Ljubitelji Waitsove glasbe duhoviti komad poznajo z albuma Alice, ki sta ga s soprogo izdala deset let kasneje. Song je večpomenski, od banalne uglasbitve uvodne risbe belega zajca s telovnikom in žepno uro na začetku Carrollove Alice pa do grozeče napovedi neodložljivega obiska gospe smrti. Pravzaprav poslednje ure ... Sicer pa je Waits pisal glasbo za Wilsona še dvakrat. Leta 1990 za The black Rider (prav tako za hamburški teater) in leta 2000 za odrsko inscenacijo Biichnerjevega Woyzecka. Ker Woyzeck v Ameriki ne zbuja posebnih asociacij, je album kasneje naslovil Blood Money, na njem pa med drugim opozori, da je bog poslan na »poslovno pot«, pravzaprav odstranjen iz poslovnih razlogov. Ni trdnih dokazov, da bi imela pri pisanju besedila s Kathleen v mislih mariborsko nadškofijo in njen poslovno-finančni inženiring. Daje bog v doktrini institucionalne cerkve tržno blago, znamka, ki se dobro prodaja, s katero se dobro nategujejo potrošniki, nista izumila niti citirani Tom Waits niti slovenska RKC, je pa tavajo nadvse uspešno ponovila kot nekakšen recidiv izprijenega predreformacijskega časa. Se več, cerkev, slovenska RKC, je nadvse cinično zavračala svojo vlogo in odgovornost pri strašanskem nategu svojih ovčic, ki so v dobri veri vlagale denar v najvarnejši investicijski holding, ki blagozvočno sliši na ime Zvon ena in Zvon dve. Čeprav moralni teolog v intervju za Dnevnik pove in isto še večkrat cinično ponovi, da »vsak delničar ve, da se z nakupom delnic podaja na hazardni trg. Tudi mali delničarji Zvonov so imeli možnost delnice kadarkoli odprodati,« ni res, da sta goli pohlep in nagnjenost k hazardu obrala ljudi njihovih prihrankov. Nasprotno, v »cerkveni zvon« so nesli prihranke in naivnost predvsem verni varčevalci, ker niso hoteli hazardirati in so bili prepričani, daje tam njihova naložba varna pred posvetno grabežljivostjo in goljufijo. In so se zmotili. V redu. Ugotovitev, daje cerkev do obisti pokvarjena, pač ni nič novega. To se vleče vse od časov, ko so Medičejci in Borgijci vesoljno cerkev razumeli kot tržno nišo, v katero so kadrovali svoje najboljše može. Aker so bili ti iz mesa in krvi, so bili takšni tudi rezultati. Čeje bil lahko rimski papež poglavitni oderuh, kije plemenitil svoje bogastvo, je smel biti tudi vaški župnik vsaj krčmar, mešetar, daje svoji skromnosti in zarodu zagotovil varnost. Čeje lahko prvi svoje konkubine, nezakonske otroke in perverzije javno razkazoval, je smel tudi slednji imeti v lasti kakšno deklino ali fantiča. Čeje bil prvi med obema vojnama vrhnji politikam, je bil zadnji provincialni glasnik klerikalizma - zaprtega, zadrtega, antisemitskega, antiliberalnega. Vsi? Da, vsi. Vsak? Ne vsak. Statistični »vsi« niso »vsak«. Na terenu, med ljudmi, med reveži, je bilo veliko drugačnih, ponižnih, krepostnih, nepreračunljivih. Od malih pričevalcev z dobrim zgledom in nesebično pomočjo do parainstitucionalizacije, kakršno je prineslo gibanje teologije osvoboditve. A težava je, da sta prevladujoče znamenje cerkve definirali podoba in dejavnost rimskega škofa. Torej papeža. Ti so bili redkeje bolj, pogosteje manj modri, krepostni in dosledni. Zlo svetovne cerkve je tako najpogosteje gnezdilo v Vatikanu. Malojebilo obratnih situacij. Če torej uporabimo poosebljeno prispodobo zla, bi lahko rekli, daje Antikrist stanoval v vatikanskih sobanah in se sprehajal po vatikanskih vrtovih. Zato je bilo v dolgi institucionalni zgodovini Vatikana malo premikov na bolje, k človeku, k svobodi, k dostojanstvu. K evangeljskemu duhu. Mali človek, globoko ujet v iniciacijski labirint, seje s sprijenostjo svoje cerkve najlažje in najpogosteje spoprijemal tako, dajo je smešil, se naslajal nad njenimi grehi, slabostmi. Tako so ljudski duhovniki vsaj kdaj pa kdaj skupaj z ovčicami uperjali prst v vrhnjo stavbo, visoki kleriki pa so skrbeli predvsem za to, da so kritiko nezmotljivega Petrovega naslednika zadušili. In danes seje zgodil zgodovinski obrat. Sedaj ne uperjata prsta proti prvemu med škofi verno ljudstvo in nižji kler, ampak to počnejo visoki dostojanstveniki. Kot da bi tokrat oni hiteli in hoteli reči, da seje ne le Vatikana, ampak tudi njihovih privilegijev, njihovih drobnih in velikih duševnih in telesnih radosti, polastil on - Antikrist. Pravzaprav res. Če so oni pričevalci vere in boga, je Frančišek Antikrist. Zdi se, da bo lokalna in svetovna vojna za interpretacijo boga in božje beseda hujša, kot je bila kadarkoli. Ste kdaj slišali, da bi o papežu kleriki govori tako strupeno, tako neprizanesljivo kot tokrat? Kako ne bi, ko mu gre v nos razkošni vozni park, denimo mercedes CL 55AMG, za katerega je dokazano, da najhitreje pelje v nebo. Ali dvorci, kakršen je grad Goričane, ki klerike dokazano obvaruje pred skušnjavo barbarske preproščine. Bo že nekaj na tezi o novem Antikristu v Vatikanu. Zanj navijajo ne samo revni, ponižani in razočarani, ampak tudi neverni. Strup v čaj pa mešajo kleriki najvišjih činov in ranga. x

Medij: Mladina
Avtorji: Miheljak Vlado
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Ostalo
Datum: 30. 10. 2014 
Stran: 6