O tem prepadu, ki dobiva s številkami o bančni luknji, ki so jo izkopali plenilci, vsak dan nove razsežnosti, povedo nekaj malega tudi novinarske refleksije. Če je še pred štirimi leti Dnevnikova komentatorka Tanja Lesničar Pucko problematizirala razumevanje lastništva "kot licence za umor", zdaj Delov komentator problematizira tiste, ki si tej licenci drznejo postaviti po robu. Večerove novinarje torej. To, da so se ljudje, ki iz dneva v dan pod težjimi pogoji ustvarjajo časopis, zgrozili nad dejstvom, da jim hoče Delo, ki tako kot vsi drugi lastniki pred njim ni v razvoj časopisa vložilo niti centa, izpuliti še čisto zadnjo rezervo, je menda nezaslišan napad na lastnika in njegove pravice. Po novem zaokroža te pravice tudi likvidacija firme, s katero je Delova uprava že zagrozila Večeru. To poznamo. Kako se to dela, lahko v Mariboru spremljamo že od sredine devetdesetih let naprej: najprej podjetje izčrpaš do onemoglosti, potem ga zapreš in poskušaš še nekaj zaslužiti s prodajo nepremičnine. Dr. Rastko Močnik je v tem početju našel dokaz za to, da nam vlada parazitska elita, ki samo uničuje, ker ni sposobna organizirati proizvodnje in je ne zanima družbeni razvoj. Nezakonit prevzem Kar je pri lastniku, s katerim imamo zdaj opravka, najlepše, je to, da se je do svoje lastnine dokopal po nezakoniti poti. Delo je leta 2008 tako rekoč čez noč prevzelo Večer. Mirno je kršilo zakon o medijih, po katerem bi moralo za nakup pridobiti soglasje kulturnega ministrstva. Kljub protestu Večerovih novinarjev, ki v tem prevzemu niso videli nič dobrega, sodni mlini še do današnjega dne niso uspeli ugotoviti tistega, na kar so poznavalci zakona opozarjali takoj: da je zaradi evidentnega kršenja medijske zakonodaje posel ničen. Da je Delo s tem nakupom res kršilo zakon, je šele po treh letih ugotovil Urad za varstvo konkurence. Po tej ugotovitvi so Delu omejili lastniške pravice in mu naložili prodajo Večera. To, da so hoteli potem nemudoma Večer potisniti v naročje Mateju Raščanu, tistemu tajkunu, ki je pred dvema letoma že potopil Delo Revije, veliko pove o mešetarjenju z mediji na Slovenskem. Tisti, ki v teh dneh ugotavljajo, da se okoli Večerovega lastništva ne dogaja nič novega, nimajo čisto prav. Res je, da so tudi prejšnji lastniki, ki jim je država podarjala lastniške pravice nad Večerom, pograbili vse, kar se je pograbiti dalo. Ampak Večer je takrat imel dobiček. To, da ga je ustvarjal na račun plač in honorarjev, je drugo. Kar je novo, je to, da lastnik zahteva dobiček tudi v primeru, ko ga podjetje nima. Zgolj za ilustracijo povejmo, da je bil med zadnjimi lastniki Večera sin direktorja NKBM Črtomirja Mesarica, ki je kot bankir tudi predsedoval Večerovemu nadzornemu svetu. To, da Fimesa, tiste Mesaričeve slamnate firme, ki je poskrbela za Delov prevzem Večera, ni več nikjer, je najbrž jasno. Razvoj časopisne hiše, ki so jo po modri presoji lastnikov zadnje desetletje vodili ljudje, ki nimajo pojma ne o vodenju, kaj šele o družbeni vlogi edinega večjega dnevnika, ki ne izhaja v Ljubljani, ni zanimal nikogar. Vodstvo Dela je zdaj prvič povedalo na glas to, kar so drugi pred njimi mislili: da jim je čisto vseeno, če podjetje propade, oni hočejo svoj funt mesa. Če ga ne bodo dobili, bodo firmo likvidirali. Večer leta 1999 Slavko Vizovišek, Večerov dolgoletni urednik in čisto mali delničar, ki se zaradi upokojitve lahko ozira na to destruktivno lastniško prakso z distanco, se strinja s tistimi, ki vseskozi opozarjajo, da slovenska politična elita ni nikoli razumela, kaj so mediji in čemu služijo. Zgodbo o uničevanju Večera začenja na prelomu tisočletja, torej tam, kjer jo je medijska analitičarka dr. Sandra Bašič Hrvatin v eni od mnogih debat o lastninjenju medijev zaključila, ko je rekla: "Večer je bil premočan. Zato ga je bilo treba ustaviti." Leta 1999 se tiskana naklada Večera bliža 70.000 izvodom, prodana je krepko preko 60.000, kar so po Vizoviškovih ocenah rekordne številke časnika, ki je začel izhajati 9. maja 1945. Po branosti Večer prvič in edinkrat v svoji zgodovini preseže ljubljansko Delo. Časnik je v 60-odstotni lasti zaposlenih in bivših zaposlenih, 30 odstotkov ima investicijski sklad državne NKBM, deset odstotkov Sod. V tistem trenutku začne Investicijski sklad državne banke višati ceno za odkup delnic od malih delničarjev in na odločilni skupščini delničarjev za nekaj desetink odstotka preseže 50-odstotno mejo, se spominja Vizovišek. "Novi nadzorni svet, v katerem ni več predstavnika malih delničarjev, čeprav imajo po delniški knjigi še vedno nad 50 odstotkov delnic, niso pa uspeli za ključno glasovanje zbrati vseh pooblastil, vodi direktor uprave državne NKBM, izvolitev pa s ključnimi desetimi odstotki podpre tudi državni Sod. Novi nadzorni svet nemudoma zamenja direktorja in odgovornega urednika. Ker delež kupljenih delnic investicijskega sklada presega z zakonodajo določeno mejo, po kateri bi potreboval soglasje državnega organa za medije, se te parkirajo pri slamnatih lastnikih, od državnega Taluma do številnih manjših družb. Seveda zato, ker za državo, ki se trudi priti v EU, nikakor ni bilo več primerno, da bi posredno imela v lasti časopis." Večer leta 2008 Model, ki so ga uporabili pri Večeru, ni bil nič izjemnega. Prav narobe, pravi Vizovišek, po tem modelu so delali v vseh tistih primerih, kjer se je ščitil "nacionalni interes". Tako je lastništvo prešlo na gospodarske družbe, za katere se je kmalu izkazalo, da so v rokah tajkunov, ki so jih poleg vladajoče politike ustvarile državne banke. "Ker jih je imela vsakokratna politika na oblasti v rokah, so z menjavami vodstva in uredniške politike, vsaj pri Delu in Večeru, trgovali s vsakokratno politično skupino na oblasti za dosego drugih poslovnih ciljev. Tak je bil denimo Šrotov nakup državnih deležev v Mercatorju. Ko se odnosi s tedanjo Janševo vlado pokvarijo in se začne boj proti tajkunom, ceno plačata tudi Večer in Delo. Večer mora izplačati doslej v Sloveniji rekordno dividendo v odnosu do osnovnega kapitala, Delo pa je moralo povsem v nasprotju z zakonodajo od svojega lastnika odkupiti še 60 odstotkov Večera po nesorazmerno visoki ceni. Doslej mežeči državni organi nezakonitost Delovega nakupa odkrijejo šele po tožbi, ki jo je sprožila peščica malih delničarjev iz vrst zaposlenih pri Večeru." Večer leta 2013 Pa zdaj? Zdaj sta tiskana in prodana naklada za več kot polovico manjši kot leta 1999, ugotavlja Vizovišek. Lani je družba poslovala z izgubo, ki jo je krila z ostankom nerazporejenih dobičkov iz preteklih let, z izgubo posluje tudi letos. "Ne glede na to in na ekonomske posledice Delo terja razdelitev še zadnjih ostankov nerazporejenega dobička za dividende z uničujočimi posledicami za sanacijske napore kolektiva in njegovega vodstva ter zaukazano prodajo Večera. Katastrofalne posledice varovanja političnega vpliva na tiskane medije in kvazinacionalnega interesa s pomočjo tajkunov so udarile po dveh uglednih nacionalnih časnikih. Poskus enega, da se reši z uničenjem drugega, po razpoložljivih številkah ne more dati rezultata." Če kdo, so bili prav Večerovi novinarji nenehno najbolj trpeči sopotniki lastniške sage najstarejšega dnevnega časopisa na Slovenskem. Aktiv novinarjev je že leta 2004, kmalu po tem, ko je Večer prešel iz rok zaposlenih pod okrilje Nove KBM, pozval lastnike k odgovorni izbiri nove uprave. Takrat je že bilo jasno, da želi državna banka izkoriščati moč medija za politične interese vsakokratne oblasti, čemur so se novinarji ves čas bolj ali manj uspešno upirali - ne nazadnje tudi z razkrivanjem pranja denarja v koroški podružnici Nove KBM, o čemer je pisal Miro Petek. Najbolj aktivno vlogo so Večerovi novinarji začeli zavzemati, ko je Večer prešel v nasprotju z veljavno medijsko in konkurenčno zakonodajo v lastništvo Dela. Po ostrih pozivih novinarskega aktiva so organi pravne države ugotovili, da prevzem Večera ni bil legalen. Ko je Delo po ugotovljenih kršitvah moralo na podlagi odločbe UVK prodajati Večer, ga je sprva želelo prodati prekmurskemu mikropodjetju 3Lan, a Večerov aktiv je proti tej prodaji sprožil pravo medijsko ofenzivo, saj se je izkazalo, da za 3Lanom stoji medijski tajkun Matej Raščan. Aktiv novinarjev je odločno pozival ministrstvo za kulturo, naj ne da soglasja za 3Lanov prevzem Večera, novinarji pa so skozi serijo raziskovalnih člankov razkrili nepravilnosti v UVK pri izdajanju dovoljenja za 3Lanov prevzem Večera. Danes se Večerovi novinarji borijo proti nameri Dela, ki želi iz Večera postrgati zadnje finančne zaloge, (ka)

Medij: Večer
Avtorji: K. A.,Korade Dragica
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: V žarišču
Datum: 07. 10. 2013
Stran: 4