V prisilni poravnavi podjetja Livar, največje livarne železnih litin pri nas, ki letno ustvari okoli 50 milijonov evrov prihodkov in zaposluje okoli 600 ljudi, že dlje časa poteka boj med različnimi upniki, pa tudi sedanjimi lastniki podjetja. Konec prejšnjega meseca pa je v prisilni poravnavi prišlo do pravnega zapleta, ki bi po najslabšem scenariju lahko pripeljal tudi do stečaja družbe. A nekdanji finančni minister Uroš Čufer, ki v prisilki Livarja zastopa interese britanskega sklada Anacap, enega glavnih upnikov Livarja, te možnosti ne dopušča. Prepričan je, da bo sanacija Livarja prek prisilne poravnave kljub zapletom uspela.

Nekateri navadni upniki in lastniki medtem vztrajajo, da so predstavniki finančnega sklada umetno ustvarili insolventnost. Z ugovori želijo ustaviti prisilno poravnavo, glede poplačila terjatev pa bi se dogovorili zunaj insolvenčnega postopka. Družbo naj bi bili pripravljeni tudi dokapitalizirati. Prisilni upravitelj Leon Benigar Tošič pa pravi, daje prisilna poravnava edina možnost, da podjetje preživi. Kaj se dogaja?

Odkupila za 15 milijonov evrov terjatev

Britanski sklad Anacap v prisilki Livarja nastopa s projektnim podjetjem Alpha Credit Solutions 10 (ACS10) iz Luksemburga. V Sloveniji interese Anacapa zastopata nekdanji finančni minister Uroš Čufer in njegov poslovni partner Ugur Yildirim. Oba omenjena sta lastnika družbe ECP Tactical Opportunities (ECP), kije tudi pomemben upnik Livarja. Ob tem spomnimo, daje ECP tudi eden od pomembnih upnikov v prisilki konjiškega SG Automotiva, v kateri prav tako poteka spopad med upniki. Nazadnje sta Čufer in Yildirim poskušala zamenjati prisilno upraviteljico Natašo Gibičar in jo zamenjati z Leonom Benigaijem Tošičem (ta je bil na njun predlog imenovan tudi v prisilki Livarja), a jima za zdaj ni uspelo. ACS10 in ECP sta med glavne upnike Livarja prišla po odkupu terjatev od bank Unicredit, Hypo (danes Addiko), Gorenjske banke in Hete. Skupno sta lastnika okoli 15 milijonov evrov terjatev do Livarja, ki sta jih po neuradnih informacijah od bank odkupila z okoli 40odstotnim diskontom, torej naj bi zanje plačala okoli devet milijonov evrov. V začetku januaija sta ACS10 in ECP vložila predlog za začetek prisilne poravnave, katere glavni cilji so prevzem večinskega deleža prek konverzije terjatev, prestrukturiranje in nadaljnja prodaja strateškemu partnerju. Za navadne upnike je bil v načrtu finančnega prestrukturiranja predviden 70odstotni odpis terjatev, preostalih 30 odstotkov pa bi Livar plačal v šestih letih po pravnomočni potrditvi prisilke. Upniki so v prisilki prijavili za 24 milijonov evrov terjatev, skoraj vse je prisilni upravitelj tudi priznal.

Kaj so zakuhali ločitveni upniki

Sta pa ACS10 in ECP med prisilko očitno naredila napako, ki jo je zdaj ugotovilo tudi sodišče. Ob vložitvi predloga za začetek prisilne poravnave sta sklada predvi dela prestrukturiranje tako zavarovanih kot navadnih terjatev. Na podlagi tega je sodišče imenovalo upniški odbor ločitvenih upnikov, ki gaje po zakonu treba imenovati, če je v igri prestrukturiranje zavarovanih terjatev. V nadaljevanju sta si sklada premislila, saj sta ugotovila, da če prestrukturirata zavarovane terjatve, ne bosta imela zadostne večine v upniškem odboru navadnih upnikov. Prisilna poravnava pa bi bila potrjena le, če bi zanjo glasovala oba upniška odbora. Zato sta sklada izbrala drugo pot, kije zakonsko dovoljena. Z upravo Livaija sta se zunajsodno dogovorila o prestrukturiranju zavarovanih teijatev, v naknadnem načrtu prisilne poravnave, ki sta ga na sodišče vložila 23. junija lani, pa sta predvidela le prestrukturiranje navadnih terjatev. V tem primeru je po zakonu potreben le upniški odbor navadnih upnikov, ne pa tudi odbor ločitvenih upnikov. S tem sta si ACS10 in ECP želela zagotoviti mesti v odboru navadnih upnikov, v katerem bi imela zadostno večino za sprejetje prisilke.

Sodišče: Sklepi upniškega odbora so nični

Konec decembra lani sta ACS10 in ECP v vlogi upniškega odbora ločitvenih upnikov predlagala glasovanje o prisilni poravnavi ter pretvorbi teijatev v lastniški delež. Predvidena je bila tudi do 4, 5milijonska dokapitalizacija z novimi denarnimi vložki, ki bi jo izvedla ECP in ACS10. S tem bi upnika uresničila svoj scenarij razlastninjenja obstoječih delničaijev in prišla do večinskega deleža podjetja. Navadna upnika MS Viscom in Kruhkerija pa sta na sodišče vložila ugovor, v katerem sta trdila, da so vsi sklepi upniškega odbora ločitvenih upnikov nični, saj za njegov obstoj ni pravne podlage. Okrožno sodišče v Ljubljani jima je 22. januarja ugodilo. V sklepu, ki še ni pravnomočen, je sodišče zapisalo, daje prišlo do situacije, ki je ZFPPIPP ne predvideva. Zapisalo je, da je imenovanje upniškega odbora ločitvenih upnikov v nasprotju z ZFPPIPP, z njegovo ustanovitvijo pa je bilo navadnim upnikom onemogočeno izvrševanje pravic. Zato so vsi sklepi odbora nični, hkrati pa je sodišče do dokončne razrešitve prekinilo tudi odločanje o ugovorih glede vodenja prisilne poravnave. O zadevi bo zdaj očitno odločalo še višje sodišče; pritožbo zoper sklep je napovedal nekdanji minister Čufer.

Tošič: Stečaj je najslabša rešitev

Leon Benigar Tošič, kije bil za prisilnega upravitelja Livarja imenovan na predlog predlagateljev prisilne poravnave ACS10 in ECP, pravi, daje prišlo do situacije, kije ZFPPIPP ne predvideva, končni rezultat pa bi bil lahko tudi stečaj Livarja, ki pa ne bo začet avtomatično ob morebitni ustavitvi prisilke. Kot dodaja, bi ob ustavitvi prisilne poravnave spet bile dovoljene izvršbe z denarnih računov podjetja- trenutno ima Livar na računu okoli milijon evrov kar bi po njegovem mnenju lahko pripeljalo do stečaja v enem ali dveh mesecih. Kot pravi Tošič, sta ločitvena upnika ravnala malce nerodno, a v okviru zakonskih možnosti, ko sta najprej predvidevala prestrukturiranje zavarovanih teijatev, pozneje pa sta si premislila in v predlogu prisilke predvidela le prestrukturiranje navadnih. »Navadni upniki želijo to predstaviti kot zlorabo postopka prisilne poravnave, vendar menim, da bo to najbolj škodovalo prav njim, če s tem ugovorom uspejo, pravi Tošič. Kot dodaja, poslovanje Livarja spremlja eno leto, zato je prepričan, da družba brez prisilne poravnave ne more preživeti. Če bo upniški ugovor potrdilo tudi višje sodišče, bo po njegovem mnenju priš lo do paradoksalnega položaja, upniki pa bodo poplačani slabše, kot bi bili ob prisilni poravnavi. Livarje v letu dni likvidna sredstva na poslovnem računu povečal za milijon evrov. »To pomeni, da ni ustvaril dovolj prihodkov, da bi z njimi pokril polovico zamudnih obresti na dolgovane terjatve, kaj šele, da bi poplačal del dolgovanih glavnic navadnih ali zavarovanih terjatev, dodaja. Če bi prišlo do stečaja, bo to za upnike najslabša možnost, meni Tošič. »Trdno sem prepričan, da bo poplačilo upnikov v primeru stečajnega postopka nič, saj bodo nastale velike obveznosti do prednostnih upnikov (delavcev) zaradi odpovedi pogodb o zaposlitvi, Livar bo izgubil naročila in kupce, kar pa je bistveni del vrednosti podjetja. Same proizvodne hale in stroji niso vredni kaj dosti, če niso v pogonu. Ko se bo proizvodnja ustavila, se bo vrednost družbe občutno znižala, kar bo škodilo tako navadnim kot ločitvenim upnikom, saj posledično navadni sploh ne bodo poplačani, ločitveni pa le delno, pojasnjuje Tošič. 

Mali delničarji: Položaj lahko rešita le Čufer in Yildirim

Drugi največji delničar Robert Žnidar, ki ima v lasti desetodstotni delež Livarja, ter društvo malih delničarjev VZMD pa pravita, da položaj lahko rešita le nekdanji minister Čufer in njegov poslovni partner Ugur Yildirim, ki jima očitajo, da sta namerno sprožila prisilno poravnavo Livarja. Delničaiji so vložili tudi več ugovorov na začetek prisilke, saj trdijo, daje bila insolventnost Livarja ustvaijena umetno, tudi z računo vodskimi mahinacijami sedanje uprave pod vodstvom Roka Rozmana. Zato tako VZMD kot Žnidar pozivata Čufeija in Yildirima, da najdejo skupno rešitev. Predlagajo jima, da podaljšata posojila do leta 2025, kot sta sicer predvidela v načrtu finančnega prestrukturiranja. »V tem primeru so delničaiji pripravljeni Livar dokapitalizirati in pokriti negativni kapital, upniki pa so pripravljeni skleniti dogovor o postopnem poplačilu zapadlih terjatev. Tako Livarja ne bi več bremenili pogoji insolvence in družba bi lahko začela normalno poslovati, so zapisali v VZMD in dodali, da bi tak predlog moral biti sprejemljiv tudi za ločitvena upnika, saj bi jima glede na vložena sredstva prinesel več kot stoodstotni donos.

Čufer: Ne hvala, prisilna poravnava bo šla naprej

Uroš Čufer pa pravi, da v predlog malih delničaijev in navadnih upnikov nikakor ne bodo privolili, računa pa tudi, da se bo prisilka nadaljevala. »Smo v fazi priprave ugovora, v katerem bomo sodišču pojasnili, daje prišlo do napačne interpretacije. Prepričan sem, da bomo z ugovorom uspeli. Sam ne vidim razloga, da se prisilna prisilna poravnava ne bi nadaljevala. Imamo tudi rezultate glasovanja o prisilni poravnavi, iz katerih je razvidno, da ima prisilna poravnava več kot 80odstotno podporo, pravi Čufer. Ob tem dodaja, da družbi nikakor ne grozi stečaj. Glede načrtov z Livaijem pa, da sta namen sanacija in nadaljnja prodaja strateškemu partneiju. In kakšni so bili izidi glasovanja? Za potrditev prisilne poravnave je glasovalo 49 upnikov, ki so skupaj ponudili v konverzijo za nekaj več kot 600 tisoč evrov svojih terjatev, ločitvena upnika ASC10 in ECP pa še 3, 9 milijona evrov navadnih teijatev ter vplačala okoli 450 tisoč evrov novih denarnih vložkov, kažejo podatki upravitelja Tošiča.

Kako je lani posloval Livar

Letnega poročila o poslovanju Livarja za lani še ni, mora pa vodstvo za potrebe prisilne poravnave rezultate mesečno objavljati svoja poročila na AJPES. Iz rednega poročila o poslovanju za lanski december je razvidno, daje Livar decembra ustvaril za 2, 8 milijona evrov čistih prihodkov od prodaje, v celotnem prejšnjem letu pa 42, 3 milijona evrov. Čista izguba v celotnem letu znaša 768 tisoč evrov. Za primerjavo: leta 2019, preden je šel v prisilno poravnavo, je Livar imel 49, 8 milijona evrov čistih prihodkov od prodaje in 2, 7 milijona evrov čiste izgube.