državni lasti še zdaleč ni ostalo toliko premoženja, kot ga je bilo na voljo ob prvi množični privatizaciji. Kljub vsemu bo to spet lepa priložnost, da si bo kdo omastil brke, večina državljanov pa se znova obrisala pod nosom in postala še bolj gola in bosa. Vprašljivi učinki Tistemu, ki že zdaj nima nič, ni moč še česa vzeti, se morda kdo tolaži. O, pa je moč. Posredno sicer, a še kako oprijemljivo in občuteno. Privatizacija oziroma prodaja državne lastnine je priljubljen ukrep marsikatere vlade, kadar želi polniti proračunsko luknjo. Poteza je na prvi pogled res videti elegantna in neboleča, a težava je, da lahkomiselne prodaje dobrih podjetij že v naslednjih letih praviloma' prinesejo še večje luknje, ki jih še teže zapolniti. Država namreč ne more več računati na redni pritok dividend za svoj lastniški delež, tudi davčni prihodki se zaradi odtekanja dobičkov v zasebne roke in v tujino radi zmanjšajo. Tega sta se v teh kriznih časih dodobra zavedli tudi naši sosedi Madžarska in Hrvaška, ki sta se znašli na robu bankrota, luknje pa ne moreta polniti niti s prodajo podjetij, saj sta jih izpustili iz rok že v prvem valu privatizacije (ko si je z nepreglednimi razprodajami državne lastnine in provizijami polnil žepe tudi marsikateri politik). Zmanjševanje proračunske luknje je potem možno le z višjimi davki oziroma krčenjem proračunskih izdatkov, najraje kar tistih za socialo, zdravstvo in pokojnine. Zelo podobne učinke za prebivalstvo (torej dražitev in krčenje pravic iz sociale, zdravstva in pokojnin) imajo tudi privatizacije na drugih področjih, denimo privatizacija zdravstva, za katero je v zadnjem času država prav tako vse bolj zagreta (čeprav so dosedanje koncesije omogočile predvsem bogatenje zasebnikov, ne pa krajših čakalnih vrst ali boljših storitev). Kakšna je torej sploh korist od privatizacije državne ali družbene lastnine in zakaj se je venomer lotevamo? Če zanemarimo vabljive izkupičke od prodaje podjetij (in na drugi strani željo njihovih kupcev po dobičkih), je osnovni razlog v tem, da naj bi bila podjetja v privatni lasti učinkovitejša kot v državni. To načeloma res velja, a ne na vseh področjih in kar samo po sebi. To se je v minulih desetletjih pokazalo prav ob množičnih privatizacijah tranzicijskih držav, ki so namesto večje učinkovitosti doživljale predvsem razprodajo državnega premoženja, skubljenje podjetij, odpuščanje delavcev in odtekanje dobičkov (tudi monopolnih) v zasebne žepe. Potrdilo se je (kar so nekateri ugledni ekonomisti, kot je nobelovec Joseph Stiglitz, ves čas opozarjali), da privatizacije ni moč uspešno izpeljati na hitro in še preden na trgu delujejo ustrezne nadzorne institucije in pravni red. Če slednji ne delujejo dovolj dobro, nepremišljena privatizacija prinese več slabega kot dobrega. Privatniki pač nimajo posebnih zadržkov ne pri odpuščanju ljudi (na socialne stroške nezaposlenosti se za razliko od države lahko požvižgajo) ne pri zasledovanju dobičkov za vsako ceno, še posebej če pridejo do podjetij in lastnine po prenizki ceni in brez dolgoročne strategije (prav take lastnike podjetij oziroma premoženja smo tudi pri V Rusiji in mnogih tranzicijskih državah privatizacija ni prispevala h gospodarski rasti, ampak celo k nazadovanju in rušenju zaupanja v demokratične in tržne ustanove, v knjigi Globalization and its discontents (Globalizacija in njene slabosti) ugotavlja Joseph Stiglitz, ki opaža, da so po padcu komunizma mnogi v teh državah zanihali iz vere v marksizem v slepo verovanje v prosti trg. Zanimivo je, da v knjigi izrecno omenja, da je Slovenija (skupaj s Poljsko) prav zahvaljujoč zavračanju receptov IMF o šok terapiji in takojšnji privatizaciji prehod v kapitalizem opravila manj boleče in uspešneje kot drugi. Da je imel Stiglitz s svojimi opozorili o nevarnosti hitre privatizacije prav, je leta 2002 priznal sam Milton Friedman, glavni mislec neoliberalizma. »Po padcu Sovjetske zveze so me stalno spraševali, kaj narediti v Rusiji. Odgovarjal sem: privatizirajte, privatizirajte, privatizirajte. Motil sem se, Joe (Stiglitz) pa je imel prav. Za privatizacijo je potrebna vladavina prava.« nas dobili v obliki premnogih pidov). Sicer pa se je o vsesplošni učinkovitosti zasebne lastnine tudi v razvitih tržnih gospodarstvih v zadnjem času porodilo veliko dvomov. Ne nazadnje je do sedanje svetovne krize prišlo prav zaradi nespametnega poslovanja bank in finančnih družb v zasebni lasti, pozneje pa so po poku nepremičninskih in borznih balonov brez sramu milo klicale na pomoč državo in davkoplačevalce. Smo se kaj naučili? Zaradi očitnega poloma v zadnjih desetletjih prevladujoče neoliberalne miselnosti, ki je prisegala na nezmotljivost trga in vsem državam sveta kot prvi recept priporočala prav čim hitrejšo in vsesplošno privatizacijo, se zdijo ideje o novem valu privatizacije pri nas rahlo skregane s časom. Tudi če upoštevamo blagodejnost prihodkov od prodaje državne lastnine za našo proračunsko sušo, se zdi govorjenje o novem valu zaskrbljujoče že zaradi lastnih slabih izkušenj z dosedanjo privatizacijo, ki je pravni red in institucije niso dohajale. Čeprav je bilo od leta 1993 privatiziranih že več kot 80 odstotkov vseh nekdanjih družbenih podjetij in je državnih podjetij le še okrog petnajst odstotkov (že prejšnjim vladam se je silno mudilo s privatizacijo, tudi s tako sporno, kot sta bili tisti v Istrabenzu in Pivovarni Laško oziroma Mercatorju), je jasno, da ima država prek Kada in Soda še vedno pomembne lastniške deleže prav v najpomembnejših podjetjih. Če sodimo po vse glasnejših govoricah, naj bi tako vlada v bližnji prihodnosti začela zmanjševati in prodajati svoje deleže v podjetjih, kot so Telekom, Sava, Gorenje, Krka, Petrol, Helios, omenjajo se tudi banke in zavarovalnice. Da ne gre le za govorice, priča nastajajoči zakon o preoblikovanju Soda in Kada in ustanovitvi agencije za upravljanje s premoženjem. Zakon naj bi bil praktično že nared, saj je njegovo sprejetje eden od pogojev, da dobi Slovenija maja povabilo za vstop v OECD (nič novega, mednarodne organizacije so pač vselej bile navdušene nad možnostjo ugodnih nakupov v novih članicah in v primeru Slovenije, ki domačega zasebnega kapitala nima na pretek, imajo tuji kupci še lažje delo). Smo se torej iz številnih napak naše prve množične privatizacije (četudi jih je bilo manj kot v drugih tranzicijskih državah) kaj naučili, preden se na vrat na nos vržemo v nov privatizacijski val? Mnenja strokovnjakov o tem so različna, a vse prej kot pomirjujoča. »Z nadaljnjo privatizacijo ni moč narediti kaj pametnega. Katero od podjetij je sicer še moč prodati, v glavnem pa to nima smisla, sploh ne kar na hitro. Hitenje ni smiselno tudi zato, ker so cene podjetij zdaj nizke. Poleg tega nam sploh ne teče voda v grlo tako zelo, saj se mirno lahko preživi nekaj let s štiri- do petodstotnim primanjkljajem. Proračunski primanjkljaj je v takih časih povsem normalen. Treba je pač skrbeti za preživetje, ki je zdaj edino pomembno, ne pa filozofirati o neki razvojni strategiji,« meni dr. Ivan Ribnikar, katerega tehtni predlog o prenosu družbene lastnine na pokojninski sklad (namesto certifikatske in menedžerske privatizacije) je bil v 90. letih neupravičeno zapostavljen. Na nasprotnem bregu Tudi dr. Jože Mencinger, ki je bil odločen nasprotnik certifikatske privatizacije, je ob novih vladnih načrtih na nasprotnem bregu. »Ne vidim razloga, da bi prodajali nekaj, kar sami dobro počnemo in obvladamo, recimo področja bančništva, trgovine, telekomunikacij. Nič nimam proti tujim naložbam, imam pa proti slepi veri, da tuji nakupi prinašajo le koristi. Za naše težave in krizo je krivo ustvarjanje casino kapitalizma, to je lastnikov premoženja namesto lastnikov družb. To ni le slovenska posebnost, je pa to bilo vgrajeno že v privatizacijo s certifikati. Tipičen tak lastnik je NFD, ki ga propad Mure ni prav nič skrbel, skrbel je le državo. Lastnike delniških družb zanima le, koliko zaslužijo in nič drugega, podobno kot če imajo v lasti delnice katere od družb nekje na Novi Zelandiji,« pravi Mencinger, ki nasprotuje tudi širjenju privatizacije na druga področja. »Privatizacijo je treba končati in je na noben način ne širiti na zdravstvo, socialo in šolstvo. To so dobrine takšne narave, da niso primerne za trg. Resda nas to stane, a sam upam, da bom zdravstvene storitve do zadnjega dne plačeval, pa nič dobil, podobno kot pri pokojninskem varstvu, saj bi bil rad čim manj časa upokojen. Šolstvo oziroma znanje pa tako ali tako ni le privatna, ampak deloma tudi javna dobrina, zato ima privatizacija šolstva preveč slabih stranskih učinkov.« Podobno meni Emil Milan Pintar, ki ima kot nekdanji soavtor slovenskega modela privatizacije veliko izkušenj z njenimi slabostmi. »Za drugi val privatizacije pri državni lastnini bi bil le, če bi imeli učinkovit pravni sistem. Če ni delujočega pravnega reda, je privatizacija še bolj nevarna kot državna lastnina. V nobenem primeru nisem za privatizacijo šolstva, zdravstva in drugih področij. V zdravstvu se je privatizacija že zgodila, a v obliki privatizacije bolnikov, ki zdaj šibajo za svojim zdravnikom, kamor gre. Vsak zdravnik ima svoj e bolnike, na račun katerih vleče denar, sistem pa je postal roparski.« Na nevarnosti privatizacije opozarja tudi Anton Rop, nekdanji državni sekretar za privatizacijo. »Novi val privatizacije se sicer ne more primerjati z množično privatizacijo iz 90. let, naučiti pa se moramo predvsem, da je vsaka privatizacija zgodba zase in mora imeti svoj smisel in logiko. Prinesti mora torej maksimizacijo prodaje in, kar je še bolj bistveno, optimizacijo poslovnih ciljev. Če prodaja omogoča razvoj firme in vpetost v uspešno mrežo, je smiselna, če pa privatizacija zgolj omogoča nekomu prevzem trga, je taka prodaja škodljiva. Tako je bila delna privatizacija NLB s tretjinsko prodajo Belgijcem dobra, kakšna drugačna pa bi lahko bila zelo škodljiva. Nisem pristaš prepričanja, da je privatizacija ideološko dobra stvar. Za Lek je bila dobra le kratkoročno, dolgoročno pa po oceni menedžerjev ne. Na drugi strani je dobro, da Krke nismo prodali. Predvsem pa ne bi spodbujal ogromnih menedžerskih odkupov. Potrebne so varovalke v obliki zakona o prevzemih, ATVP in še česa, saj je bila večina teh odkupov speljanih z zlorabo zakonodaje s prikritim lastništvom povezanih oseb.« Gajbice, če ni denarja Lekcij iz minule privatizacije je torej kar nekaj, glavna pa je, da se je moramo lotevati zelo premišljeno, previdno in ne na horuk (v veliki meri torej prav nasprotno, kot je veljalo za našo prvo množično privatizacijo in kot ob sedanjem hitenju grozi tudi novemu valu državnih prodaj). Brez pravega pravnega reda in nadzora se namreč privatizacija hitro sprevrže v kaos, kakršen denimo zavlada ob prvem snegu v naših stanovanjskih naseljih, kjer si podjetni stanovalci brž prilastijo parkirni prostor kar z gajbicami in besnimi grožnjami vsem, ki bi si drznih poseči v njihovo novo »privatno« lastnino. No, res pa je, da je to pravzaprav edina privatizacija, v kateri lahko uspešno sodeluje tudi večina povsem običajnih smrtnikov. * ; »Menim in upam, da je bila sedanja kriza dovolj velika lekcija in da se privatizacije ne bomo več lotevali ideološko in kar počez, ampak izrazito pragmatično in od primera do primera. Da torej ne bomo več ponavljali starih napak in prenagljenih potez, ampak da bo prevladal strateški in dolgoročni razvojni vidik namesto kratkoročnih učinkov. Do neke mere je privatizacija lahko del izhodne strategije, reševanja fiskalnih ležav in bolj učinkovitega upravljanja javnega sektorja. Pri tem je treba skrbno pretehtati in jasno opredeliti, kaj in kdaj je smiselno privatizirati. Upoštevati moramo, da je zdaj na trgih težko iztržiti ugodno prodajno ceno, na drugi strani pa je v razmerah nizke gospodarske rasti težko tudi računati na velike prihodke od davkov in dobičkov podjetij. To vse je treba preračunati in pretehtati, pri čemer pa je finančni vidik manj pomemben od razvojnega,« meni dr. Bogomir Kovač, ki se nadeja, da pri sedanji pobudi za privatizacijo ne gre za prikrite neoliberalne ideje, za katere je značilno (kot v tem trenutku pri nas) tudi nasprotovanje obdavčenju višjih slojev. »Ne vidim zadržka za večje obdavčenje zgornjega razreda ob hkratni razbremenitvi spodnjega, paziti je treba le, da se ne obremeni dodatno srednjega razreda. Nekaj rezerv je še za razbremenitev pri socialnih prispevkih, ki so zdaj res izkrivljeni. Ena od variant za polnjenje proračuna bi bila tudi višja stopnja DDV, vsaj v sedanjih razmerah, ko ni inflacije.« I »Leto 2010 bo v znamenju privatizacije. Sedanja kriza jo je sicer začasno ustavila in jo v svetu celo obrnila v drugo smer, a Slovenija je nekako ujeta v pasi, saj v resnici ne vemo, kako naprej. V podzavesti imamo nacionalni interes, a se je domača privatizacija izcimila v tajkunizacijo, državna lastnina pa ne more biti večna. Ključno bomo morali odgovoriti, kaj naj- ostane v državni lasti. To je smiselno tam, kjer so monopoli, ki jih ni moč odpraviti čez noč, pri infrastrukturi - denimo pri treh državnih prevoznikih, pri čemer železnice niso tako ključne kot Luka in Adria Airways - pa še pri katerem od podjetij, skozi katerega država izvaja svojo politiko. Po teh merilih državno lastništvo v Krki niti ni tako nujno, a le v primeru, če se zanj plača prava cena. Le v takem primeru kupec ne bo zlorabljal podjetja, ga izčrpaval ali spet prodal, ampak mu bo ohranil potencial za razvoj. Če ni prave cene, torej nima smisla hiteti. Ne smemo iti v akcije in razprodaje, ampak moramo potrpežljivo iskati pravega strateškega partnerja. Morali bi ravnati razumno in ne več privatizirati ideološko, ampak od primera do primera razmisliti o najboljši lastniški strukturi. Veliko je podjetij, ki bi jih bilo neumno privatizirati, saj bi monopol prevzel in izkoriščal tujec. To velja tudi za Ljubljanske lekarne. Bolj kol v privatizaciji vidim rešitev za nas v smeri naložb, kot je Južni tok, saj je to neverjeten posel, ki odpira vrata,« meni dr. Maks Tajnikar.

Medij: Nedeljski dnevnik
Avtorji: Glavič Bojan
Teme: ZPRE-1 zakon o prevzemih
Rubrika / Oddaja: Ostalo
Datum: 24. 01. 2010
Stran: 13