SlLVA ČEH Menedžerski prevzemi podjetij (MBO) so pri nas doslej vedno vznemirjali. Običajno so pomenili nekaj, kar sije upala narediti peščica podjetnih vodilnih posameznikov samih ali pa _ -„. — . „. - povezanih s prijatelji, praviloma dobro prikritimi, Po sprejetju prenovljenega zakona o prevzemih lani poleti pa dvomov sploh ne bi smelo več biti. Tako kakor za druge prevzemnike podjetij bi tudi za direktorske moralo veljati pravilo: praga 25 odstotkov ne morejo več kar spregledati. Preprosto ne smejo tako kakor v kakšnem dobro založenem supermarketu metati v nakupovalni voziček deležev, pa četudi malih, nepomembnih delničarjev.
Prevzemne ponudbe morajo objaviti. Enako velja za družbo pooblaščenko, ki je v preteklosti namesto malim delničarjem (za kar je v takratnem zakonu ugledala iuč sveta) ponudila zatočišče zlasti dvomljivim direktorskim prevzern(t)nikom, ki so iahko podjetje osvojili, ne da bi za to plačali vsaj približno normalno ceno. Konec naj bi bilo tudi usklajenemu delovanju povezanih oseb. Pravne in fizične osebe morajo v letu dni po sprejemu zakona agenciji za trg vrednostnih papirjev sporočiti, kako so svoje usklajeno delovanje uredili, kako so iz stopnišč, ki so presegala 25 odstotkov, sestopili ali pajih objavili in ustrezno zakonsko uskladili. Gotovo vsak menedžerski nakup ni aprioriza na sodišče. Tudi Kad in Sod naj bi s seznami prodaj deležev podjetij naredila vtis preglednega igralca na tem trgu. A med poznavalci dvomov ne manjka. Sprašujejo, kdo bo vodilnim dokazal, da delujejo kot prevzemna skupina, kot prijatelji, še zlasti, ker so vešči pravilnega obnašanja na skupščinah, kjer lahko kot za šalo dajejo vtis zagrizenih nasprotnikov namesto zaupnih prijateljev. Kdo se bo lahko soočil s spedalisti, ki se spoznajo na knjiženje deležev, po katerem na koncu delniški paketi pripadajo prodajalcem in ne-tistim, ki sojih kupili. Kdo bo ustavil tiste, ki se požvižgajo na revizije, kerjim priskočijo na pomoč tisti, ki sojih zatožili. In tako dalje. Tudi strahu, da bodo koga prijeii za vrat, ker bi lahko spadal v krog tovrstno dvomljivo prevzemno povezanih oseb, menda ni veliko, še zlasti, če so osebe visoko na lestvici korporacijskih liderjev. A tudi manj razvpite podjetniške ribe se menda nadzornikov, kot so ATVP ali tožilci ali podobni dihald za vrat, ne bojijo, še zlasti, če so oboroženi s specializiranimi odvetniki. Velika prevzemarska mešetarjenja včasih zasenčijo druga, manj prepoznavna, še zlasti, če se ta dogajajo v manjših podjetjih, kjer gre za zadnja dejanja igre, imenovane prevzem podjetja, v katerem z malimi odpravninami iztiskajo preostanke malih delničarjev. Kakorje videti institut iztisnitve malih delničarjev, če ima glavni delničar že več kot 90 odstotkov, upravičen, je vprašnje, ali je tudi v glavnini primerov, ki so že na sporedu, vsaj približno pravičen. Tudi zatoje mogoče pričakovati, da bodo pri različnih legalizacijah divjih parkirišč delnic kratko potegnili spet - kdo drug kot pa mali delničarji, saj so zdajšnje legalizatorske prevzemne cene nizke, vsekakor pa premij za prevzem praviloma ne vštevajo. Teoretično vzeto, pravijo strokovnjaki, bi morala biti realna cena takšnih delnic, nakopičenih na parkiriščih, denimo, 100 evrov, saj bi morala vsebovati tudi prevzemno premijo. A praviloma ponudba za takšen »očiščevalni« prevzem te premije ne vsebuje in se iz kakšnih 50 komajda dvigne na 55 evrov. Ponudba je na koncu formalizirana, divje parkirišče odpravljeno, mali delničarji pa spet izigrani. Tudi vprašanja, alije prav, da se menedžerski odkupi financirajo iz denarnega toka tarče, nimajo vedno enopomenskega odgovora. Če jih presojamo s stališča malih delničarjev, ki so to postali skupaj s svojimi vodiinimi ob lastninjenju, potem so pogosto razumljeni kot neprimerno izčrpavajoči na račun vseh preostalih deležnikov. Čejih primerjamo z menedžersko prakso nasploh, tovrstno financiranje ni za vsako ceno vprašljivo, še zlasti, če gre za dobro podjetje, kjer ne bo zmanjkalo denarja za tovrstna odplačevanja. In če za povrh takšno podjetje ne potrebuje ali pa mu zaradi teh odkupov ne zmanjka sredstev za razvojne in podobne namene, potem mu, če nekoliko pretiravamo, drugega kot menedžerski odkup skoraj ne preostane. V letu dni od uveljavitve dopolnjenega zakona o prevzemih naj bi bilo torej končano usklajevanje deležev: tako tistih, ki jih prikrivajo menedžerji, kot Kadovih in Sodovih (sajje vseeno, ali za njih velja kakšen poseben režim ali ne) ter od vseh tistih čudnih družb pooblaščenk, s pomočjo katerih so ponekod potekali tudi divji prevzemi, namesto da bi bile prav te družbe utrdbe pred tovrstnimi prevzemi. Že ob koncu poletja ali pa na začetku jeseni naj bi bil, če ostanemo optimisti, bolj pregleden zemljevid menedžersko prevzete Slovenije. Veliko vprašanje pa je, če bodo na njem označene vse tiste spremembe zazidalnih načrtov, ki so menda pri nas vse ooeosteie eden od elavnih motoriev menedžerskih odkuoov.
Medij: Delo
Avtorji: Čeh Silva
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Priloga FT
Datum: 29. 01. 2007
Stran: 5
