■ Kdo vlada v državi? Na eni od sej odbora za promet, na kateri smo obravnavali ravnanje inšpektorja za promet, ki je na dan odprtja Športnega parka Stožice očitno podlegel ljubljanskemu županu, sem dejal, da Sloveniji vlada paradržava. Kmalu za tem mi je pritrdil nekdanji predsednik parlamenta gospod Bučar, rekoč, da lahko govorimo o paradržavi, saj imajo pravi gospodarji politike na vrvici. Mnogo indicev je, da pomembnih in manj pomembnih odločitev ne sprejemajo v vladi. Igralci iz ozadja so od nje bistveno močnejši. Tudi predsednik protikorupcijske komisije Goran Klemenčič je v nekem pogovoru opozoril na problem sivih eminenc, ki iz ozadja vplivajo na odločitve pristojnih organov z izjemno močjo nad družbenim in ekonomskim položajem ljudi. Paradržavna omrežja, elite oziroma lobiji s tem kopičijo velike ekstra dobičke. S poceni ali celo zastonj denarjem se žal v tej državi da kupiti marsikaj. ■ Tudi volitve? Bodo volitve 2012 poštene? Če sem demokrat, moram biti tudi optimist. Upam, da bodo na temeljni ravni volitve izvedene zakonito in pošteno, a dvomim, da bo enako veljalo tudi za volilno kampanjo. Glede na že zdaj hude pritiske na novinarje in medije verjetno vsi politični akterji ne bodo imeli enakih možnosti. Tisti, ki so zaslužni, da je iz državnih institucij in podjetij neznano kam poniknilo toliko denarja, bodo seveda naredili (plačali) marsikaj za svojo politično zaščito. ■ Koncept paradržave imajo nekateri za teorijo zarote. Za nobeno teorijo zarote ne gre. Naj navedem še en dokaz oziroma primer moči paradržave. S spremembo zakona o gospodarskih družbah smo želeli iz zakona črtati možnost tihega lastništva oziroma družbenika, ker se za to opcijo lastništva skrivajo velike goljufije, pranje denarja in malverzacije. Neposredni povod je bil razkrit primer direktorja Taluma Danila Topleka. On je tihi družbenik tihega družbenika podjetja, v katerem je solastnik -Gradbenega podjetja Ptuj. Podjetja torej, ki mu je dajal naročila za delo. Predvidevam, da to ni naključje, saj sem bil tam zaposlen kar dvajset let. Ker sem se sredi devetdesetih let uprl divjemu lastninjenju, so me kot tehničnega direktorja čez noč postavili na seznam tehnoloških presežkov. Kljub več poskusom se nisem dal kupiti in sem bil zanje očitno prenevaren. Čeprav smo o tej za javnost zelo pomembni spremembi zakona razpravljali kar pet ur, ni o tem poročal noben medij, razen televizijskega parlamentarnega programa. Tu se vidi moč omrežij in njihov vpliv oziroma uspešen pritisk na novinarje oziroma medije. Pa je Toplek tudi varuh javnih financ, saj je predsednik nadzornega sveta banke NKBM. Ministra za finance Franca Križaniča sem že večkrat javno opozoril in vprašal, kakšni so standardi za izbiro ljudi, ki naj bi bili varuhi državnega premoženja. Če uporabim prispodobo, se pokaže grotesknost situacije, v kateri volkovi čuvajo ovčice (javne finance). To je politika pospe-" sevanja korupcije. Toplekov nakup delnic NLB po Merkurju v času kislih kumaric je bila velika afera, ki so jo potem nekako »pokrili«, kršitev zakona o prevzemih pa je bila nedvoumna, in finančni minister bi se moral nujno odzvati. Toda kaj hočemo, gospod Toplek je bil kandidat svoje stranke na državnozborskih volitvah. ■ Socialnih demokratov? Da. Direktor Taluma je bil za povrh tudi mentor zdajšnjega poslanca SD Dejana Levaniča, ki se je v tovarni kot pripravnik bolj ali manj ukvarjal le z volitvami. Toplek na volitvah ni uspel, ker ljudje njegove rabote poznajo. TGA Kidričevo je v časih, ko sem še delal v tej tovarni, iskala novo ime. Projekt nove celostne podobe TGA je leta 1990 izpeljal Studio marketing, ki je sočasno vodil tudi predsedniško kampanjo Milana Kučana - takrat je v agenciji delala tudi njegova desna roka Spela Furlan. Predlagali so novo ime Talum. Toplek se je pozneje znal pohvaliti, da bo to nekoč postal T(oplek) alum(inium). In očitno oblast dela pri tem njegovem projektu, veliko so postorili skupaj. ■ Kidričevo pa je ostalo. Seveda. V preddverju upravne zgradbe je še vedno kip Borisa Kidriča. ■ Ali ni na Ptuju lekarna TOPLEK? Da. Lastnica je njegova žena. ■ Dobra šala, a zdaj k resnim rečem. Je Slovenija resna kandidatka za članstvo v Varnostnem svetu OZN? Lahko bi bili še tako resni kandidati, saj smo varnostnemu svetu pred leti že uspešno predsedovali. Od diplomatov je slišati različna mnenja. Tudi tisti z ministrstva za zunanje zadeve mi pravijo, da ni prave volje in zagnanosti. Sprašujem se, ali je res celotna država oziroma vlada za to kandi-Predsednik republike seje približal LDS in Zares in še on pritiska na ministrico za obrambo. daturo. Tudi pri tej kandidaturi je od daleč vidna neenotnost koalicije. Možnosti za uspeh kandidature so verjetno zapečatili pomembneži v ozadju peticije oziroma pobude Izstopimo iz Nata, kar je omajalo našo kredibilnost. ■ Pred božičnimi prazniki ste se vrnili iz Herata in Šindanda. Kako se imajo tam naši vojaki? Obisk ni bil le kurtoazen in namenjen fotografiranju ob čestitkah pred bližajočimi prazniki. Obiskali smo skoraj vse naše vojake, le nekaj jih nismo mogli doseči, ker so izvajali svoje naloge. Po pogovorih s številnimi vojaki lahko rečem, da sem nanje ponosen. So zelo razgledani, vojaško strumni in hkrati v tem mednarodnem vojaškem labirintu nadpovprečno kultivirani. V Afganistanu se seveda na vsakem koraku opazijo srhljive razsežnosti te zahrbtne vojne. Tudi in predvsem na civiliste preži stalna nevarnost, da naletijo na mine ali jih zadenejo rakete. Prav na nobenem območju nihče ni povsem varen, saj se talibani zavedajo, da se ne smejo dolgo zadrževati na enem mestu, kjer bi jih tako zlahka odkrili in uničili. Ali se dobro počutijo? Upam, da je na svetu in med Slovenci malo ljudi, ki v vojni uživajo. Naši vojaki so tam po dolžnosti, jemljejo jo resno in jo opravljajo profesionalno. Še posebno mentorstvo afganistanskim silam. S to misijo sta si Slovenska vojska in država povečali ugled. Ne me imeti za vojnega navdušenca ali jastreba, ker to po naravi in razmišljanju nikakor nisem. Zavedam pa se, da brez vojske ni države. Če je Slovenija del zavezništva, ki je za nas izjemno pomembno, je prav, da v njem deluje kredibilno. II Koliko bolj so ogroženi, ker vodijo svojo operativno skupino za mentorstvo in povezavo (OMLT)? Verjetnost, da bi bili posredno vpleteni v spopad, obstaja. Poveljnik 14. kontingenta, polkovnik Vojteh Mihevc, nam je dejal, da so na poti med bazo Camp Stone na obrobju Herata do središča mesta enkrat še pravočasno zaznali samomorilskega napadalca in ga z opozorilnim streljanjem ustavili. Tudi mi smo se peljali po tej poti prav na dan verskega praznika šura, ko je bila ob cesti in na njej nepregledna množica ljudi v tradicionalnih slavnostnih belih oblekah. Ob takih priložnostih je kar težko zagotoviti varnost. ■I Kdo vas je varoval? Na pot do poveljstva za obnovo provinc v središču Herata smo krenili z blindiranimi vozili Tovota, ki jih ima kontingent italijanskega poveljstva. Ni nas varovala nobena posebna vojaška enota. Napadi niso pogosti, čeprav se je le dan pred našim prihodom v avtobusu razstrelil samomorilec in ubil deset domačinov. Nova zavezniška strategija prinaša prve rezultate. Tako so vojaki misije ISAF s strani afganistanskih sil večkrat še pravočasno opozorjeni na nevarnost. Tudi zato si talibani za tarčo raje vzamejo prebivalstvo. Na večino min zavozijo civilisti. Sprožanje min s telefoni namreč ne deluje več, ker imajo vsa vojaška vozila motilce signala GSM. ■ Ali patrije oziroma svaruni našim vojakom dobro služijo? Do baze v Šindandu, kjer deluje večina pripadnikov 14. kontingenta Slovenske vojske, smo se del poti peljali tudi s svaruni. Patrije so bistveno bolj varne od hummerjev. Standardi protioklepne zaščite proti minam so se sicer bistveno zaostrili. Že patrija ni več vozilo, ki bi bila glede protioklepne zaščite drugim za vzor. Varnost vozil se povečuje, kdo pa si to lahko privošči, pa je že drugo vprašanje. Slovenski vojaki denimo opozarjajo, da tudi naša čelada ni optimalna, ko je treba montirati komunikacijske slušalke. A to se da odpraviti in zagotoviti denar za posodobitev opreme. Ne smemo si dovoliti, da bi se zaradi varčevanja pri varnosti naši vojaki znašli v kočljivem položaju. Česa hujšega raje niti ne omenjam. ■ Vlada naj bi v četrtek razpravljala o strategiji umika iz Afganistana? Zakaj taka neenotnost v vladi? Neenotnost v vladi se po koalicijskih poslancih zelo zrcali v odboru za obrambo in odboru za zunanjo politiko, kjer smo se o tem že večkrat pogovarjali. Nazadnje sredi septembra, pa tudi sicer smo v parlamentu že kar nekajkrat razpravljali o strategiji do misij v tujini ter o trajanju in formatu naše udeležbe v Afganistanu. Poslanci Zares, LDS in SD so medtem vložili konfuzen predlog zakona o spremembah zakona o obrambi. O zamislih za skrajšanje misije v Afganistanu je vlada že večkrat razpravljala. Ministrica za obrambo in predsednik vlade sta že nekaj časa v navzkrižnem ognjeu LDS in Zares. Desus taktizira, znotraj SD pa so mnenja različna. Vlada prav tako ni bila sposobna oblikovati stališč glede sprememb zakona o obrambi, ne ve pa tudi, kaj naj naredi glede usode pogodbe s Patrio. ■ Sta usodi misije v Afganistanu in pogodbe s Patrio povezani? Povezani sta toliko, da si tisti znotraj vladne koalicije, ki parazitirajo pri pogodbi s Patrio zaradi želje po političnem preživetju, v bistvu želijo slabih novic iz Afganistana. Drugače se to ne bi smelo povezovati. Nakup osemkolesnikov je že več let opredeljen v vseh strateških dokumentih. O tem je aprila lani na zaprti seji našega odbora govoril tudi premier Pahor. Prišel je samoiniciativno, ko smo govorili o redefiniranju stališč vlade o pogodbi s Patrio. Po mojih informacijah Zares in LDS pritiskata na vlado, naj pogodbo razdre. A ne zaradi interesa države in protikorupcijske klavzule - te v tej fazi ni mogoče uveljaviti, ne da bi škodovali državi - temveč zaradi očitka o kršenju poslovno-etičnih razlogov in netransparentnosti nakupa vozil. Navajajo povsem enako dikcijo, kot jo je v odškodninski tožbi proti državi uporabila Sprašujem se, ali seje ministrica za obrambo odločala pod pritiski, kijih opažam tudi v odboru. Sistemska tehnika. Baje znaša tožbeni zahtevek 500 milijon evrov odškodnine. Če bi se vlada pri razdrtju pogodbe sklicevala na take razloge, bi s proračunskim denarjem rešila gospoda Pavčka in Viator&Vektor. ■ Saj vlada nima teh 500 milijonov! Seveda jih nima. Za rešitev omrežij je slaba polovica vlade pripravljena žrtvovati tudi državo. ■ Naslednji teden boste v odboru obravnavali tudi premestitve in zamenjave v vodstvu Slovenske vojske. Kakšna pojasnila pričakujete? Zanima nas dvoje: kam plovemo, s takšnimi kadrovskimi odločitvami in njihova ozadja. Kdo dejansko vodi in usmerja kadrovsko politiko? Ali je to načelnik generalštaba ali ministrstvo oziroma politika? Ali pa so morda vplivnejši ljudje zunaj sistema? Kot predsednik odbora sem dobil kar precej pritožb, nestrinjanja in vprašanj. Veliko je anonimnih, kar kaže na to, da se je končalo obdobje, ko med tako ali drugače prizadetimi ni bilo več strahu neposredno komunicirati z odborom za obrambo. Odzivi na kadrovske odločitve v vrhovih Slovenske vojske so prišli z nekaj zamude. Številni častniki so v njih prepoznali »novi kurz« oziroma dajanje prednosti kadrom, ki izhajajo iz JLA. To sicer ni osrednje vprašanje, toda častniki vedo, kdo je pravočasno prestopil k teritorialni obrambi in iz prepričanja, kdo pa se je na poziv predsedstva odločil v zadnjem trenutku in je bil tako imenovani majski hrošč. ■ Te delitve bi morale biti že za nami. Se strinjam, pomembne so pristojnosti. Osebno ne poznam častnikov, ki so napredovali, njihove pristojnosti poznam le površno iz javno dostopnih podatkov. A kot slišim, nekateri častniki, ki so bili imenovani na nove odgovorne dolžnosti, v karieri niso opravljali primernih operativnih poveljniških dolžnosti. Odgovor ministrstva, ki sem ga prejel po novoletnih praznikih, se mi zdi preveč splošen, v odboru pričakujem podrobnejša pojasnila. Navsezadnje tudi zato, ker se na pomembna mesta v zadnjem času postavlja ljudi, ki so nasprotovali samostojni slovenski državi, ali pa so bili vpleteni v kršitev človekovih pravic. Tudi slepcu je jasno, da gre pri tem za širši in načrten projekt, ki zaobjema vse pomembne resorje v državi. ■ Ste se o tem pogovarjala z ministrico Jelušičevo? V Afganistan smo odpotovali dan potem, ko je o tem na novinarski konferenci govoril naš predsednik janež Janša. Ministrica mi je dejala, da jo ta ostra reakcija preseneča, ker je šlo za odločitve, o katerih so javnosti sporočili že konec novembra. Podrobno mi je pojasnila, kako je prišlo do imenovanj in kakšen je načrt kadrovskih napredovanj. Moje vprašanje pa je, ali nista bila ministrica in vodstvo Slovenske vojske zaradi navzkrižnega ognja, v katerem se je znašla glede zakona o obrambi, dilem glede misije v Afganistanu in spreminjanja ali razdrtja pogodbe s Patrio, primorana dati koncesijo. Povsem mogoče je, da je to prav kadrovska koncesija. ■ Načelnik generalštaba Alojz Šteiner je predlagal več povišanj brigadirjev, a je ministrica sprejela samo napredovanje kapitana Renata Petriča v kontraadmirala. Ljubica Jelušič predloga načelnika ni upoštevala. Lahko le ponovim, kar sem že dejal. Sprašujem se, ali se je odločala pod pritiski, ki jih opažam tudi na odboru za obrambo. ■ Vtis imam, da je sicer zelo odločna. Se strinjam, ne skriva pa tudi tega, da ima znotraj koalicije in vlade številne žolčne nasprotnike. Če nekoliko karikiram, storili bi vse za izstop iz Nata in ukinitev Slovenske vojske. ■ Omenili ste zakon o obrambi. Predsednik republike je podprl predlog nekaterih koalicijskih poslancev, naj po novem odločitve o udeležbi v mednarodnih operacijah in misijah sprejemajo v državnem zboru. Je njegovo stališče jasno? Ministrica meni, da predsednik podpira vlado, nanj pa se sklicujejo tudi predlagatelji sprememb. Ljudje se morajo tako nasititi vladajoče garniture, da jim bo šlo na bruhanje. Ne vem, na koga se je glede svojega stališča naslonil predsednik. Ministrica je v odboru za obrambo zelo jasno poudarila dileme pri ureditvi pristojnosti odločanja o napotitvah na misije in opozorila na protislovja in nejasnosti tako v predlogu zakona kot stališču predsednika republike. Predstavnik predlagateljev, poslanec stranke Zares, je nato v zadregi predlagal prekinitev razprave. ■I Zakaj? Saj je šlo za njihov zakon? Ministrica je opozorila na to, da sta si spremenjena člena zakona o obrambi v nasprotju. Ker kolega poslanec Tadej Slapnik ni videl rešitve iz zagate, je predlagal prekinitev seje, češ da naj bi mnenje dala še vlada. Tako zavlačevanje se mi je zdelo neprimerno. Ni se namreč zgodilo prvič, da so v Zares odstopili od zahteve za nujno sejo. Tako so zahtevali skupno sejo odbora za obrambo in za zunanjo politiko o napotitvah na misije, a smo na njihov predlog točko preložili še pred začetkom razprave, čeprav so si čas za nas vzeli zunanji minister ter notranja in obrambna ministrica. Takrat bi državni zbor dejansko lahko pripomogel k poenotenju pogledov in stališč. Predlogi Zares in tudi LDS so pogosto poceni politični blef. Ker seje odbora za obrambo nisem takoj prekinil, so vladni poslanci namerno povzročili nesklepčnost, četudi je ministrica želela, da opravimo razpravo. Ko sem bil v Afganistanu, sem zvedel, da je predsednik državnega zbora spremembo zakona o obrambi uvrstil na dnevni red januarske seje državnega zbora. Naš odbor mora zdaj pohiteti, čeprav vlada zaradi Zares ni zavzela stališča o spremembah pristojnosti pri odločanju o misijah. O tako pomembni in državotvorni stvari, kot je zakon o obrambi, bi se vendarle spodobilo poenotiti. ■ Predsednik republike je bil v predavanju častniškemu zboru kritičen do obrambnega ministrstva, ker menca s pripravo celovitih sprememb zakona o obrambi. Mu je zaradi razdeljenosti v vladi sploh mogoče ustreči? Težko. Kot vidim, se je predsednik republike približal LDS in Zares in še on pritiska na ministrico. Iz dneva v dan spreminjati stališče vlade na obrambnem področju ni niti najmanj odgovorno. Nasprotna mnenja v koaliciji, pa tudi prepiri so vsaki državi nekaj povsem normalnega, glede obrambe pa bi se, kot sem že dejal, vendarle morali vsaj v vladi državotvorno poenotiti in pravočasno sprejemati odločitve. Da prihaja do takih blokad, si lahko razlagam le z vplivom omrežij in sivih eminenc. Zato se je res upravičeno treba vprašati, kdo vodi državo. ■ Ali je prav, da predsednik republike in vrhovni poveljnik nastopa v zabavnih oddajah, kot je Hri-bar? Bil sem presenečen že takrat, ko je v oddaji sodeloval prejšnji predsednik Drnovšek. Zadnje oddaje si nisem ogledal. ■ Čeprav ste v njej nastopili. Moja izjava je bila posneta že v začetku decembra in ne vem, v kakšnem kontekstu je bila predvajana. Glede sodelovanja predsednika sem nekje bral, da je ubral podobno taktiko kot prejšnji predsednik. Prešel je v ofenzivo, voditelj pa je nekoliko onemel. Verjetno je bil v obeh primerih to predpogoj za sodelovanje v oddaji, morda pa je predsedniku iz spodobnosti dal nekaj prednosti. Še bolj prav se mi zdi, da bi predsednik v svojih nastopih obravnaval resna vprašanja, ki tarejo ljudi. ■ Kako mu gre to od rok? Glede na njegove pristojnosti bi moral biti predvsem moralna avtoriteta in predsednik vseh državljanov. Avtoriteto si je doslej z nekaterimi potezami in odločitvami najbolj uspešno rušil sam. Nastopati bo moral več, a ne ex catedra, temveč s ciljem integracije tistih vrednot, ki so Slovencem blizu. Biti bi moral povezovalni člen »pristnih« slovenskih in drugih splošno priznanih vrednot. ■ Oddaja Hri-bar je po besedah predsednika »velik prispevek k slovenski kulturi«. Vi niste bili tako zadovoljni s svojim likom. Nisem ocenjeval oddaje, temveč le svoj lik oziroma njegov karakter. Tako mi je bilo tudi postavljeno vprašanje. S tem da sem sodeloval kot virtualni lik, sem bil zadovoljen, kajti televizija oblikuje lik le za prepoznavne politike. Predstava z animiranimi liki je pri nas gotovo inovacija. Še vedno mislim, daje bil gospod Hribar najboljši v radijski oddaji Radio ga-ga, vsebino oziroma politični ton Hri-barja, ki se Jožef Jerovšek je bil rojen leta 1950 v Spodnji Novi vasi pri Slovenski Bistrici. Po diplomi na fakulteti za naravoslovje in tehnologijo (oddelek za kemijo) se je zaposlil v TGA Kidričevo. Nazadnje je bil tehnični direktor v podjetju SILKEM, ki je nastalo iz tovarne glinice. Leta 1996 je bil na listi SDS izvoljen za poslanca državnega zbora. Bil je predsednik preiskovalne komisije Vič - Holmec, vodil komisijo za nadzor obveščevalnih služb in predsedoval odboru za zunanjo politiko. Zdaj je predsednik odbora za obrambo. je iztekel, pa dajejo predvsem scenaristi in tekstopisci. Glede karakterja lika pa lahko povem naslednje. Ko sem bil del vladajoče koalicije, se mi je zdelo povsem normalno, da smo bili prikazani bolj negativno. A že dve leti je nova oblast, opozicijski liki pa so v glavnem v vseh oddajah zadržali infantilne, servilne in vsakršne negativne predznake, čeprav je vsega tega več kot preveč v vladnih vrstah. Sovražnega govora in infantilnosti v parlamentu je bistveno več na strani vladnih poslancev. Vendar to v času vladanja te opcije novinarji enostavno ne smejo opaziti. Tudi v humorističnih programih le poredkoma. To, kar se zdi nedopustno v drugih evropskih državah, je normalno pri nas. Spomnim naj le na reakcije, koje Berlusconi v Evropskem parlamentu primerjal vodjo poslancev, socialista Schulza, s kapom v koncentracijskem taborišču. Upravičeno je protestirala vsa Evropa. Ko pa je kolega Vitomir Rožej popolnoma enako žaljivko namenil opozicijskemu poslancu, so se koalicijski poslanci z Majdo Potrato na čelu (ima se za poznavalca sovražnega govora) zadovoljno muzali. Dvoličnost! Ko kolega Dušan Kumer še ni bil vodja poslanske skupine SD, je našega poslanca Vinka Gorenaka okarakteriziral za represivno izšolanega slovenskega Džugašvilija. Protestiral sem v dvorani in pri predsedniku državnega zbora, ki takrat ni bil prisoten. Obljubil mi je odgovor, a še vedno čakam, čeprav je od takrat že mesec dni. ■ Vemo, kdo je slovenski Stalin oziroma Džugašvili. Kolega Kumer ni citiral filozofa Žižka, (smeh) Šlo je za navadno nizkotno žaljivko. Nekateri vladni poslanci očitno mislijo, da jim je dovoljeno vse. Ali pa se še stalno vidijo v prejšnjem sistemu in v prejšnjih službah. ■ So se poslanci nasmihali? Mislim, da ne. Nekatere na vladni strani je po moji intervenciji celo zaskrbelo. A mediji so ostali indiferentni. Če bi kdo od nas izjavil kaj podobnega, bi bil to vsega obsojanja vreden sovražni govor. ■ Ste res za predčasne volitve? Med komentatorji politike velja, da tudi poslancem opozicije ni do njih, ker bi morali pred sodbo volivcev. V takih razmerah, ko imamo povsem neoperativno vlado - žal se ji tudi po načelu, da tudi slepa kura zrno najde, ne posreči najti zrna - je treba nekaj narediti. Opozicijski poslanci se zavedamo, da je zaradi indoktrinacije medijskega prostora in javnosti treba vladajoče prisiliti, da dajo roke stran od omrežij in da se končno začno ukvarjati z državotvornimi zadevami. Pravo spoznanje pri ljudeh bo očitno mogoče šele, ko se bodo tako nasitili vladajoče garniture, da jih ne bodo mogli več prenašati in jim bo šlo na bruhanje. Trenutno še nismo prišli do tega, zato je pametno biti potrpežljiv. Če bi se oblast zamenjala danes, bi medijska mašinerija na povelje kapitala in sedanje oligarhije krivca že v dveh mesecih našla kar v sedanji opoziciji. Bojim se, da bo gospod Stanovnik tudi te heroje (padle borce Pohorskega bataljona) razglasil za teroriste. ■ V očeh javnosti so ali pa naj bi bili vsi politiki zanič. Za pobruhat, če uporabim vaše besede. Taka medijska indoktrinacija volivcev je del projekta. Ko se v vladi znotraj koljejo skoraj na nož in je povsem neverodostojno prelagati odgovornost na druga ramena, je edina rešitev prepričati ljudi, da so vsi politiki enaki, zato po zamenjavi oblasti ne bo nič bolje. Predsednik liberalne akademije dr. Darko Štrajn je pri izpadu Slovenije iz skupine držav s popolno demokracijo našel krivdo pri Janši. Na ministra za visoko šolstvo sem že mislil nasloviti vprašanje, če ima morda pri roki kak program pomoči univerzitetnim profesorjem, ki so izgubili razsodnost in občutek za realnost. H Zdaj ste vi žaljivi. Sploh ne! Gre za žaljivo podcenjevanje državljanov in poizkus, da bi v tretjem letu sedanje vlade ljudi obvladovali z neresnico in insinuacijami. Še posebno je nesprejemljivo, če s takimi prijemi obdelujejo tudi dijake in študentarijo. ■ Prihajate iz Slovenske Bistrice, občine, ki je povezana z usodo Pohorskega bataljona. Proti vaši pobudi in pobudi SNS, da se opravi prekop in častni pokop 65 borcev, ima predsednik borčevske organizacije resne pomisleke. V bistvu je proti. Ste razočarani? Zelo. Padli borci spadajo med najbolj svetle like v slovenski zgodovini, so pravi nacionalni junaki, saj so se iz čistega domoljubja borili za svobodo in izkrvaveli v boju zoper okupatorja in nacizem. V očeh Stanovnika in drugih, ki vztrajajo pri stališčih Dolomitske izjave, imajo verjetno napako, da jim je bila zloraba boja proti okupatorju za interese revolucije tuja. Bojim se, da bo tudi te heroje razglasil za teroriste, kot je pred petimi leti okarakteriziral Danila Zelena in druge tigrovce, ki so se prvi uprli fašizmu in dali življenje za domovino. Heroj stvo Šarha in soborcev je kristalno čisto. Slovence povezuje, zato sem prepričan, da bodo take manevre plebiscitarno zavrnili, borci pa bodo dobili grob v domači grudi. To je akt spoštovanja in državotvornega ponosa. ■ Berem, da si je vaša SDS privoščila 250.000 evrov vredno gradnjo konferenčne dvorane v podstrešju sedeža oziroma vile na Trstenjakovi ulici. Dvorano stranka nujno potrebuje. Iskanje takih ali drugačnih prostorov za sestanke izvršilnega odbora, komisij, strokovnega sveta ... ni nekaj najbolj prijetnega. Obnova je pač prišla v času krize in zmanjšanja državnih dotacij strankam. ■ Ste svoji stranki kot njen funkcionar že prispevali polovico mesečne plače? Ne, čas za ta dodatni prispevek čez sedanjih pet odstotkov je do konca februarja. B

Medij: Reporter
Avtorji: Puc Ivan
Teme: ZGD-1 zakon o gospodarskih družbah, ZPRE-1 zakon o prevzemih 
Rubrika / Oddaja: Intervju tedna
Datum: 10. 01. 2011 
Stran: 29