Agrarna reforma

Agrarno reformo so v Sloveniji speljali komunisti leta 1946, z zakonom so zemljo gladko odvzeli veleposestnikom in cerkvi. Delili so jo po geslu »zemljo tistim, ki jo obdelujejo«. Kar nekaj zemlje je obdržala država.

Nacionalizacija

Z zakonom je država dobila banke, tovarne, rudnike, velika podjetja, nato še manjša podjetja, mestna zemljišča, stanovanja ... Poskus pravičnejše družbe je, razen razlaščencev seveda, navdušeno podprla velika večina državljanov.

Denacionalizacija

Najbolje jo je opisal Vasilij Polič, ki je bil sodnik poročevalec za denacionalizacijo na vrhovnem sodišču: »Vestno sodim po res butasti črki zakona, a kar je res, je res. Druge države skušajo denacionalizacijo speljati s čim manj škode in bremen za prebivalstvo, naša prav nasprotno. Ko smo že spoznali, kako nevarno nam denacionalizacija načenja nacionalno substanco, in bi lahko zakon pravočasno spremenili, smo še kar tiščali glavo v pesek. Madžare, Čehe, Nemce celo, ki so povrhu bogatejši in bi si lažje privoščili razdejanje, kakršno smo si mi, bi obdolžil nepoštenja, kdor bi trdil, da je naš način denacionalizacije edino pošten in pravičen. Oni si niso privoščili, da bi kdo, morda celo neupravičeno, čez noč neizmerno obogatel. Že zato ne, ker bi mu morali to plačati mnogi, ki mu gotovo niso nič dolžni! Naše rešitve so ob nepoštenosti tudi nesocialne in plačevale . jih bodo cele generacije. Morda tudi še one, ki jim sploh ne bo več jasno, zakaj in komu plačujejo. In taka bremena smo potomcem naložili samo Slovenci.«

Lastninjenje, konec družbene lastnine

Potek in posledice opisuje Janez Krnc: »Kraja družbene lastnine je imela vso politično podporo, omogočila so jo sodišča. Mi smo ugotavljali oškodovanje, pozivali, naj se odpravi, odmeva ni bilo, pji privatizatorji so mirno razpolagali z ukradenim premoženjem. Nobene blokade, zavore, preprosto nedotakljivi, ker je bila taka politična volja. Že Lojze #eterle% začrtal smer do peščice bogatašev in množice siromakov, drugi so le sledili. Nobenemu ni bilo škoda milijarde, če se je lahko dokopal do milijona. Zaradi pje privatizacije je tožilstvo prejelo več kot 550 kazenskih ovadb. Vložilo je le 50 obtožnih predlogov in doseglo manj kot deset obsodilnih sodb. Po desetih letih privatizacije je tožilec na ljubljanskem tožilstvu tarnal, da bo težko, ker ne pozna lastninske zakonodaje.« Kako je bilo to mogoče? »Z osamosvojitvijo Slovenije in njeno ustavo namreč družbenolastninski odnosi sploh niso bili spremenjeni. Družbeno lastnino je še naprej varovala ustava, ki jo priznava kot zasebno lastnino in razlaščanje dovoli le zaradi javnega interesa.«

»Daj mi, Micka, peneze nazaj«

Pobudniki so temeljito pregledali jugoslovansko in slovensko ustavo, mednarodno pravo, konvencije OZN, sklep je jasen: »Ko je državni zbor na predlog vlade sprejemal lastninsko zakonodajo brez ustavno ali mednarodno veljavnega in dokazljivega soglasja, je to naredil samovoljno ter v nasprotju z lastno ustavo in mednarodnim pravom. Še več, družbeno lastnino znanih lastnikov je protiustavno spremenil v državno, po ustavi neobstoječo kategorijo lastnine.« Pa prodaja in predaja državne lastnine v zasebne roke? »Povsem neustavno početje vlade in parlamenta v škodo večine državlja nov v korist tretjega. Podržavljena in preprodana družbena lastnina tretjemu je ukradeno blago!« Kraja pa je...

»Je izvajanje nasilja s strani vlade in poslancev nad državljani. Zato so določeni državljani in tujci zaradi političnih zvez ali drugih prikritih načinov lahko prišli prednostno do lastnine iz naslova družbene lastnine. Dobili smo dvorazredno družbo, ki je naša ustava ne pozna. Ne dovoljuje razreda lastnikov in privilegjrancev ter razreda brez lastnine in privilegijev. Tako se vzpostavlja med samimi državljani in tujci lastniško ter ekonomsko medsebojno sovraštvo iz razloga, ko imajo eni vse, drugi malo ali nič.«

Razredni boj še teče

Tako neustavno stanje ustvarja pogoje za razredne konflikte. »Posamezniki so lahko pridobivali kredite državnih bank, drugi ne, določenim državljanom so se krediti odpisovali, drugim ne. Ogrožajo nas brezposelnost, tveganja revščine, socialne izključenosti, nenehno padanje delavskih pravic, pravic v zdravstvu, šolstvu in na socialnem področju. Bruto zunanji dolg je od leta 1995 s 3737 milijard evrov do konca lanskega leta narasel na 44.818 milijard evrov, dolg državnega proračuna znaša 25,633 milijarde evrov. Po uradnih podatkih policije je v porastu kriminal, ki je posledica gospodarske krize, nizkega standarda in brezposelnosti. V tujino in davčne oaze je izginilo od 52 do 73 milijard evrov.

V štirih letih se je izselilo skoraj 20.000 mladih, rodnost nevarno pada, 5000 otrok manj na leto in v zadnjih 25 letih samostojnosti skupno približno 125.000 otrok manj. Samooskrba je z 80 padla na 30 odstotkov...« Vsebina pobude?

»Predlagamo, da Ustavno sodišče RS ugotovi neustavnost delovanja Vlade RS in DZ RS ter jima naloži tudi obvezo, da sprejeme zakon o popravi krivic zaradi odvzema družbene lastnine, ki so nastale po sprejemu navedenih izpodbijanih predpisov ali njihovih posameznih delov, in tako zavaruje zahtevo javne koristi.«

Med snovalci pobude, ki še nastaja, najdemo nekaj znanih imen, rdeča nit pa je enaka kot pri skupini državljanov: ukradeno blago. Predvidevajo, da bo ustavno sodišče obe zadevi združilo v eno. Rdečo nit so predli prof. dr. Gojko Stanič, Jože Kos Grabar, Branislav Jokanovič, dr. Peter Glavič, Milan Krušič, Gorazd Marinček, Sonja Lokar, Vladislav Stres, Božan Žabjek, Janez Stergar, Dušan Semolič in Rastko Plohi.

Vezeta se torej neposredna državljanska pobuda brez organizacij, ko državljani zahtevajo to, kar jim je država ukradla, in še ena, ki jo bodo vložile organizacije Slovenski razvojni svet, NSS, ZSSS, mali delničarji ... »Niso samo sprejeti lastninski zakoni v nasprotju z Ustavo RS 1991 in mednarodnimi pogodbami, temveč je dokazano protiustavno in protimednarodno pravno delovanje Vlade RS in škodo večine državljanov RS in v korist tretjega. Podržavljena in preprodana družbena lastnina tretjemu je ukradeno blago,« pravi Rastko Plohi in dodaja, da o zmagi ne dvomijo, če ne

pred domačim, pa pred tujim sodiščem. »Leta 1992 je bila volilna udeležba 85,60-odstotna, 1996 73,70, 2000 70,14,2004 60,65,2008 63,10, 2011 65,60 in leta 2014 51,73-odstotna. Že to kaže na nezaupanje, nezadovoljstvo in posledične upore ter zahteve državljanov, ki si sledijo drug za drugim. Dovolj je!«

Janez Krnc:

»Posamezniki so lahko pridobivali kredite državnih bank, dragi ne, določenim državljanom so se krediti odpisovali, drugim ne. Ogrožajo nas brezposelnost, tveganje revščine, socialne izključenosti, nenehno padanje delavskih pravic, pravic v zdravstvu, šolstvu in na socialnem