Toda pojdimo po vrsti. Osrednji problem Mercatorja je seveda najprej povezan z njegovim razvojem. Poslovni model je temeljil na nenehnem širjenju mreže, toda brez prave notranje poslovne konsolidacije, strateškega tržnega fokusiranja in optimizacije procesov. Vse seje dogajalo ob visokem zadolževanju in upanju, da bo nenehna poslovna rast reševala breme financiranja. Mercatorjeva agresivna poslovna politika je od samega začetka temeljila na prevzemni, tržni in posojilni megalomaniji. Po veliki krizi leta 2008 je postalo jasno, da Mercator ne more obvladovati svoje prezadolženosti, prilagajanja so bila prepočasna, uprava se je bolj ukvarjala z obrambo družbe kot s hitro konsolidacijo poslovanja. Jankovičev poslovni model je bil zametek tveganega poslovnega razvoja, Debeljakova uprava se je s finančne strani potem odzvala prepozno in napačno. Svoje so dodali nadzorni sveti, ki so ostali v večni senci menedžerskih odločitev in kulture dominantnih uprav. Nihali so med interesi kratkoročnih lastnikov in politike. Boljše poslovanje bi danes olajšalo položaj družbe. Korporativna odgovornost je tu razmeroma jasna, ni pa edina. Drugi steber napačnih odločitev tiči seveda v letu 2005 in znanem mešetarjenju v vladnih kabinetih vlade, ko sta Kad in Sod pod politično taktirko prodala svoje deleže v Mercatorju dvema podjetjema, Pivovarni Laško in Istrabenzu. Vmes je bilo kakopak politično trgovanje z medijskim prostorom, ki je bil star vir političnih frustracij Janeza Janše (Delo, Večer ...). To je bil usoden začetek destabilizacije lastništva v Mercatorju. Kasneje je Istrabenz je končal v stečaju, Pivovarna se že štiri leta bori za svoj poslovni obstoj, vsi trije veliki akterji, Janša, Bavčar in Šrot, pa so danes vsak po svoje v sodnih postopkih. Mercator je tako nehote postal mrtva bilančna izguba laščanov in bank. Zato je za vse lastniške in upniške akterje edina poslovna in pravna možnost že vseskozi zgolj prodaja Mercatorja. Odpovedali so tudi tržni in finančni regulatorji. Najprej v okviru slovite »pivovarske vojne«, kije omogočila tržno koncentracijo, poslovno centralizacijo in sporno lastniško veriženje Šrotovega imperija. Tu so za več let obstali vsi regulatorji trgov, tako UVK kot ATPV, ničesar spornega niso zaznali niti v bankah in v okviru regulacije BS, pred vrati je obstalo tudi tedanje vodstvo KPK. Zadnji večji poizkus prodaje v letu 2011, ko je sedanji kupec Agrokor ponujal več kot solidno prevzemno ceno, je padel v vodo v vrsti manipulativnih obramb Mercatorjeve uprave, bank in političnih akterjev, kjer regulatorji trga in varuhi korporativnega prava očitno niso zaznali spornih potez nasprotnikov prodaje. Leta 2013 je postalo očitno prelomno in za vse akterje brezizhodno. Todoričev Agrokor seje vnovič izkazal za edinega ponudnika. Zunanji finančni investitorji, od zasebnih do EBRD, so očitno ocenili, da jim večji poslovni konglomerat koristi z vidika finančne konsolidacije in morebitne strateške preprodaje kateremu od velikih trgovskih igralcev. Vsi so nekako v tej izsiljeni rešitvi pridobili. Todorič bo ceneje kupil, banke in Laško bodo lažje nadaljevali z refinanciranjem. Kupnina je za 380 milijonov evrov nižja glede na leto 2011, Mercator in kupec sta namreč v slabši poslovni kondiciji kot leto poprej. Seveda ostajajo negativni sekundarni učinki enako sporni kot pred leti. Agrokor je kot kupec izjemno zadolžena in v ničemer poslovno uspešnejša družba. Todorič je potopljen v močvirju Tudmanove tajkunizacije. Zato bo poslovno združevanje zahtevno in tvegano poslovno opravilo. Nobena pogodba o poslovni zavezi glede financiranja, zaposlovanja, nabave in prodaje, pa tudi nadzora in usklajenega delovanja, se z leti ne bo uresničevala tako, kot je bilo zapisano v sedanjem sporazumu in najverjetneje tudi v kasnejši pogodbi. Prevečje negotovosti in tveganj, da bi bile zaveze napovedljive, obvladljive in kasneje celo iztožljive. Dve do tri leta je normalni čas za usklajevanje in mirovanje spornih ukrepov, ki bi kršile izhodiščne zaveze. Mercator bo v tem prehodnem obdobju še vedno deloval podobno kot doslej, Agrokor pa tudi. Korporativne spremembe bodo prišle kasneje, kupci se bodo odzvali prej, vse pa bo odvisno od poslovne uspešnosti obeh družb v teh treh letih. Letna skupščina Mercatorja ta teden ni dala razrešnice Debeljakovi upravi. Toda krog neodgovornosti, ki so botrovale potopu Mercatorja, je mnogo širši od trojice poslovnežev. Korporativno pravo je spravljalo v obup že Adama Smitha in od tedaj ni dosti bolje. Mercator je naše ogledalo. S svojo na pol razbito podobo kaže, daje resnično postal naš sosed. Kako dober pa bo, bomo šele videli. x Mercator je naše ogledalo. S svojo na pol razbito podobo kaže, da je resnično postal naš sosed.

Medij: Mladina
Avtorji: Kovač Bogomir
Teme: skupščina Mercator
Rubrika / Oddaja: Ostalo
Datum: 21. 06. 2013 
Stran: 31