Težava: Zakon nikakor ne bi smel postati vzvod za reševanje podjetij prek državnih bank po političnem ključu. Nikakor denimo ni dober obet, da državni sekretar vlade že napoveduje reševanje gradbinca Imos - presoja mo rabiti izključno strokovna, temeljiti mora na finančnih kazalcih podjetja (EBITDA) in realnih projekcijah denarnega toka. Neuradno se kot »reševanec« že omenjata tudi finančni holding Sava in trebanjski Trimo. Kako bi pomagali podjetju in kdo bo odločal? 2 Po zakonubi se dolgovi podjetja lahko konvertirali v lastništvo in/ali reprogramirali (nižje obrestne mere, daljša ročnost, delni odpis). Ostalo naj bi toliko obveznosti, dabi jih podjetje lahko dejansko krilo iz tekočega poslovanja. Oziroma, v primeru pretvorbe dolgov v lastništvo, podjetje dobi prost denarni tok in dodaten kreditni potencialza najemanj posojilza poslovanje ter pozneje tudi možnost vstopa stratega, teorijo razlagajo pripravljavci zakona. In ključno: razdolžitevpo zakonu bi bila izpeljanale, če bi jo podprla večina upnikov oziroma večina v vseh razredih upnikov. Natančneje, če bo večina upnikov podpisala sporazum o finančnem prestrukturiranju družbe (master sporazum), bi bili učinki sporazuma zavezujoči tudi za vse druge upnike. Iz odločanja pa bodo izločeni upniki, ki imajo z družbo, ki se rešuje, status povezane osebe. Glasovanje po več razredih upnikov Če je več razredov upnikov, bi bil master sporazum sprejet le, če bi ga potrdila večina upnikov po posamičnih razredih. Če ne bi bil sprejet, bi šlo podjetje v stečaj po stečajnem zakonu (ZFPPIPP), vendar bi v 90 dneh še vedno lahko izstopilo iz stečajnega postopka kot delujoče podjetje, če bi se upniki pozneje sporazumeli s stečajnim upraviteljem. Ločitveni upniki, ki imajo terjatve zavarovane s hipotekami, vrednostnimi papirji ali premičninami, praviloma o master sporazumu ne bi glasovali, razen če bi jih predlagatelj tega sporazuma uvrstil v poseben razred in bi vse premoženje iz zavarovanja združili v poseben paket, ki bi bil - ob izglasovanju z večino - vir za poplačilo upnikov tega razreda. Odprta vprašanja Prvič, kaj bo z dosedanjimi lastniki podjetij: Tukaj dokončnega predloga še ni. Prevladujoča ideja zakona je: ► Če bi master sporazum predvidel zgolj konverzijo dolgov v lastništvo (brez slabitev), lastnikov ne bi vprašali nič; kot soglasje h konverziji bi se štel podpis direktorja družbe. Takšna rešitev je lahko sporna, že svarijo poznavalci, saj direktor družbe sploh nima pooblastil, da kakorkoli odloča v korporativnih zadevah. O dokapitalizacijah v kakršnikoli obliki namreč odloča zgolj skupščina delničarjev oziroma družbenikov. Ne nazadnje imajo lastniki pravico tudi izglasovati prenehanje podjetja, če jim to bolj ustreza. ► Če bi šlo za konverzijo s slabitvijo, bi dosedanji lastniki o master sporazumu glasovali na skupščini kot ločen razred: če bijihbilo za 51 odstotkov (in ne 75 odstotkov, kot predvideva zakon o gospodarskih družbah), bi konverzija lahko stekla. ► Če bi bili lastniki s konverzijo v celoti iztisnjeni, bi skladno z določili zakona o gospodarskih družbah dobili nadomestilo. Nadomestilo bi se določilo tako, da se izračunata likvidacijska in tržna vrednost kapitala delničarjev in se jim kot odpravnina ponudi višja od obeh izračunanih vrednosti. Znova je težava v tem, da mora tak predlog nujno potrditi skupščina delničarjev. Rešitev, kibi morala biti sprejeta, bi tako morala prisiliti lastnike, da se odločijo za rešitev, ki jim najbolj ustreza (likvidacija, stečaj ali prisilna poravnava). Drugič, kaj bo s terjatvami zaposlenih in države: Rešitve še ni o tem, kaj bo v zunajsodnem postopku razdolžitve s terj atvami zaposlenih; v insolvenčnih postopkih so poplačani delno prednostno glede na druge navadne upnike. Enako nejasno je, kaj bo s terjatvami države, tudi neplačanimi prispevki za zaposlene. »Odpustki« države bi lahko bili sporni z vidika državne pomoči, iščejo tuje zglede. Tretjič, prerekane terjatve: Nejasno je še, kako bodo v proces vključeni upniki, katerih terjatve so prerekane. Kaj bo v master sporazumu in kako hitro bo dogovorjen? 3 Master sporazum, torej sporazum o finančnem prestrukturiranju, bi po osnutku zakona lahko vseboval »vse rešitve, za katere njegovi podpisniki ocenjujejo, da so ekonomsko smiselne«. Vseboval naj bi tudi poenostavljen poslovni načrt, iz katerega bi bilo razvidno, kako bi dolžnik v letu dni po njegovi uveljavitvi zagotavljal likvidnost za predvideni obseg poslovanja. Taka priprava programa naj bi bila učinkovitejši od denimo sorodnega postopka prisilne poravnave. Pri tej načrt finančnega prestrukturiranja pripravi sama uprava družbe, upniki se z njim šele seznanjajo v sodnem postopku. Master sporazum bi začel učinkovati, ko bi postal pravnomočen sklep sodišča o njegovi potrditvi, predvidoma v 30 dneh. In kako hitro bi teklo? Upniki bi imeli 15 dni časa, da podpišejo master sporazum. Sodišče bi nato v treh dneh moralo odločiti o predlogu za potrditev master sporazuma, hkrati bi sodišče nemudoma po prejemu predloga (24 ur) ustavilo vse izvršilne postopke zoper dolžnika. Težava: Ko bi sodišče potrdilo master sporazum, bi mu lahko upniki v 60 dneh ugovarjali, denimo upniki in stari lastniki, ki se ne strinjajo s konverzijskim razmerjem. A ti bi bili napoteni na pravdo, ki ne zadrži izvedbe razdolžitve, predvideva osnutek predloga zakona. Ravno glede vloge starih lastnikov imajo pomisleke tudi bančniki: »Glavni problem bodo lastniki, ki družbe rešujejo na račun vseh vrst upnikov, sami pa nekako niso razlaščeni in lahko še vedno delujejo bolj kot ne po starem.« Kdo bo od bank kupil deleže podjetij? 4 Če bo sistemska razdolžitevpodjetij zaživela, bodo banke kot največje upnice prišle do vrste dodatnih lastniških deležev podjetij, tudi majhnih. Tukaj pa bančniki že opozarjajo, daje to nesmiselno, saj banke nimajo interesa pridobiti novih deležev, kijih ne morejo prodati. Prvi človek Unicredit banke Štefan Vavti je denimo že dejal: »Bankaje kreditna institucija in med našimi primarnimi cilji ni pridobivanje lastništva vpodjetjih.« Bančniki pozivajo sodni sistem, naj bo učinkovitejši vže uzakonjenih postopkih, in državo, naj ne blokira prodaj deležev, kijih banke že imajo. Ključna pomisleka pa sta, da novih deležev nihče ne bo kupil in da lahko »sistemski ukrep za razdolžitevpodjetij« pripelje banke v nove težave in nov začaran krog državnih dokapitalizacij. In kako bo ta utemeljeni zadržek odpravljen? Se ga sploh da odpraviti? Pripravljavci zakona na kritike odgovarjajo: »Za banke bo prednost postopka vtem, da bodo lahko nekaj dobile od podjetja, od katerega zdaj ne dobivajo nič. Torej manj kot imajo, ne morejo imeti. Hkrati pabo podjetje prek konverzije dobilo možnost preživetja, kije zdaj nima. Scenarij lastniškega izstopa banke bo sicer treba predvideti že v samem master sporazumu.« Vzvezi s prodajo deležev tehtajo več možnosti, ena bi bila avkcije prek AJPES, druga denimo ponudba prek ljubljanske borze. Bančniki svarijo, daje edina možnost internacionalizacija prodaj. • 144 B^^_ „ ._ Podjetja v Sloveniji *"! I I ,ja -^ "* "^^^Lpol_2012 W Bruto vrednost najetih posojil nefinančnih podjetij v Sloveniji E^T?T?ffnffifW v mio EUR v odstotkih BDP RnTIlRllIllfflffifiHflm 36 ioo HcEi^BfiffitnnTiB HitTTTTn^™ 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 - j»-Vir: Eurostat m Podjetja O evrskega območja 146 / razmerje med ii dolžniškim/' in lastniškim // financiranjem/' ► v odstotkih M/ 101 w x^ 2007 2006

Medij: Finance
Avtorji: Weiss Monika
Teme: ZGD-1 zakon o gospodarskih družbah
Rubrika / Oddaja: Dogodki in ozadja
Datum: 24. 05. 2013 
Stran: 3