaj mlajši člani Vzajemne težko vzamejo za svoja. Boštjan Aver je do septembra leta 2007, Oktobra bo na zahtevo Zveze društev ko je prevzel mesto predsednika uprave upokojencev (ZDUS) potekala izredna Vzajemne, v zavarovalnici vodil sektor za skupščina Vzajemne. Glavni cilj sta finance, računovodstvo in kontroling. Po zamenjava nadzornega sveta in prevzem dobrem letu vodenja se je spri s preostalim nadzora nad Vzajemno, poudarja članom uprave Petrom Pustatičnikom in v predsednica ZDUS Mateja Kožuh javnost so pricurljale informacije o številnih Novak. Čeprav financerja njihove domnevno spornih poslih. Aver vztraja, da obsežne kampanje ne namerava razkriti, nepravilnosti ni, ime Vzajemne (in tudi zagotavlja, da je njihova akcija svoje) pa skuša oprati z revizijami in vojsko popolnoma nepolitična ter da želijo pravnih strokovnjakov. sodelovati v pošteni in transparentni igri.

Medij: Dnevnik - Dnevnikov objektiv
Avtorji: Svenšek Katja,Modic Tomaž
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Ostalo
Datum: 05. 09. 2009
Stran: 7