A uradniki Evropske komisije, ki so napisali ključna določila zakona, teh opozoril niso upoštevali. Grob poseg v lastninsko pravico Slovenija je po diktatu Bruslja sprejela ureditev, kije okoli tisoč imetnikov podrejenih obveznic NLB oškodovala skupaj za dobrih 61 milijonov evrov. Novi zakon je določil, da se dolg, ki ga je imela banka do njih, odpiše brez vsakega nadomestila. Kar naj bi bil v skladu z novim evropskim konceptom reševanja bank ("bail-in") pač njihov prispevek h kapitalski ustreznosti NLB. Toda slovenska ustava govori o lastninski pravici državljana, v katero ni dovoljeno posegati, kvečjemu je mogoče zamenjati eno obliko lastnine z drugo. Če bi torej država obvezničarjem njihov vložek spremenila v lastniški delež NLB, bi bilo najbrž vse v redu, a vlada zdaj nove evropske komisarke Alenke Bratušek je po diktatu Bruslja (ki je testiral skrajne meje svoje nove ureditve in pripravljal teren za privatizacijo premoženja naših bank) z eno samo potezo popolnoma in brez vsakega nadomestila razlastila imetnike podrejenih obveznic. "Splošna zakonodajna obveznost odpisa podrejenega dolga (...) po našem mnenju ne bi smela zadostiti preizkusu ustavne proporcionalnosti," sta 24. septembra v imenu Inštituta za primerjalno pravo (IPP) zapisala pravnika Matija Damjan in Lojze Ude. Za mnenje ju je prosila NLB, ki je najbrž dobro vedela, da se podrejenih obvezničarjev ne da izbrisati kar tako - vendar na odločitve, sprejete v bruseljskem zakulisju, ni mogla vplivati. Četudi je študija potrdila strahove o neustavnosti načrtovane poteze. Tega ni bilo v pogodbi Zadeva je v svojem bistvu precej preprosta: medtem ko so bili kupci hibridnih obveznic - tuje banke in skladi - pred nakupom obveščeni o možnosti razlastitve, pa malim nepoučenim vlagateljem, ki so kupili podrejene obveznice, tega ni povedal nihče. Prospekt NLB te možnosti ni omenjal. Kot sta v svoji študiji poudarila Damjan in Ude, bi lahko v njihovo lastninsko pravico posegli zgolj v primeru stečaja banke, v katerem bi imeli status podrejenih (od tod tudi naziv za njihove obveznice) upnikov, ki bi bili poplačani na koncu. "Pogodbe o nakupu podrejenih obveznic jasno izključujejo možnost uporabe teh instrumentov za pokrivanje bankine izgube, ki izhaja iz običajnega poslovanja," sta zapisala pravnika IPP. In še: "Banka nima nobenega pravnega sredstva (...), s katerim bi se lahko izognila poplačilom imetnikom obveznic." Pri presoji ustavnosti zakona o bančništvu bo moralo ustavno sodišče opraviti preizkus proporcionalnosti. Če bo ugotovilo, da je škoda, ki so jo utrpeli obvezničarji, manjša od posledic, ki bi zadeli celotno skupnost v primeru, da država tega ne bi storila, bi lahko razsodilo, da je bil izbris upravičen. Toda Damjan in Ude sta zatrdila, da za takšno odločitev ni ustrezne podlage: "Obvezen odpis podrejenega dolga v primeru, ko banka ni plačilno nesposobna, bi škodoval imetnikom podrejenih obveznic in posegel v njihovo lastninsko pravico, zagotovljeno s 33. členom ustave." "Grožnja finančni stabilnosti Slovenije" Če še to ni bilo dovolj, pa je NLB posredovala ministrstvu za finance in Banki Slovenije še eno študijo, ki jo je naročila in plačala. Izdelala jo je pravna multinacionalka Clifford Chance (CC), o kateri so prvi poročali v Financah. Tudi v tem primeru je bilo mnenje enako: načrtovani poseg v pravice obvezničarjev je nezakonit. Še več, CC je dosledno sesekljala tudi argumentacijo Alenke Bratušek in njene vlade, da takšno rešitev od Slovenije terjajo evropski predpisi. V svoji ekspertizi so zapisali, da "sporočilo EK o bankah ne predpisuje obveznosti razlastitve imetnikov podrejenih obveznic" ter da bi bila "obvezna vključitev imetnikov podrejenih obveznic v neskladju z namenom pristojne direktive Evropskega sveta". Za nameček je CC opozorila, da bo država z razlastitvijo obvezničarjev slovenskemu bančnemu sistemu povzročila več škode kot koristi. Takšno ravnanje bi po njihovem mnenju odprlo prostor za poplavo odškodninskih tožb proti NLB ter banki onemogočilo nadaljnje izdajanje obveznic - češ, kdo pa jih bo kupil, če lahko jutri ostane brez vsega - in celo ogrozilo privatizacijo. Morda ključno pa je, da bi odpis podrejenega dolga - tako CC - skoraj zagotovo povzročil padec zaupanja v NLB, iz katere bi užaljeni državljani lahko pričeli množično umikati svoje depozite. Posledice bi lahko bile zelo resne: "Obvezni bail-in' bi lahko ogrozil finančno stabilnost Republike Slovenije." Toliko o argumentu za (ustavno) presojo učinkov na širšo družbo. Kaj je zapisal bruseljski uradnik Svarila so bila torej pravočasna in zelo jasna. Zanje so vedeli vsi, ki so snovali zakon o bančništvu. NLB je obe študiji že med pripravo zakona posredovala Banki Slovenije in finančnemu ministrstvu, ki je študiji posredovalo tudi uradnikom direktorata za konkurenčnost pri Evropski komisiji. A Franck Dupont, ki je na strani Bruslja bdel nad poslušnostjo Slovenije, je 16. septembra lani državnemu sekretarju na ministrstvu za finance Mitju Mavku v elektronskem sporočilu odgovoril: "Pravni argumenti, ki nam jih je predstavila Slovenija kot obrazložitev, zakaj ni mogoče oblikovati ustrezne zakonodaje za vzpostavitev mehanizmov za razširitev mehanizma sanacije dolga, ne vzdržijo pazljivejše analize. Argumenti, ki so nam jih predstavili vaši kolegi, so bili vsi po vrsti zavrnjeni med našim sestankom prejšnji petek." Na čem je temeljila "pazljivejša analiza", Dupont ni razkril. A tisoč obvezničarjev NLB se je lahko za svoj denar obrisalo pod nosom - Bruselj pa je nadaljeval svoj eksperiment. Zgodba o tem, kako je Bruselj Slovenijo spremenil v testni laboratorij, vlada Alenke Bratušek pa je bruseljsko igro sprejela Obveznica je vrednostni papir, ki ga izda banka; plačilo vlagatelja se šteje kot njegovo posojilo banki, ki mu denar vrača z določenimi obrestmi. Večino obveznic v državnih bankah lahko razdelimo v dve kategoriji - na hibridne in podrejene. Pri nakupu prvih vlagatelj sprejme tveganje, da ga lahko banka v primeru težav razlasti in zase zadrži znesek glavnice in vseh obresti. Pri podrejenih pa je vlagatelj lahko razlaščen samo v stečaju (kjer so njegove terjatve do banke poplačane šele potem, ko so svoje dobili vsi drugi upniki; imetniki teh obveznic so torej podrejeni glede na preostale vlagatelje, od tod tudi ime instrumenta). Država je v NLB enostransko odpisala terjatve, ki so jih do banke imeli kupci podrejenih obveznic NLB 26. Primer je drugačen od zgodbe z NKBM, kjer so brez denarja ostalimali delničarji banke; država je namreč pred dokapitalizacijo opravila tihi stečaj, v katerem je zbila kapital NKBM na nič (kar je pogoj za vpis spremembe kapitala). V istem trenutku je stara delničarska struktura banke prenehala veljati in mali delničarji so bili izrinjeni.

Medij: Večer
Avtorji: Jager Vasja
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: V žarišču
Datum: 10. 09. 2014 
Stran: 2