O tem, kdo, pod kakšnimi pogoji in za kakšne projekte bo dobil posojila, niso odločali anonimni tujci, prav tako ne o tem, kako bodo dolžnike izterjevali (ali pa jim pomagali), ko so se začele težave. Tudi o tem, da v dolgih letih po prvi sanaciji v resnici nismo prodali nobene od pomembnih bank, smo odločali »doma«. Damjan Viršek o pristopih k reševanju luknje v bankah Torej, kdor meni, daje izničenje kapitala (prvotnih) lastnikov in vlagateljev v podrejeni dolg vsiljen diktat iz Bruslja, je v zmoti. Novapravila, ki jih je pri sanaciji bank z državno pomočjo uveljavila evropska komisija i. avgusta, veljajo za vse. Nastala so na podlagi ne prav dobrih izkušenj pri saniranju bank od izbruha krize (Irska, Grčija, Portugalska, Španija, Ciper) in zelo verjetno v negotovosti, kaj vse še skrivajo bilance bank v »nekriznih« državah. Podobno kot zdaj tečejo stvari pri nas, so nekatere zelo problematične banke začeli sanirati tudi drugje, še preden je evropska komisija to predpisala - nam najbližji primer je Hypo Alpe-Adria-Bank v Avstriji. To je država od nemških lastnikov odkupila za en evro, jo dokapitalizirala z milijardami, vendar trenutno ni jasno, ali bo projekt uspešen oziroma koliko bo na koncu stal. Po drugi strani je Irska, ki seje enormno zadolžila prav zato, da ji ne bi bilo treba poseči v pravice delničarjev in obvezničarjev bank, zdaj pa to breme državljane tepe v obliki visokega javnega dolga. Preproste rešitve torej ni. Odločitev za »izbris« obstoječih lastnikov iz bank v Sloveniji pravzaprav pomeni, da so (bile) ekonomsko zrele za stečaj. Zato pričakujemo, da bo dokapitalizacija (ki seveda tudi pomeni breme za davkoplačevalce) zagotovila, da ostanejo vloge varčevalcev varne, in omogočila, da bodo banke sposobne kreditirati ekonomsko upravičene investicijske projekte. Ne pa, recimo, menedžerskih odkupov, pri katerih njihovi akterji niso sprejemali nobenega tveganja, financiranje pa so si uredili »med brati«. Težava pa je še ena. S sedanjim pristopom rešujemo tudi nepremišljene (blago rečeno) bančnike terpolitično-interesne mreže, v katere so vključeni. Zagotovila premierke, da bo poslej drugače in da bodo krivci za bančno luknjo razkriti, so namreč prazne besede, vse dokler se ne bo v resnici kaj zgodilo. Ljudstvo je namreč verjelo tudi napovedim, da bo javna prodaja delnic NKBM leta 2007 uspešnica, pa je zgolj v šestih letih vse propadlo. Zdaj vemo, da ne le zaradi krize, pač pa tudi zaradi neprofesionalnih, celo kriminalnih poslovnih odločitev - v banki, ki jo je ves čas obvladovala država. In še osel ne gre dvakrat na led. Krivi za bančni primanjkljaj morajo biti kaznovani, sicer se bo zaupanje v državo še zmanjšalo.

Medij: Delo
Avtorji: Viršek Damjan
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Mnenja
Datum: 20. 12. 2013 
Stran: 5