Na podlagi prvega odstavka 62. člena ZZRZI dolžnost zaposlovanja invalidov velja za vse delodajalce, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, razen za tuja diplomatska in konzularna predstavništva, invalidska podjetja in zaposlitvene centre. Delodajalci, za katere velja navedena obveznost, so zavezani zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev - tako imenovani kvotni sistem. Kvota iz prvega odstavka 62. člena ZZRZI je natančneje določena z uredbo. Kvote so glede na dejavnost različne, vendar pa ne morejo biti nižje od dveh in ne višje od šestih odstotkov skupnega števila zaposlenih delavcev. Če tako izračunana kvota ni celo število, se vrednosti do pol odstotka zaokrožijo navzdol in vrednosti od vključno pol odstotka navzgor. V kvoto se štejejo invalidi, ki jih delodajalci prijavijo v zavarovanje kot invalide skladno z navodilom za izpolnjevanje obrazca prijave v zavarovanje za invalide (Ur. L RS, št. 10/2005, 43/2005). V kvoto se po prvem odstavku 63. člena ZZRZI vštevajo vse osebe, ki ustrezajo opredelitvi invalida iz 3. člena ZZRZI in imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za najmanj 20 ur na teden. Invalid, zaposlen v podporni zaposlitvi, se po drugem odstavku 63. člena ZZRZI šteje za dva zaposlena invalida. Delodajalci, za katere velja dolžnost zaposlovanja invalidov, lahko izberejo tudi tako imenovano nadomestno izpolnitev kvote, ki jo predvideva 64. člen ZZRZI. Za nadomestno izpolnitev kvote šteje sklenitev pogodbe o poslovnem sodelovanju z zaposlitvenim centrom oziroma invalidskim podjetjem, po kateri se priznavajo stroški dela v višini zneska 12 minimalnih plač na leto za vsakega invalida, ki bi ga moral delodajalec zaposliti v okviru predpisane kvote. Iz navedenega izhaja, da ste kot delodajalec, ki zaposluje več kot 20 delavcev, zavezani zaposlovati invalide v predpisani kvoti, pri čemer je za dejavnost H-promet in skladiščenje, 49.410 - Cestni tovorni promet SKD 2008 v tretjem odstavku 3. člena Uredbe določena triodstotna kvota. Navedena kvota se, skladno s 4. členom uredbe za zavezance, ki zaposlujejo manj kot 50 oseb, zniža za eno odstotno točko. Če kot zavezanec kvote ne izpolnjujete, morate po prvem odstavku 65. člena ZZRZI mesečno ob izplačilu plač obračunati in v Sklad RS za spodbujanje zaposlovanja invalidov plačati prispevek za spodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70 odstotkov minimalne plače za vsakega invalida, ki bi ga bili zavezani zaposliti za izpolnitev predpisane kvote. V fazi. ko kot ponudnik zaprosimo za vpogled v konkurenčne ponudbe, se konkurenti pogosto sklicujejo na poslovno skrivnost, pri čemer so tovrstna sklicevanja velikokrat kar ustna. Kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost v postopkih javnega naročanja? Zakon o gospodarskih družbah (Ur. 1. RS, št. 65/2009-UPB3; v nadaljevanju ZGD-1) z namenom zaščite konkurenčnih prednosti podjetja na trgu opredeljuje poslovno skrivnost ob pomoči dveh meril, in sicer subjektivnega in objektivnega. Po subjektivnem, ki je vsebovano v 1. odstavku 39. člena ZGD-1 , se kot poslovna skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom. Gre za to, da družba kot upravičeni nosilec s formalnim aktom vnaprej določi, katere podatke šteje kot zaupne, in hkrati prepove neupraviceno razpolago s takšnimi podatki. Akt družbe mora biti v pisni obliki, poleg tega pa morajo biti z njim seznanjene osebe, ki morajo varovati te podatke. Po objektivnem merilu iz drugega odstavka 39. člena ZGD-1 pa se za poslovno skrivnost štejejo tudi tisti podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, ne glede na to, ali so določeni s sklepom. Ker je v poslovni praksi objektivno nemogoče z aktom družbe vnaprej zajeti vse podatke, ki potrebujejo varstvo, zakon sam določa, katere kategorije podatkov je mogoče šteti kot poslovno skrivnost. Pri objektivnem kriteriju se torej zahteva, da je določen podatek zaupen že po svoji naravi in da je zaradi tega potreba po njegovem varstvu očitna. Smisel omejevanja javnosti v postopkih javnega naročanja se utemeljuje predvsem z varovanjem interesov najugodnejšega ponudnika, in sicer v obliki varovanja nekaterih občutljivih kategorij podatkov, do katerih konkurenčni ponudniki sicer ne bi imeli dostopa. Ker bo ponudba praviloma ugodnejša od konkurenčnih ponudb ravno na podlagi omenjenih podatkov, postopki javnega naročanja ne smejo biti sredstvo za pridobitev tovrstnih informacij, saj bi bile s tem ogrožene konkurenčne prednosti posameznega ponudnika na trgu. V zvezi z varovanjem poslovne skrivnosti v postopkih javnega naročanja se je treba opreti na določbe 22. člena zakona o javnem naročanju (Ur. 1. RS, št. 128/2006, 16/2008; ZjN-2). V prvem odstavku 22. člena ZJN-2 je določeno, da mora naročnik zagotoviti, da so vsi podatki med postopkom oddaje javnega naročila, ki jih kot poslovno skrivnost določi ponudnik, v skladu z določbami ZGD-1 varovani kot poslovna skrivnost. ZJN-2 pri tem ne postavlja zahteve po obvezni pisni obliki določitve podatka za poslovno skrivnost. Vendar pa se prvi odstavek 22. člena ZJN-2 neposredno sklicuje na uporabo pravil ZGD- 1 o poslovni skrivnosti, zato je treba določbe omenjenih zakonov brati skupaj. Iz navedenega izhaja, da se tudi v postopkih javnega naročanja za opredelitev poslovne skrivnosti v celoti uporabljata subjektivno in objektivno merilo iz 39. člena ZGD-1. Enako velja za druge formalne zahteve, ki jih določa 39. člen ZGD- 1 . V praksi javnega naročanja velja, da posamezen ponudnik določenih kategorij podatkov ne more označiti kot poslovno skrivnost. Takšni podatki so predvsem cena iz ponudbe in podatki, ki dokazujejo izpolnjevanje pogojev oziroma meril iz razpisne dokumentacije (drugi odstavek 22. člena ZJN-2). Javnost teh podatkov je utemeljena s potrebo, da se konkurenčnim ponudnikom zagotovi pravica, da preverijo, ali posamezen ponudnik dejansko izpolnjuje pogoje oziroma merila iz razpisne dokumentacije in ali je posamezen ponudnik upravičeno izbran za najugodnejšega. Če ponudnik v nasprotju z določbami ZJN-2 takšen podatek vseeno označi kot poslovno skrivnost, takšna označitev nima pravnih učinkov in torej naročnika ne zavezuje. V tretjem odstavku 39. člena ZGD-1 je namreč izrecno določeno, da se kot poslovna skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni. Drugače pa je pri podatkih, ki ne služijo neposredno namenom dokazovanja izpolnjenosti razpisnih pogojev oziroma meril. Te je večinoma mogoče označiti kot poslovno skrivnost.

Medij: Glas gospodarstva
Avtorji: Ni avtorja
Teme: ZGD-1 zakon o gospodarskih družbah
Rubrika / Oddaja: Ostalo
Datum: 01. 10. 2009
Stran: 32