Začel se je prevzem Saf. Oznovci so »nekako našli« največjega predvojnega lastnika, zida Deblicherja, in ga po dolgotrajnih pogajanjih »prepričali«, da jim odstopi večinski paket delnic (50,8 °/o). Prevzemni posel je bil speljan tako, da so naši udbovci prispevali denar in slamnatega lastnika, na katerega je Deblicher prepisal svoj delež. Ta slamnati lastnik je deleže Saf razpršil dalje na nove slamnate lastnike, s čimer je bila zagotovljena »konspirativnost posla« oziroma v besedah današnjih tajkunov: lastniško strukturo so naredili nepregledno in navidezno nepovezano. Ko so enkrat imeli prevladujoč delež, se je začela druga etapa lastniške konsolidacije. Sklicali so skupščino delničarjev, na kateri so prek slamnatih lastnikov sprejeli sklep, da bo delnica Saf spremenila nominalno vrednost in se povišala z 10 na 1000 lir na delnico. Določen je bil rok doplačila delnice za vse lastnike. Če doplačilo ni bilo izvedeno, je bilo manjšinskim delničarjem sporočeno, da bodo izplačani v višini 10 lir po delnici. Do roka so doplačilo čudežno izpeljali zgolj slamnati lastniki in prav nihče drug (kakšne metode so pri tem SDV-jevci uporabili, ni znano), kar je pomenilo, da je SDV prek slamnatih lastnikov obvladal 100 °/o družbe Saf, preostali pa so bili iztisnjeni za »sitne pare«.

Izvirni greh je bil storjen. To, kar se je zgodilo s Saf, smo petdeset let pozneje videli kot železno pravilo v slovenski privatizaciji. Najprej prevzem brez enega samega evra lastniškega vložka (ali pa vsaj ne več kot neki simbolični znesek), in to prek slamnatih lastnikov, povezanih v ekstremno zapleteni lastniški hobotnici, čemur je sledilo navidezno nepovezano, a usklajeno delovanje na skupščini delničarjev, ki se konča z goljufivo iztisnitvijo malih delničarjev. Tako kot se je leta 1991 zgodilo nepovratno za celo vrsto slovenskih podjetij, se je kmalu po drugi svetovni vojni zgodilo za Saf.

Zgodba o družbi Saf je morda res stara in zaprašena, vendar ni nepomembna. To pa zato, ker gre za nastanek mehanizma, ki je tako zelo brutalno označil slovensko tranzicijo.

Saf, mati finančnih malverzacij

Po koncu prevzema pa je nastopila nova epizoda, ki je preprečila SDV-jevsko idilo. Okoli leta 1948 se je italijanski regulator, nedvomno tudi v funkciji italijanske protislovenske histerije, spravil na Saf in po nekaj preiskovalnih akcijah našel kršitve regulacij. Saf je namreč, ne da bi imel dovoljenje za bančne posle, izvajal poslovanje s čeki. SDV se je poslovna zgodba začela sesuvati, saj je bila kazen, ki je pretila zaradi kršitev regulacij, tako visoka, da bi Saf končal v stečaju. Pri tem je zanimivo in indikativno, kako je SDV reševala nastalo situacijo. Najprej so pri odvetniku družbe Saf položili denar v poseben sklad za podkupovanje italijanskih regulatorjev. A ker s koruptivnimi posli niso prišli do italijanskega ministrstva za finance, so spremenili načrt in.prek polmrtvih tržaških podjetij, te so v rokah že trdno držali slamnati lastniki, ki jih je nastavila SDV, začeli umikati denar. Saj veste, kaj ste ravnokar prebrali? Ker se ni izšlo s koruptivnimi praksami, so uporabili metodo izčrpavanja podjetja, vezano na pranje denarja in davčne utaje. Zveni znano? Saf je preživel, predvsem po zaslugi poslovne in obveščevalne pretkanosti Nika Kavčiča, in leta 1957 celo rodil zloglasno Tržaško kreditno banko.

Saf, rdeči pionir davčnih oaz

Na začetku petdesetih let preteklega stoletja se je Saf stabiliziral in postal holding SDV-jevih podjetij v Italiji. Toda zgodba s Saf je bila, tudi zaradi spomina na vojno z

italijanskimi regulatorji, za SDV preveč nestabilna. Poleg tega je bilo očitno, da Italija ni nudila ne bančne stabilnosti ne tajnosti, ki jo je SDV tudi zaradi svojih ilegalnih poslov tako zelo potrebovala. Oči SDV so se zato usmerile proti Švici, kjer so ustanovili podjetje Colcommerz. Kako je potekalo poslovanje? V holding Saf je bilo vključeno tržaško podjetje Runexim, to je posredovalo pri »paketnih« poslih iz ZDA. Ameriško podjetje je najelo Runexim, da je dostavil »paket«. Za to storitev so Američani nakazali denar na Banca di Roma, od tam pa je šel v holding Saf. Ko je bil enkrat v njem,

je stekel do Colcommerza, ki je bil materinska firma safovskega Runexima. Denar se je tako zaustavil v Švici, ciljni destinaciji SDV. V Slovenijo pa se je denar postopoma vrnil tako, da je Colcommerz poslal kak »paket« v tedaj materinsko firmo SDV: Continental iz Ljubljane. Zapleteno, kajne? Saj se še spomnite kakih tajkunskih denarnih tokov, ki so bili pravi finančni labirinti. No, zdaj veste, kje so se tega posla učili.

Idilo tega denarnega toka so prekinili Švicarji. Natančneje, zgodilo se je dvoje. Najprej so se na sedežu Colcommerza začele vrstiti preiskave v zvezi z davčnim izogibanjem, potem pa so se leta 1951 SDVjevci naučili še, kaj pomeni visok davek na dobiček. Leta 1952 je zato padla zgodovinska odločitev: denarni tok se bo iz Švice preselil v Liechtenstein, eno prvih davčnih oaz na svetu (poleg tedaj popularnih Tangerja in Urugvaja), kjer so bile regulacije bistveno manj rigorozne, davek pa se je plačeval v fiksnem znesku. Za to operacijo so poiskali dva švicarska državljana, ki sta bila pripravljena prevzeti slamnato lastništvo nad liechtensteinskim podjetjem, pohod pa so izvedli skupaj z, ne boste verjeli, umazanimi kapitalisti iz ZDA.

Zgodba o družbi Saf je morda res stara in zaprašena, vendar ni nepomembna. To pa zato, ker gre za nastanek mehanizma, ki je tako zelo brutalno označil slovensko tranzicijo. V prvih letih po drugi svetovni vojni je-bila namreč spisana zgodovina tistega, kar šele prihaja: od bizarnega prevzemanja, iztiskanja malih delničarjev, podkupovanja in izčrpavanja podjetij, prek izgradnje nepreglednega holdinga, polnega slamnatih lastnikov, do končnega pobega kapitala v davčne oaze. In tako so se naši rdečkarji učili kapitalizma.

Žalostno je edino to, da lahko vse skupaj prvič berete skorajda četrt stoletja po osamosvojitvi. 

 

Medij:	Reporter
Rubrika:	Slovenija
Avtorji:	Rado Pezdir
Teme:	mali delničarji
Datum:	Pon, 09. nov.. 2015