Ta je bila neizbežna, potem ko je bilo v zadnjih dneh neuradno slišati, da ruski lastniki izražajo čedalje več nezadovoljstva ob pregledovanju finančnih kazalnikov, zlasti preteklega leta. Da ruski Koks negoduje in bo zato slej ko prej potegnil odločn(ejš)e poteze, se je potihoma sicer napovedovalo, a so nekateri namigovali, da se položaji prvenstveno majejo nekaterim direktorjem jeklarskih družb, ne kar prvemu nosilcu rusko-slovenske skupine neposredno. A očitno so lastniki, v ruskem slogu - kakršno je vsaj dojemanje neznatnega v razmerju do velikih igralcev - vendarle bolj velikopotezni. Zarezali so korenito, v sredino tarče. Pomenljivo je, da so na novo postavili v celoti rusko upravo in da torej zdaj ob lastništvu popolnoma prevzemajo upravljanje. Kakšne bodo posledice in ali se bodo prevladujoče ocene o uspešni prodaji SIJ in dolgoročnem strateškem partnerju države kakorkoli spreminjale, bo (verjetno že kmalu) pokazal čas. Vsaj sodeč po dosedanji korektni in lojalni drži Šimonke, ni pričakovati, da bi po svojem odhodu iz SIJ v javnosti (o)pral umazano perilo. Ruske lastnike torej - logično, kako tudi ne - po sedmih letih od lastniškega vstopa zanimajo številke. Od nobenega vlagatelja v slovenska podjetja, gotovo še najmanj od tujega (ali ruskega), ne kaže pričakovati ohranjanja jeklenih živcev, ko gre za merjenje donosnosti njihovih naložb. Tudi zgledovanje po širšem trgu in argumentiranje, da gre konkurentom še slabše in da so nekatere v preteklosti uspešne evropske družbe prav nedavno propadle, je verjetno bolj klavrna uteha, ki se iz relativnega merjenja uspeha hitro pretvarja nazaj v absolutno. Posamični lastnik pač (pre)šteje milijone, ki jih je odmeril in ki jih hoče pridobiti nazaj. Kakšna bo cena in kdo jo bo naposled plačal, je drugo vprašanje, ki pa postaja s prelomnico menjave uprave pravzaprav osrednje. Ruske lastnike verjetno bolj kot kupnina žulijo skoraj 400-milijonska vlaganja v posodobitev jeklarskih zmogljivosti in s tem povezana naraščajoča zadolženost. Uprava SIJ in drugi na vodilnih položajih v skupini so doslej ustvarjali vtis, da so znali prepoznati potrebe proizvodnje in prodajnega trga ter tako zastaviti dolgoročne donosne programe, usmerjene v kakovost in višji cenovni razred, ki da bodo edino pravo jamstvo za uspeh. Večkrat se je v izpostavljanjih pomena prodaje SIJ ožje in širše (tudi ali zlasti politične) javnosti zdelo, da bi bili slovenski jeklarji brez ruskega prihoda tako rekoč (že) pogubljeni. Vse očitke o prodaji SIJ - računskega sodišča, ne nazadnje pa tudi nezadovoljnih malih delničarjev iz Koroške so nosilni protagonisti privatizacije doslej gladko zavračali in jih nemalokrat tudi omalovaževali. Obdobje pogodbenih zavez, ki so lastniku med drugim onemogočale krčenje števila zaposlenih, se je že izteklo. Manevrski prostor pri zniževanju stroškov je tako odprt, tudi pri stroških dela. Prek tri tisoč zaposlenih imajo jeklarska podjetja na osrednjih proizvodnih lokacijah, koroški in gorenjski. (Do)končno se je treba sprijazniti, da sta tradicija "matere fabrike" in na njej zgrajena železarska identiteta, prežeta s čustvi in predvsem močno oprta na socialo, nesporno mimo. Slovensko jeklarstvo gre v novo dobo

Medij: Večer
Avtorji: Tušek Lesjak Petra
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Pogledi
Datum: 20. 01. 2014 
Stran: 7