Utemeljitev S čim lahko utemeljim ta na prvi pogled bogokleten predlog, ob katerem bodo nekateri gospodarski in politični odločevala v državi le zamahnili z roko, češ, kaj pa imajo v gos-! podarstvu početi policisti in tožilci? Dosedanjim nadzornim strukturam v gospodarskih družbah v večinski lasti države vse prevečkrat ni uspelo preprečiti različnih oblik kriminala (ali so celo sodelovale pri tem), ki se je odražal (in se še vedno) v obliki sumljivih pogodb, netransparentnih finančnih naka J zil, zaposlovanja političnih in nekompetentnih vodstvenih kadrov, raznih svetovalnih pogodb za bleferske copy-paste izdelke, pranja denarja, opcijskih pogodb, prirejenih javnih razpisov, ustanavljanja gospodarskih družb - poštnih nabiralnikov v davčnih oazah, kreditiranja brez ustreznih dokumentov in garancij in s tem posledično skorajšnjega bančnega bankrota... To stanje vidi vsak povprečno razgledan državljan, Če pa vladi to ni čisto jasno, naj od kriminalistične policije zahteva analizo kazenskih ovadb s tega področja, iz katere bo kar vrelo neverjetnih inovativnih oblik kraje premoženja, pri katerih je večina nadzornikov hote ali zaradi nekompetentnosti mižala. Prav kriminalisti in tožilci so tisti, ki imajo in so imeli natančen vpogled v tako rekoč mafijsko delovanje in prepletenost različnih vodstvenih in nadzornih organov ter politike. Zato bi na omenjenih mestih lahko uspešno odigrali vloge nadzornikov predvsem z vnaprejšnjim pregledovanjem vseh poslovnih, svetovalnih, odvetniških in drugih pogodb, za katerimi se je skrivala večina plenilskih svinjarij (če uporabim izraz pokojne generalne tožilke Zdenke Cerar). Kajti, pomembna je preventiva. Ko je denar iz sumljivih poslov že nekje v tujini (kot na primer znana zgodba Intereurope, ko je skoraj ves denar za kupnino logističnega centra Čehov pri Moskvi - mimogrede je cena zemljišča le v nekaj dneh narasla za okoli 25 milijonov evrov - varno pospravljen v Liechtensteinu), ko je finančni tok že krenil, se ne da narediti nič več. Zato nam v nobenein kriminalnem gospodarskem poslu, tudi če| seje končal s pravnomočno sodbo, ni uspelo vrniti našega denarja iz tujine v domače gospodarstvo ali v državni proračun. Pirove zmage, beri sodbe, nam nič ne pomagajo. Nasprotno, sodni postopki so dolgotrajni in dragi, na njih se finančno napajajo mnogi izvedenci in odvetniki, z obsojenci so v prenatrpanih zaporih s preobremenjenimi pravosodnimi policisti z nizkimi plačami zgolj stroški, nakradeni denar pa ostaja na varnem na skritih računih in čaka na svoje lastnike, ki bodo kmalu spet zagledali svobodno sonce. Če ga koristno ne uporabljajo že med sedenjem v zaporu, kajti odprti in polodprti oddelki zaporov in različne ugodnosti (dopusti, izhodi...), ki si jih obsojenci za gospodarski kriminal prislužijo z lepim obnašanjem in spoštovanjem zaporniških pravil, omogočajo odlično upravljanje skritega nakradenega denarja. Večina državljanov, ki živijo od svojega poštenega zaslužka, vidi gospodarski kriminal v obliki izčrpavanja gospodarskih družb, prenasanja kapitala na množico novoustanovljenih hčerinskih družb, odliva denarja na podlagi pogodb za fiktivna dela, posledično pa v stečajih in brezpravnih odpuščenih delavcih. Bolj »mutiš«, večja je verjetnost, da te roka pravice ne bo dosegla. Če te že zgrabi, ti ostane še sklicevanje na bolezen, ki, psihosomatsko gledano, pri gospodarskih lopovih resnično lahko izbruhne. Kajti selitev iz udobja odločujočih foteljev, a la carte restavracij, jadranja med idiličnimi otoki, vsakodnevnih pejsažev igrišč za golf ... v sivino zaporniške celice gotovo lahko povzroči hude strese. Edini, ki jih lahko uspešno zatre, je nakopičen denar na varnem računu. Ali pa osebno premoženje, varno zavarovano z izmišljenimi zemljiškimi pismi, ki so jih mnogim obtožencem gospodarskega kriminala sestavljali odvetniki in notarji, vedoč, da gre za navidezne posle. Kot pravnik lahko s slabo, kljub vsemu pa osebno z mirno vestjo zatrdim, da je zakonodaja in z njeno pomočjo mnogo pravnikov omogočalo plenjenje nekdaj skupnega premoženja in me je zato včasih malo sram. Kolektivni nadzorni organi (nadzorni sveti in skupine neizvršnih direktorjev v upravnih odborih) morajo biti sestavljeni iz različnih kompetentnih ljudi. In eni od teh so lahko strokovno usposobljeni nekdanji kriminalisti in tožilci, ki se ne bodo vtikali v osnove korporativnega vodenja gospodarske družbe (kakor se temu, odkar smo v kapitalizmu, modno reče), temveč bodo odigrali svojo nadzorno vlogo v že opisanem preventivnem smislu. Po zakonu o gospodarskih družbah nadzorni svet lahko pregleduje in preverja knjige in dokumentacijo družbe, njeno blagajno, shranjene vrednostne papirje in zaloge blaga ter druge stvari. Poleg tega lahko od uprave zahteva kakršne koli informacije, potrebne za izvajanje nadzora. Statut delniške družbe lahko določi, da lahko te informacije zahteva tudi vsak posamezni član. Torej pravno podlago za nastavitev učinkovitih nadzornikov imamo! Take vrste nadzorniki gotovo ne bi pristali na različne anomalije, kot so se na primer dogajale v eni od bank, ki je poslovno leto 2011 končala z 20-milijonsko izgubo, plača predsednice uprave pa je bila več kot 11.000 evrov na mesec, predsednik nadzornega sveta pa je pokasiral 46.500 evrov neto!? Banka je sedaj v postopku likvidacije. In vsa bogata izplačila so menda zakonita in legitimna!? Ob bogato obloženi mizi v državnih podjetjih se svobodno izmišljujejo, koliko članov uprave ali upravnega odbora bo družba imela. Zavedajoč se, da vsak član uprave na leto legalno pobaše najmanj 100.000 evrov, da ne govorim o drugih ugodnostih, kot so službeni avtomobili za zasebne namene, najnovejši telefoni in ipadi. Zato se razni strankarski »strokovnjaki« z vsemi sredstvi borijo za pridobitev teh položajev. Ob mnogih zapravljenih in pokradenih državnih milijonih in milijardah evrov pa je treba omeniti vnebovpijoč primer: trebanjski župan je bil obsojen, ker je iz občinskega proračuna porabil 400 evrov, s katerim je plačal izlet z ladjico ob slovenski obali svojim slabo plačanim občinskim uslužbencem na »sindikalnem« izletu! Ah, kako lepo bi bilo prebrati, da jih je peljal vsaj na Kanarske otoke, če ne že na Karibe. Nikogar pa niso zmotili stroški za večletne plače na primer na ministrstvu za obrambo, ko so ministri postavljali svoje politične kadre z izjemno »strokovnimi« nazivi, kot višja svetovalka za koordinacijo kriznega načrtovanja in upravljanj ali visoki uslužbenec, zadolžen za povezovanje Uprave RS za zaščito in reševanje z MORS ter obveščanje ministra o dejavnostih s področja zaščite in reševanja. Kot da direktor omenjene uprave ni sestavni del vodstva MORS in da ministru ne more, sme ali noče poročati o delu svoje uprave!? Kriminalisti skozi svojo stroko vedo, kako priti v gospodarski družbi do tistih skritih in podmiznih informacij tudi s pomočjo svojih nekdanjih veščin, na primer obveščevalne dejavnosti. Naj me ob teh »bogokletnih« mislih nihče ne razglasi za pristaša in vsiljevalca policijske države, kajti zavedati se moramo, da upravljanje in nadziranje velikih gospodarskih in državnih sistemov ni stvar demokratičnih postopkov, temveč prej avtoritarnosti v obliki jasno dogovorjenih pravil, doseganja dobička in spoštovanja zakonitosti, v državnih družbah pa tudi služenje davkoplačevalcem. Zato država ne more in ne sme izbirati nadzornikov, ki imajo izkušnje mrliškega oglednika in brezbrižnost poklicnega grobarja podjetij. Zaključne misli Moj predlog ne velja za aktivne kriminaliste in tožilce; iz preprostega razloga, ker bi prehitro lahko prišlo do konflikta interesov. Prepričan sem, da kriminalistom in tožilcem ne bodo leteli okostnjaki iz omar, na primer v obliki kakšnih enormnih honorarjev iz davkoplačevalskega denarja, saj jim še vse opravljene nadure nikoli niso bile plačane. Mnogi med njimi so poznani po strokovnosti, delovni vnemi in osebni poštenosti, predvsem pa po tem, da znajo misliti s svojo in ne tujo glavo in dobro vedo, da je nekatere slovenske »elite«, ki še vedno živijo v svojem vzporednem svetu, treba postaviti na realna tla. Dnevnikova kolumnistka Tanja Lesničar - Pucko je zapisala: »Ti ljudje so država zase. Mi smo le inventar, ki dela kraval.« Prepričan sem, da strokovno sestavljeni nadzorni organi v državnih gospodarskih družbah ne bodo delali samo nepotrebnega kravala! Higienično bi bilo tudi videti kakšne nove obraze, ne pa vedno isti kadrovski vrtiljak. Nazadnje se moram dotakniti določb zakona o gospodarskih družbah, ki tudi za člane nadzornih organov v družbah določa odškodninsko odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Tako hudo breme si lahko naloži le tisti nadzornik, ki pozna svoje delo in ve, na kakšne načine in s kakšnimi metodami bo strokovno in zakonito opravljal svoje delo. Niti najmanj se ne bojim, da nekaj izvrstnih kriminalistov in tožilcev ne bi bilo sposobnih opraviti svojih zadolžitev. Ker bi se zavedali, da jih pri tem delu ne čaka sedemdeset devic v raju, temveč savana, polna hijen. In da bi v primeru škodnih dejanj znali vprašati poslovodne osebe: ali niste znali, ali niste vedeli, ali ste bili ogoljufani, ali ste pokradli? Sem mogoče preveč naiven, ker še vedno verjamem v strokovnost, poštenost, zakonitost in zdrav razum? JAKOB DEMŠAR, predsednik Društva kriminalistov Slovenije

Medij: Dnevnik - Dnevnikov objektiv
Avtorji: Demšar Jakob
Teme: ZGD-1 zakon o gospodarskih družbah
Rubrika / Oddaja: Priloga - Dnevnikov objektiv
Datum: 20. 06. 2015 
Stran: 22