Ekonomski morilci so bili strokovnjaki, svetovalci, Id so upravičevali zadolževanje nerazvitih držav za infrastrukturne projekte. A ne zaradi altruizma, da bi ljudje v nerazvitih državah živeli bolje. Temveč predvsem zato, ker so njihovi klienti s projekti služili. Bili so združba, kije s politično sprego generirala potrebo po lastnih storitvah, za katere so posamezniki dobili mastna plačila na račun davkoplačevalcev. Kdo so (bili) ekonomski morilci Organizirana združba, ki so jo sestavljali ekonomisti, bančniki (kreditorji), gradbinci in politiki. Kje so vzporednice s Slovenijo Slovenski politiki so dolgo prodajali zgodbo o uspešnosti države. Seveda niso mogli prodati, da smo svetovna velesila. A doslej smo že spoznali, da Slovenija ne bo Švica. Ne, ker ne bi mogla biti, temveč zaradi političnih in ekonomskih odločitev elit, ki vladajo državi. Na političnem, gospodarskem in akademskem področju. Ti sprejemajo odločitve, ki pravijo, da so socialne, pa je najbolj socialna pri tem socializacija izgub. Ki govorijo, da preganjajo tajkune, a ne preprečijo, dabi ti lahko svoje lastne terjatve odkupili nazaj z diskontom. Ki se deklarativno bojujejo proti sivi ekonomiji, hkrati pa ne preprečijo, da davki nebi šli vkorupcijske posle v zdravstvu ali podjetja ministrov. Gre za vzorce delovanja, ki se prenašajo iz vlade v vlado. Skupno jim je obvladovanje denarnih tokov, sledi vodijo v žepe posameznikov. Kako postanejo nevarno močni Načinov je več. Najbolj klasične so svetovalne pogodbe, pravna mnenja, kartelno dogovarjanje prijavnih naročilih, IT-pogodbe. Kaže se tudi v generiranju velikega državnega aparata, ki potrebuje vedno nove storitve in zahteva tudi vse več denarja. Ena od poti so bili tudi menedžerski odkupi, ki so bili financirani s posojili državnih bank in odplačevani, a ne odplačani, iz denarnih tokov prevzetih podjetij. In zaradi teh davkoplačevalci v banke kar naprej mečemo milijarde evrov, se zadolžujemo po visokih obrestnih merah z »nadzvočno hitrostjo«, plačujemo storitve, ki jih ne potrebujemo (se spomnite, denimo, avtomobilskih nalepk?). Vlada pa, medtem ko govori o »obdobju davčne stabilizacije«, snuje vedno nove skrite davke, denimo vrnitev »cestnega tolarja«, in vse, denimo energetske izkaznice, zbirokratizira do amena, čeprav bi lahko bila do državljanov in podjetij veliko prijaznejša. In cenejša. John Perkins, Izpovedi ekonomskega morilca, 2004 EM-ji smo premeteni; naša učiteljica je bila zgodovina. (...) V VVashingtonu in Parizu smo videti kot vladni birokrati in bankirji. Delujemo ponižni, običajni. (...) Deklariramo se za altruiste, za lokalne časopise govorimo o čudovitih človekoljubnih rečeh, ki jih počnemo. (...) Delujemo javno, neprikrito. Tako se vsaj prikazujemo in kot take nas sprejemajo. Tako sistem deluje. Redko naredimo kaj nezakonitega, saj sistem sam temelji na zvijači in sistem je po definiciji legitimen. »Svetovalci« ■ V Sloveniji vedno znova naletimo na bolj ali manj iste • odvetnike, profesorje in inštitute, ki pišej o pravna mne- • nja družbam, politikom. ■ Eden pomembnej ših inštitutov, ki pomembno vpli- '. va tudi na javno mnenje, j e privatizirani inštitut EIPF, * nekdanji Ekonomski inštitut Pravne fakultete v Ljublja- • ni. EIPF se pod taktirko Jožeta Mencingerja in nekda- • njega finančnega ministra Franceta Križaniča zavze- . ma predvsem za ohranjanje podjetij v državni lasti, za- dolževanje države, večjo javno porabo. A hkrati prav j za ta državna podjetja pišejo študije. Pred nedavnim smo Mencingerja in Križaniča pozvali, naj bosta trans- • parentna in razkrijeta, s kom vse sta poslovno poveza- . na. Tega nista želela storiti, čeprav podatek pomembno vpliva tudi na kredibilnost njunih tez (več na www.fi- j nance.si/8355273). Nenehno poudarjajo, da njihov mo- del ekonomske politike ni namenjen bogatenju elit iz- • črpavanju, temveč enakopravni, socialni in graduali- . stični razporeditvi bogastva. i »Gradbinci« ■ Gradnja avtocest je slovenske davkoplačevalce sta- ] la približno sedem milijard evrov. Ne zaradi drage- j ga gradbenega materiala. Ne zaradi zahtevnega terena. Približno tretjino zneska smo po oceni nekdanjega šefa urada za varstvo konkurence Janija Soršaka preplačali zaradi kartelnih dogovorov med gradbin- '. ci. Glavni akterji so bili Ivan Zidar iz SCT (že obsojen za j kazniva dejanja dajanja podkupnin v postopku zbira- • nja ponudb za gradnjo kontrolnega stolpa na Letališču ■ Jožeta Pučnika, a kazni zaradi »zdravstvenih težav« ne prestaja, tudi ni sposoben za nova sojenja), Dušan ! Črnigoj iz Primorja, nekdanje gospodarsko interesno ] združenje Gradiš, skupaj z Gradisom, nizkimi gradnja- j mi Maribor, ter Kraški zidar, ki ga je vodil Radoš Lipanje. Vsa podjetja so danes v stečaju. ■ Na Financah smo aprila 2010 razkrili tako imenova- . ni zemonski sporazum, kije določal, kako so si sloven- '. skigradbinci delili posle(www.finance.si/276840). j Preplačani denar seje stekal v žepe lastnikov gradbe- • nih podjetij, večinoma menedžerjev, ki so do lastništva podjetij prišli prek političnih povezav. ■ Del pogače je šel še proj ektantom, ki so upravičevali | trase, del seje prelil v razne donacije. ] ■ Tudi vse to pa ni bilo dovolj, da se gradbeni menedzerji niso ujeli v lastno spiralo prezadolženosti. Luk- • nje, ki bodo ostale po stečajih gradbenih družb, bomo • plačali davkoplačevalci. ! »Tajkuni« ■ Eden od razlogov, zakaj se družbe tako dolgo ohranjajo v državni lastijebil tudi, da jih hoče politika ohraniti za svoje »rudnike«, od koder stranke, lobiji, interesne skupine dobivajo denar. Zato je tako pomembno, da politika ohrani nadzor nad podjetji. Le tako lahko politika ohrani krog denarja iz javnega v zasebno. ■ Pred leti, ko sta poceni denar in konjunktura to še omogočala, so kadri, ki jih jena najvišjepoložaje v gospodarstvu nastavila politika, izvajali menedžer ske prevzeme. S tem, seveda, ne bi bilo nič narobe, če bi menedzerji za to imeli denar. A so si ga večinoma vsega sposodili pri bankah, za posojila pa zastavljali deleže, ki jih sploh še niso imeli v lasti. ■ Kriza je njihove načrte porušila. Zaradi različnih kaznivih dejanj so bili doslej že številni tajkuni obsojeni, na sodišča prihajajo vedno novi primeri. Kraterje, ki so jih pustili v bankah, pa saniramo davkoplačevalci. »Birokrati« ■ Ustvarjanje delovnih mest v javnem sektorju ni lastno le Sloveniji, temveč tudi velikim političnim sistemom, tudi EU. ■ Veliko število birokratov pomeni, da je tem birokratom treba najti delo, zaposlitev, delovne naloge. To pa pomeni, da si je treba zanje delo izmisliti. Najlaže si ga je izmisliti z zapletenimi predpisi in hiperregulacijo. Oboje jeznačilnost Slovenije. ■ Velik javni sektor pomeni veliko stabilnih volivnih glasov. ■ A hkrati prav »red tape«, zapletena zakonodaja in administrativne ovire, zavira gospodarsko rast, ustvarjanj e novih delovnih mest. Najbolj neumne birokratske predpise, ki grenijoživljenjepodjetnikom, birokratom, ki bi na trgu težko našli službo (vsaj tako dobro plačane ne), popisujemo v rubriki Birokratske Mesarije (www.finance.si/galerije/4698). Premalo in prepočasi se spreminja. »Subvencioniranci« ■ Se spomnite velikih jugoslovanskih gospodarskih sistemov, ki so jih predstavljali kot zgodbe o uspehu socialističnega gospodarstva, v tržnem gospodarstvu pa niso preživeli? ■ Tudi v Sloveniji imamo podjetja, ki preživijo le zaradi subvencij. Kot je opozoril Mednarodni denarni sklad, bi se morali subvencijam izogibati, ker med drugim izkrivljajo konkurenčnost in zavirajo menedžersko iniciativo. Kljub temu subvencije negujemo in politiki si s tem kupujejo socialni mir in glasove. Glasovi pomenijo oblast. Oblast pa pomeni denar. ■ Davkoplačevalci pa prek subvencij plačujemo dejavnosti, od katerih, glede na vložek, nimajo dovolj koristi. Imajo pakoristi posamezniki, podjetja (njihovi svetovalci in odvetniki), ki subvencije zlobirajo. ■ Taka je, denimo, solarna industrija, pa vetrne elektrarne. Zaradi tega plačujemo dražjo elektriko vsi odjemalci. Znova razmišljamo tudi o spodbudah za lesno industrijo. Lesa imamo dovolj, je prihodnost, pravijopolitiki,alesnapodjetjaredko naredijo konkurenčne izdelke, ki uspejo na trgu. Še več, subvencionirana je (bila) kopica dejavnosti, za katere ni jasno, ali sploh dajejo dolgoročne rezultate - denimo, za samozaposlovanje. »Pisci zakonodaje« ■ Slovenska zakonodaja je usklajena z evropsko. A vendar vedno znova ugotavljamo, da je na ključnih mestih napisana tako, da ali nI učinkovita ali pa dovoljuje različne Interpretacije. Da je vse zakonito, da je malo pregonljlvlh nepravilnosti, le veliko »velikih« svinjarij. ■ Ena ključnih za pomemben del gospodarske zakonodaje je Nina Plavšak. Sodelovala je pri zakonu o prevzemih ln svetovala denimo Istrabenzu. »Sporazum o Izvajanju finančnega inženiringa pri prevzemu Istrabenza, klga je Makslma Holding Igorja Bavčarja marca 2008 podpisala z družbami Iz kroga NFD Staneta Valanta, je sestavila soavtorlca domače prevzemne zakonodaje Nina Plavšak,« je na podlagi sodnih dokumentov marca 2012 razkril Dnevnik. »Nina Plavšak se v zgodbi o prevzemanju ln kasnejši sanaciji Istrabenza tako (neposredno pojavlja kar v štirih vlogah. Kot soavtorlca je sodelovala pri pisanju prevzemne zakonodaje, 'luknje' v njej ln pomanjkljiv nadzor nad njimi pa so omogočili nastanek delniških parkirišč, prek katerih so se lastninile mnoge slovenske družbe, med njimi tudl Istrabenz. Poleg tega da je pripravila že omenjeni sporazum, ki je bil temelj za načrtovani prevzem Istrabenza, je Plavšakova že nekaj mesecev kasneje Bavčarju pomagala pri obrambi svojega položaja v družbi. Za Istrabenz je namreč skupaj z Borutom Bratlno, Marjanom Kocbekom ln Sašo Prellčem (mariborski profesorji gospodarskega prava, op. p.) decembra 2008 spisala pravno mnenje, na podlagi katerega so Makslma Holding ln družbe NFD kljub odločbi Agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP) glasovale na skupščini ln na njej Petrolu preprečile prevzem oblasti v Istrabenzu,« je sklenil Dnevnik. ■ Nj en drugi zakonodajni otrok j e stečajna zakonodaja. Maša Kociper, poslanka Pozitivne Slovenije, je v parlamentu izjavila, da je o zadnji noveli slišala pripombo, da novela spominja na orientacij ski tek, ko prideš do ene določbe, te napoti na drugo. A ker smo izbirali med slabimi rešitvami, je bilo treba rešiti, kar se v gospodarstvu da. Novela je dobila podporo. ■ Komentarja Plavšakove nismo dobili. ■ Zlorablja se tudi zakonodaja s področja javnih naročil, ta je taka, da ne omogoča racionalnih javnih naročil in doseganja čim ugodnejših cen. Po eni strani seje mogoče razpisu izogniti z drobljenj em in tako plačati več svojim prijatelj em. Po drugi strani pa so primeri, ko se davkoplačevalski denar z izognitvij o razpisu prihrani - denimo v zdravstvu pri nabavah opreme. ■ Da imamo predpise zaradi predpisov, ki ne varujejo davkoplačevalcev ne transparentnosti, razkriva zgodba o zakonu o dostopu do informacij javnega značaja. Kljub temu zakonu davkoplačevalci ne izvemo, kakšne svetovalne pogodbe sklepajo državna podjetja, koliko delajo z morebitnimi prijatelji, lobisti, interesi, kakšna naročila sklepajo. To bomo morda šele po spremembi. Če ne bo spetkakšnihizjem. ■ Seveda pazazakonodajo.ki jezapletena,kijojemogoče nenehno zaobiti, za hiperreguliranost niso krivi pisci. Krivi niso niti tisti, ki naročijo, kakšna naj bo zakonodaja, da bi ustrezala interesom posameznikov. Krivi so tisti, ki takšno zakonodajo sprejmejo. Krivi sta izvršilna in zakonodajna oblast. Resničen problem je, če so pisci, naročevalci in zakonodajalci eni in isti. In problem je, če so pisci in naročevalci pametnejši od poslancev, ki zakone sprejemajo.

Medij: Finance
Avtorji: Sovdat Petra
Teme: ZPRE-1 zakon o prevzemih 
Rubrika / Oddaja: Dogodki in ozadja
Datum: 29. 01. 2014 
Stran: 2