Ti so velikodušni do »državnih projektov« in vedno bolj stiskaški do delavcev. Ne le, da za krpanje proračunske luknje pobirajo v tem državnem podjetju smetano v obliki dobičkov, ki so jih ustvarili delavci s svojim delom, tako da jih ostane (pre)malo za njegov razvoj, od družbe tudi zahtevajo, da vlaga sredstva v te projekte v obliki dokapitalizacije. To je PS pred časom storila v Novi kreditni banki Maribor (NKBM) in s tem obremenila svoje bilance, kar se je na pogajanjih s sindikati vedno znova izkazalo kot delodajalski argument za nižanje delavskih pravic. Ničkolikokrat so sindikalni pogajalci poslušali predstavnike delodajalcev, da bo treba stisniti pas, pa prestrukturirati podjetje, celo odpuščati, saj naj bi jih lastnik »silil« v nižanje stroškov dela. Zanimivo bo videti, kako velikodušni bodo lastniki zdaj pri plačah članov poslovodstva, ko te ne bodo več omejene navzgor. Zaradi vsega tega se zaposlenim ne zdi pošten zadnji večji manever finančnikov, ki meji že na »čarovništvo« in smrdi do neba. Pošta Slovenije je namreč konec lanskega leta ostala praktično brez denarja, ki ga je kot solastnica (nedavno spet) vložila v Poštno banko Slovenije (PBS), in brez vpliva na njeno poslovanje. Tega ima zdaj NKBM, ki jo vodi nekdanji direktor Po-HEl^K^K^K^^KHK^K^K^K^Km. šte Slovenije Aleš Hauc in torej dober poznavalec načina delovanja obeh družb. Potem ko si je NKBM opomogla s prenosom terjatev na slabo banko in razlastninjenjem malih delničarjev, državljanov (med njimi tudi delavcev pošte), ki so leta 2007 to banko okrepili s svojimi finančnimi vložki, se očitno krepi tudi s prevzemanjem. Lahkotnost prekladanja milijonov iz enega v drug žep se zdi sindikalistom, ki dnevno opozarjajo na preobremenjenost pismonoš in drugih poštnih delavcev, nesprejemljiva. Da je treba zajeziti škodljivo poslovno prakso, se zavedajo, saj vedo, da jih sicer spet čakajo nova pogajanja za še manj pravic delavcev. Generalni sekretarki SDPZ Cvetki Glina se zdi nesprejemljivo tudi to, da je v javnost novica prišla z zamudo in zaradi poročanja medijev, ne pa na podlagi transparentnosti delovanja vodilnih odločevalcev in tudi delavskih, predstavnikov, ki sedijo v posameznih organih soodločanja. Po njenem bi morali biti ti o namerah škodljivega delovanja vodilnih obveščeni in o tem obveščati druge delavske predstavnike, ki bi se skupaj lažje na zadeve pravočasno odzvali. Tudi sicer bo treba v podjetjih, kjer ne spoštujejo socialnega dialoga in ne ravnajo gospodarno, zlasti veliko poguma in skupnega delovanja, mogoče tudi kakšnih odločnejših akcij, če že ne prijav nadzornim organom oz. organom pregona, meni Glihova. Za kaj takega pa potrebuje sindikat močno zaledje, opozarja. A kaj, ko je imel do sedaj strah delavcev velike oči tudi zaradi napovedanega odpuščanja, ki naj ne bi bilo le mehko, in drugih nepriljubljenih ukrepov. Premagati ta strah ni lahko, zlasti pa ne v družbi, ki je po vsej Sloveniji razdrobljena na veliko manjših enot, tudi takšnih z le po dvema zaposlenima, in so vsakodnevni pritiski nanje lahko še bolj boleči. M. M.

Medij: Delavska enotnost
Avtorji: M.m
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Ostalo
Datum: 16. 01. 2014 
Stran: 8