Pozitivni miselni premiki Kot bi se ljudem nekaj premaknilo vglavi. Njihov odnos do življenja je bolj zaupljiv, njihova samopodoba spodbudna, navdaja jih pozitivna samozavest. Za to imajo razloge, še zlasti ko se v državi letos, ko praznujejo 25. obletnico prvih povojnih demokratičnih volitev, ozrejo, kakšno pot so prehodili od leta 1989. Takrat je preobrat sprožila Solidarnost, tehnično sindikat, v resnici pa politično gibanje pod vodstvom Lecha Wal§se. Volitve so v državo prinesle demokracijo, padec komunizma, umik Rdeče armade ter prehod v tržno gospodarstvo. Po dolgih letih, ko je Poljake tiščal občutek majhnosti in zaostajanja, predvsem do razvojno veliko naprednejše Nemčije, pravi Maciej Fijalkowski, vodja urada za evropske sklade in gospodarski razvoj pri mestni občini Varšava, so ljudje šele zadnjih nekaj let, ko seje Poljska kot edina članica EU izognila recesiji, res začeli dojemati napredek. In ob tem, ko je Poljska že dolgo ljubljenka finančnih vlagateljev, zdaj postaja nova evropska zgodba o uspehu. Za gospodarske reforme je nujna politična stabilnost Tako ni čudno, da se v EU, ki se le počasi izvija iz recesije in za zdaj zaznava le krhko, precej neenakomerno gospodarsko okrevanje, mnogi sprašujejo, kaj so sestavine poljskega recepta. Odgovori poljskih politikov in gospodarstvenikov na nedavni poslovni konferenci v tej državi so iskreno realistični. »Na prelomu devetdesetih let prejšnjega stoletja je bilo na Poljskem veliko govora o čudežnih receptih. Eni so stavili na kmetijstvo, drugi na rudarstvo, tretji so se ozirali po čilenskem sistemu ... A čudežnega recepta ni. Če bi moral poudariti le en element za uspešno tranzicijo, bi izbral preobrazbo političnega okolja,« pravi Jan Krzvsztof Bielecki, predsednik ekonomskega sveta v kabinetu poljskega premiera Donalda Tuska ter nelcdanji poljski premier od 4. januarja do 6. decembra 1991, za časa predsednika Lecha Wal§se, v najbolj kritičnem obdobju poljske transformacije. »V tistem času smo v državi zamenjali skoraj toliko premierov, kot ima nogometno moštvo članov (od avgusta 1989 do oktobra 1993 jih je bilo šest, op. a.), in se naučili, da so politične spremembe močna podpora za gospodarske reforme. Politična stabilnost in močne institucije omogočijo uspešen boj proti interesnim skupinam, kot so oligarhi ali skorumpir ani politiki, ki ugrabijo državo in onemogočajo reforme,« je prepričan Bielecki. Drug pomemben dejavnik paje vztrajnost. »Poljska tranzicija je bila zelo boleč proces. Za uspeh je bilo potrebnih 15 in več let trdega dela, vseskozi pa seje bilo treba izogibati neutemeljenemu pretiranemu optimizmu, daje karkoli mogoče doseči čez noč,« pravi Witold Orlowski, član ekonomskega sveta v kabinetu poljskega premiera Donalda Tuska ter glavni ekonomski svetovalec pri poljskem Pw C. Tako Bielecki kot Orlowski sta v času izrazitega tr anzicijskega preloma na Poljskem v devetdesetih letih sicer sodelovala s kontr over znim snovalcem korenitih reform Leszekom Balcerowiczem, tedanjim namestnikom premiera in finančnim ministrom, poznejšim guvernerjem poljske centralne banke, kije to ustanovo vodil med letoma 2001 in 2007. Balcerow iczeva terapija šoka Leszek Balcerow icz je med mnogimi ekonomisti opevan, med mnogimi Poljaki pa osovražen avtor svežnja radikalnih reform, ki so jih v državi sprejeli leta 1989 in po sistemu terapije šoka večinoma izvedli vletu 1990, da bi iz centralnoplanskega prešli v tržno gospodarstvo. V tistem času je bila Poljska vgloboki krizi: zadolžena, brez deviznih rezerv, z visoko inflacijo, črnim trgom in šibko industrijo, odvisno od poceni subvencioniranih energentov, in z izdelki, ki niso bili dovolj kakovostni, da bi jih kupovali kjerkoli drugje kot doma. Ob finančni pomoči MDS so z Balcerowiczevim načrtom v državi med drugim sprostili regulirane cene za številne izdelke, zmanjšali subvencije za energente, odpravili državni monopol v mednarodni trgovini, državo odprli za tuje in domače zasebne naložbe. Odpravili so preferencialno kreditiranje državnih podjetij in z zakonom omogočili, da so tudi državna podjetja lahko bankrotirala. Najbolj paje ljudi razburil posebni davek na plačne poviške (popiwek), s katerim so vboju proti visoki inflaciji omejili rast plač v državnih podjetjih. Zlot so 1. januarja 2009 devalvirali za 46 odstotkov, njegov tečaj pa navezali na dolar in uvedli notranjo konvertibilnost. Bi enako storili še enkrat? Poljski BDP na prebivalca seje med letoma 1989 in 2013 več kot podvojil in Leszek Balcerowicz je za svoj reformni načrt letos prejel ameriško nagrado Miltona Friedmana. A Poljaki iskreno povedo, daje bila družbena cena za te reforme visoka. Samo brezposelnost je zaradi bankrotov številnih državnih velikanov zrasla na okoli 20 odstotkov in se še dolga leta gibala le nekaj odstotnih točk nižje. Lani je bila po podatkih Eurostata v povprečju 10,3-odstotna (v Sloveniji 10,1-odstotna). Drug najbolj negativen učinek paje bilo r azslojevanje družbe, sploh ko so zaradi popiweka plače zaposlenih v državnih podjetjih realno močno upadle. Poljski seje poslabšala tudi vrednost Ginijevega količnika, ki kaže dohodkovno neenakost prebivalcev (čim višji je, tem večja je razslojenost družbe). Po besedah Witolda Orlowskega se je Ginijev količnik za Poljsko z 0,25 vletu 1990 povišal na 0,35 v minulem letu. Kot s časovne distance ocenjuje Orlowski, je Poljska na prelomu devetdesetih let naredila veliko napak in marsikaj bi danes naredila drugače, celotne transformacije pa ne ocenjuje za napako. »Drugo vprašanje je seveda, ali bi tako korenite reforme danes sploh bilo mogoče izvesti. Leta 1989 so bili Poljaki navdušeni nad zlomom komunizma in so dali tako rekoč proste roke premieru Tadeuszu Mazow ieckemu. Njegova vlada je izkoristila to edinstveno priložnost, ko so bili ljudje brezpogojno splošno naklonjeni reformam. Leto po velikem poku, ko so se pokazali stranski učinki in družbeni stroški, seje razpoloženje toliko spremenilo, da tak reformni pok ne bi bil več mogoč. Takšne priložnosti niso pogoste in strateško modro je, če se izkoristijo,« pravi Orlowski. Dobro izkoriščeno članstvo v EU Niso pa radikalne reforme s preloma devetdesetih let edino, kar je Poljsko naredilo odporno proti zdajšnji finančno-gospodarski krizi. Zelo pomembno je tudi njeno članstvo v EU, ki se ji je v skupini desetih novink, skupaj s Slovenijo, pridružila maja 2004. Medtem ko je Slovenija status zgodbe o uspehu izgubila, zdaj nova evropska zgodba o uspehu postaja Poljska. Direktor varšavske borze WSE Adam Maciejewski, Xavier Devictor, kije pri Svetovni banki pristojen za Poljsko, in Henr yka Bochniarz, predsednica poljske konfederacije delodajalcev Lewiatan, naštejejo številne zunanje in notranje dejavnike, ki so Poljski po letu 2004 pomagali k rasti, da se njeno gospodarstvo niti v krizi ni skrčilo, temveč le povečalo. Poljska je napredek v zadnjih desetih letih večinoma utemeljila na rasti produktivnosti. Država se je intenzivno posvetila izboljšanju poslovnega okolja. Na lestvici DoingBusiness, ki jo pripravlja Svetovna banka, je denimo z 62. mesta v letu 2012 napredovala na 45. mesto v letu 2014 (Slovenija je na lestvici 2014 na 33. mestu). Zelo pomembno vlogo imajo tuje neposredne naložbe, ki jih leta 1990 na Poljskem skoraj ni bilo, leta 2004 se jih je nateklo za okoli 50 milijard dolarjev (dobrih 36 milijard evrov), do konca prejšnjega leta pa se jih je skupaj nabralo že za okoli 240 milijard dolarjev (približno 174,5 milijarde evrov). Glede naložbene privlačnosti je bila velika prednost poceni delovna sila. Izjemno velik spodbujevalnik napredka so bila kohezijska in strukturna sredstva iz EU. Ta so državi omogočila obsežne infrastrukturne in druge javne naložbe v kevnesijanskem smislu. Učinkovit bančni nadzor in stroga denarna politika so razlog, zakaj na Poljskem ni prišlo do napihovanja premoženjskih balonov, kot seje okoli leta 2008 dogajalo v mnogih drugih članicah EU, ki so pozneje izkusile zlom nepremičninskih trgov. Poljska ni imela kreditnega burna, kot je bil značilen za veliko drugih članic EU, del razlogov paje najti tudi v miselnosti Poljakov, v njihovi nezaupljivosti. Iz zgodovine so potegnili nauk, da lahko računajo le nase in družino, zato si mikropodjetniki denar raje sposodijo pri sorodnikih kot na banki. So pa Poljaki tudi eden najpodjetnejših narodovvEvr opi, saj so prepričani, da jim nihče ne bo zagotovil prihodnosti. Vse prej kot na zadnjem mestu je dejstvo, da Poljska nima evra. V njenem primeru je bil to velik plus, pri čemer še zdaj ni navdušenja nad morebitnim hitrim prevzemom skupne evropske valute. Zelo plastično je poljski odnos do evra pokazal JanKrzvsztof Bielecki, ko je na vprašanje, kaj meni o poljskem prevzemu evra, odgovoril: »Poljska bi se morala evrskemu območju pridružiti teden dni po Veliki Britaniji.« Gonilo razvoja je bila vseskozi tudi varšavska borza. Poljska ima najbolj razvit kapitalski trg v regiji vzhodne in srednje Evrope, sodeluje pa tudi pri projektu CEESEG, kjer najdemo tudi ljubljansko borzo. Ta je sicer s 5,6 milijarde evrov tržne kapitalizacije v prvem četrtletju palček glede na varšavsko borzo, kije imela v prvem četrtletju letos 151,7 milijarde evrov tržne kapitalizacije. Na varšavski borzi več kot pol prometa opravijomali delničarji, saj je zaradi drugačne privatizacije in tudi pokojninskega sistema aktivno delničarstvo precej uveljavljeno. Kako naprej? Poljska pot še išče Kljub blišču nove evropske zvezde pa ima Poljska tudi skrbi. »Nimamo modela rasti, ki bi nam krepko rast zagotavljal tudi v prihodnjih 25 letih,« pravi Witold Orlowski. Imajo pa, vsaj načelno, nove cilje. Želijo se lotiti še bolj intenzivne internacionalizacije gospodarstva in doseči najboljše v Evropi. Kot opozori Orlowski, je poljska težava, daje le zmerna inovatorka, saj v državi še vedno raje kupijo stroj, kot da bi ga izumili. Politika, pravi Orlowski, bo morala ukrepati tudi glede dohodkovne neenakosti, saj je nezadovoljnih preveč ljudi. Poleg tega opozori na nujnost nadaljnjih izboljšav v poslovnem okolju, pri infrastrukturi, povečati paje treba tudi učinkovitost javnega sektorja in kakovost javnih storitev. Po njegovem tudi za reformo javnega sektorja ni čudežnega recepta. »To bo nov boleč proces, a politiki bodo morali prevzeti odgovornost za reforme ter za izbiro pravega orodja za njihovo uresničitev. Zmanjšanje proračunskega financiranja je lahko eno od orodij, naivno pa bi bilo reči, da to zadošča, saj zmanjšanje proračunskega financiranja za javni sektor ne povzroči samodejno prilagoditve zaposlenih. V javnem sektorju se bodo vedno branili pred reformami, hkrati na primer zaposleni v zdravstvu vedno znajo prepričati ljudi, da ne gre za to, da bi politiki želeli zaposlene v zdravstvu navesti k učinkovitejšemu delovanju, ampak da želijo vbistvu varčevati pri zdravju ljudi. Zato je treba biti pri takih reformah pogumen, odgovoren in moder v izbiri orodij,« sklene Witold Orlowski. 

Medij: Finance - Weekend
Avtorji: Kenda Albina
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Finance Weekend
Datum: 06. 06. 2014 
Stran: 4