PRAVIČNA IN KOHEZIVNA DRUŽBA ZAHTEVA PRERAZDELITEV POLITIČNO-EKONOMSKE ODGOVORNOSTI DR.BOGOMIR KOVAČ Leto 2007 je EU razglasila za leto enakih možnosti. Očitno formalno delovanje njenih institucij še ne zagotavlja enakih pravic in ne premaguje zakoreninjenih predsodkov glede neenakosti. V Sloveniji je spoj liberalnega gospodarstva in partnerske države zapisan v razvojni strategiji Janševe vlade, javno-zasebno partnerstvo postaja izvedbeni način postvvashingtonskega konsenza njene razvojne politike.
Toda namesto želene pravičnosti in kohezivnosti vse bolj prevladujeta družbena konfliktnost in neenakost. Enake možnosti ekonomisti najprej razumemo kot enakopravnost poslovnih priložnosti. Adam Smith je v svoji knjigi Bogastvo narodov (1776) izpostavil pomembno idejo, da si Ijudje svojega kosila ne zaslužijo zaradi dobrodelnosti, temveč zaradi sposobnosti, da pri sledenju svojim interesom zadovoljujejo potrebe drugih. Ameriški ekonomist Robert Frank je dvesto let pozneje dokazoval, da Ijudje pogosto namesto sebičnosti v ospredje postavljajo pravičnost in moralno odgovornost do drugih. To m sprto z ekonomsko logiko. Nasprotno, gre za čustveno racionalnost, ki dokazuje, da častni Ijudje dejansko s takšnim ravnanjem koristijo tako sebi kot drugim, družba pa s tem povečuje svoj socialni kapital. (ohn Ravvls je zamisel razvil še korak dalje. Ljudje niso enaki. Prav tako v družbi nikoli ne moremo odstraniti vseh oblik neenakosti. Odpraviti moramo zgolj tiste, ki nekoga spravljajo v slabši izhodiščni položaj. Če so nekatere neenakosti v prid vsem, ker spodbujajo podjetniske talente in dopuščajo nepristranske možnosti, so družbeno sprejemljive. Takšni teoretski sklepi nikoli niso odvečna akademska navlaka. Politična ekonomija z njimi dokazuje, da je partnerstvo notranja lastnost tržne družbe in ne njeno nasprotje. Toda zaradi tega reči niso nič manj zapletene. Trg po naravi reči bolj poudarja socialni darvvinizem kot enakost možnosti, politična in poslovna oblast pa ravno tako težita k monopolizaciji moči namesto k socialnemu konsenzu. Oboje neizogibno vodi v družbo konfliktnosti, kjer nekateri dobivajo na račun drugih, dejansko pa smo vsi na slabšem. Vzemimo prvi primer. Vlada razume partnerski kapitalizem in javno-zasebno partnerstvo kot temeljni razvojni vrednoti. Če sprejema "vrednote politične zmernosti ter iskanja sporazumnih rešitev" (SRS 2005), zakaj potem izključevalnost postaja njena družbena norma? Težave ima z marginalnimi skupinami, od Romov in izbrisanih do malih delničarjev in delavske participativnosti. Podobno velja za korporativni model socialnega partnerstva. Vlada je namreč razbila pogajalsko moč delodajalcev, povzdignila vlogo sindikatov, sama pa nima jasnih stališč. Dogovori glede sprememb na trgu dela in zakona o delovnih razmerjih so tipičen primer teh zablod. Relativno prožno varnost (flexicurity) je EU opredelila predvsem z vidika odpiranja trga dela in zaščite pred odpuščanjem zaradi neupravičenih razlogov, pa dohodkovne in socialne varnosti delovnega mesta. Toda pogajanja spominjajo na igro z ničelno vsoto. Večjo zaposlitveno fleksibilnost sindikati razlagajo kot znižanje določenih pravic in dogovor postaja nemogoc. Tezava ]e v neenaki porazdelitvi odgovornosti. Zato so ponekod (Skandinavija) na sindikate prenesli odgovornost za porazdeljevanje socialnih transferjev. Podobno kot bi vlada lahko končno le ponudila zakone za razvijanje notranjega lastništva in udeležbo zaposlenih pri dobičku. Drugi problem zadeva javno-zasebno partnerstvo kot del postvvashingtonskega konsenza, ki ga brez jasne teoretske refleksije in razumevanja institucij sprejema tudi slovenska vlada. Gre namreč za površno prevajanje načel deregulacije, liberalizacije in privatizacije zlasti na področja šolstva, zdravstva, delno tudi infrastrukture, ekologije in javne uprave. Težava je dvojna. Podjetizacija države zahteva dobro obvladovanje menedžerskih metod v javnem sektorju ali pa natančno določanje institucionalnih pravil pri zasebnem prevzemanju javnih funkcij. Zdravilo je tudi že dolgo znano. Precizna regulacija in močan socialni kapital. Prva mora preprečiti pretirano birokratizacijo, drugi vzpostavlja potrebno kohezivnost pri sprejemanju odločitev. Pri nas ni ne enega ne drugega in zato novi javni menedžment povzroča več težav kot prinaša rešitev. Odpiranje trga javnih dobrin za zasebne izvajalce povečuje enakost poslovnih priložnosti, enakost možnosti z vidika porabnikov pa bi morala temeljiti predvsem na večji solidarnosti in partidpativni demokraciji. Tretja ilustracija zadeva družbeno odgovorno ravnanje podjetij. Socialna država in trajnostni razvoj zahtevata v starajoči se postindustrijski družbi novo prerazdelitev odgovornosti med državo, podjetji in posamezniki. Korporativna družbena odgovornost pomeni, da podjetja prevzemajo skrb za socialna in okoljska vprašanja. Muhamad Janus iz Bangladeša, profesor ekonomije in lanski nobelovec za mir, je z modelom mikrokreditiranja najrevnejših pokazal, kako združiti družbeno odgovornost s poslovno učinkovitostjo svoje banke Grameen. Družbena odgovornost je torej lahko podjetniška konkurenčna prednost in ne obratno. Toda takšno ravnanje še vedno temelji na prostovoljnih določitvah in ne na zakonski in sistemski podlagi. Manjka zopet ključni člen kohezivne družbe, dogovor med državo in podjetji. Če država zniža podjetniške dajatve, lahko del javne družbene odgovornosti decentralizira na podjetja. To bi moral biti jasno opredeljen cilj vseh davčnih reform. Toda tudi pri nas smo ob tem govorili zgolj o podjetniških spodbudah in povečanju realnih dohodkov Ijudi, hkrati pa sejali iluzije, da bomo še vedno nekaksni zastonjkarji pri uporabi javno financirane socialne države. Vsi trije primeri dokazujejo podobne reči. Pravična m kohezivna družba, evropski ideal, zahteva prerazdelitev političnoekonomske odgovornosti. Poslovne in javnofinančne odločitve je treba povezati, socialni cement teh povezav pa je aktivna participacija Ijudi. Sistemska zakonodaja je potreben, družbeni konsenz pa zadosten pogoj za takšen preboj. Toda dokler bo pri nas oblast predvsem slast in politika neusmi-Ijen oder narcisov, bo družbena konfliktnost zmagovala nad želeno kohezivnostjo. Zato tudi EU v letu enakih možnosti seje zgolj iluzije, ki pri nas poganja jaro žito. X DOKLER BO PRI NAS OBLAST PREDVSEM SLAST IN POLITIKA NEUSMILJEN ODER NARCISOV, BO DRUŽBENA KONFLIKTNOST ZMAGOVALA NAD ŽELENO KOHEZIVNOSTJO.
Medij: Mladina
Avtorji: Kovač Bogomir
Teme: mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Ostalo
Datum: 03. 03. 2007
Stran: 35
